JANEZ KOLENC (1955-2012) - IN MEMORIAM

Datum: 12.05.2012 | Avtor: prof. dr. Stanislav Južnič

Pedagoški inštitut sporoča žalostno vest, da je tragično umrl dolgoletni raziskovalec dr. Janez Kolenc. Bil je pomemben slovenski in predvsem evropski sociolog. Tu ne gre samo za objavljena dela in odmevnost njegovih raziskovanj. Bil je predvsem in najpoprej velik človek sam po sebi. Človek z veliko častitljivo začetnico.

Vanču v slovo

 
Janez Kolenc – Vanč (1955-2012) je bil pomemben slovenski in predvsem evropski sociolog. Tu ne gre samo za objavljena dela in odmevnost njegovih raziskovanj. Vanč je bil predvsem in najpoprej velik človek sam po sebi. Človek z veliko častitljivo začetnico.

Rad je nabiral jagode na mojem vrtu pri Fari. Ob diplomi pri mojem očetu leta 1979 je skupaj z bratoma Krambergerjema iz ansambla Pankrti, prekmurskim šaljivcem Žižkom in ostalimi pogosto bil moj gost; prijazno mi je odstopil literaturo za izpit iz nemškega jezika ob mojem prepisu na podiplomski študij zgodovine na Filozofski fakulteti, nad katerim sem že skoraj obupaval. Bil je to samo prvi kamenček v mozaiku njegovih dobrih del, ki jih je rad trosil prijateljem.

Fara v Kostelu, profesorjeva Fara mojega očeta, kot je rad poudarjal, je bila vir njegovega neskončnega navdiha. Dokler ga niso presenetile bolezni srca sva se tam kopala v Kolpi precej bolj zgodaj spomladi ali precej prepozno jeseni v primerjavi z drugimi smrtniki.

Rad je imel gibanje in množice: tudi uličnih demonstracij se je rad udeležil za načela, ki so mu bila pisana na kožo. Svoj čas sva prekolesarila pol Dolenjske okoli njegove domače Mirne, da sva si lahko ogledala zdrahe okoli Mirenskega gradu, ki ga je njegov znanec obnavljal vsem birokratom navkljub. Tu se je pokazalo njegovo poznavanje domače grude: čeprav se je že celo večnost gibal med Ljubljano in Litijo, kjer si je ustvaril družino skupaj z ženo profesorico Almiro, je Mirna s prijaznimi dolenjskimi griči dajala blagor njegovi duši. Tem gričem je bil tudi sam neskončno podoben: nič kaj vzkipljiv, zaupanja vreden in vztrajno trden v svojih presojah. Nikoli ni odstopil od svojih mladostnih idealov, ki so bili zapisani levici, pa naj so v slovenski politiki padale ušpičene prekle ali pa je morda zgolj divjalo neurje. Vanč je ostal neomajan. Pa ne po Koseskovo: Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane! Se malo ne: Vančevo politično prepričanje je bilo premišljeno poznavanje sveta in predvsem obisti ljubljanske ali bruseljske politike.

Bil je ponosen na Šolsko polje in druge publikacije, katerih vrstice je polnil s svojimi sodelavci. S svojim mirnim zaupanje vlivajočim pristopom polnim znanja je zlahka sodeloval tudi z drugače usmerjenimi znanstveniki, kajti merilo je vedno bilo znanje in učenost, nikoli trenutni veter iz oblastniških stolčkov. Tako si je ustvaril neminljiv ugled tudi med onimi, ki jim njegovo levici zapriseženo prepričanje ni bilo vedno po godu.

V slovensko-evropski znanstveno-politični vsakdan je vstopal dolgo in premišljeno tudi po letu 1988, ko se je po asistentskem in knjižničarskem delu na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani dokončno odrekel profesuri na rovaš poltretjega desetletja uspešnega dela na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Vse pritlehne politične spletke okoli dobrobiti inštituta je ocenjeval z zvrhano mero politične modrosti, ki se je je nalezel že v šolskih klopeh; tako se je znal pogumno postaviti po robu vsem nasprotnikom svobodomislecev. In ravno v ognju novih zapletov in groženj je njegov glas obmolknil, pero padlo iz rok. Potem ko se je dolgo in mukoma prebijal na vrh slovenskega učenega Parnasa, je z njega omahnil presenetljivo naglo, tako urno, da prijateljem ni pustil niti toliko časa, kolikor je treba solzam, ki privrejo med orošene oči.

Mednarodno sodelovanje in primerjava pedagoških procesov v domovini z vzporednimi dogajanji v Evropi so bila bistvo pronicljivih primerjav, ki jih ponuja pero dr. Kolenca zanamcev. Še posebno uspešno je bilo njegovo plodno sodelovanje s Poljaki, predvsem z univerzo v Łódźu. Prav pripravo objave zbornika z našega lanskoletnega ljubljanskega srečanja s Poljaki je trpka usoda določila za eno njegovih zadnjih del.

Dragi Vanč: morda je žalostno slovo, ko sva pa še včeraj veselo brezskrbno žlobudrala polna veličastnih načrtov na obeh straneh velike modre luže imenovane Atlantski ocean. A nič ne de: svoje delo na tem svetu si opravil dobro, domala brez napak. Naš del dolžnosti je, da se od Tvojega zgleda čim več naučimo in vendarle spravimo k pameti ta svet, da bo znal centi znanje, učenost in dobre prijetne ljudi, kot si bil Ti.


Zapisano dne 11. 5. 2012

Dr. prof. Stanislav Južnič
 


 

 

Poslovilni govor dr. Darka Štrajna:
 

Janez Kolenc Gregorič je bil človek, ki je hotel razumeti

Kar zgodilo se je! Nenadoma, dobesedno preko noči Janeza Kolenca Gregoriča ni bilo več. Še čisto malo je manjkalo do dokončanja posebne številke revije Šolsko polje, ki smo jo pripravili skupaj s kolegi z univerze v Lodžu. Skoraj vse delo pri urejanju te posebne številke je Janez že opravil. Tako bo torej segel preko nevidne ločnice, ki loči življenje od smrti. Hkrati je ta izdaja revije evidenca o tem, da je Janez umrl sredi dela in še vedno poln načrtov za prihodnost. V njegovem primeru namreč to res ni ustaljena fraza, kakršno pogosto najdemo v poslovilnih zapisih in nagovorih. Delo na projektu o pomenu neformalnega izobraževanja se je šele dobro začelo. Na Pedagoškem inštitutu je Janez imel ves čas posebno mesto ravno zaradi razpona njegovih izkušenj in poznavanja družboslovja. Preden se je namreč pred skoraj 25 leti zaposlil na Inštitutu, se je preizkusil tudi v podjetju Revoz in nato v knjižnici. Vendar pa ga je v življenju gnal predvsem njegov interes za raziskovanjem in odkrivanjem, določenima z njegovo težnjo po tem, da bi razumel družbene pojave. Od vprašanj o tem, kaj je lahko predmet družboslovnega iskanja, ki jih je našel v antropologiji in sociologiji, se je premaknil k vprašanjem o tem kako kaj vemo in zato se je ukvarjal tudi z vprašanji raziskovalne metodologije. Na Pedagoškem inštitutu pa je s teh izhodišč skušal doumeti tudi procese izobraževanja in učenja ter definirati družbene okvire teh dejavnosti. Središčni pojem, ki ga je analiziral, pojasnjeval in uporabljal, in ki se najbolj povezuje z njegovim imenom, pa je politična kultura. Ta pojem je tudi določal tematiko njegovih akademskih del, magisterija in doktorata. Slovensko družboslovje je s prispevki na to temo obogatil s kar dvema znanstvenima monografijama in vrsto znanstvenih člankov. Zdaj pa je njegovo delo prekinjeno, končano in žal nedokončano! Svoje delo je, kolikor mu je bilo pač dano, opravil vestno in dosledno, a tudi tako dobro, da ne bo pozabljeno. Janez je bil raziskovalec, ki je hotel razumeti svet in ga tudi je razumel ter ga je z veliko vidikov tudi pojasnil.

Najprej sem označil delo Janeza Kolenca Gregoriča, kajti vsi, ki smo ga poznali in z njim sodelovali, smo videli, da je bila zanj njegova raziskovalna dejavnost najpomembnejša sestavina življenja. Toda to sploh ne pomeni, da Janez ni bil hkrati še izjemna osebnost, odličen prijatelj in kolega. Tega smo se še bolj ovedli, ko je v sončnem jutru – ravno smo ga pričakovali na delovnem klepetu ob skodelici kave – odjeknila pretresljiva novica, ki ji nismo ne mogli ne hoteli verjeti.

Ker ni bil znanstvenik, ki bi svet samo opazoval, se je Janez pogosto udeleževal takih dejavnosti, kjer je lahko svojimi znanji in pogledi prispeval k pozitvnim spremembam v družbi in politiki, ki se je ni bal tako kot po njegovih ugotovitvah vse preveč Slovencev. Članice in člani Liberalne akademije se bomo spominjali tega, da se je pogosto udeležil javnih dogodkov, kjer se je bilo mogoče pogovarjati brez cenzure, kjer se je bilo treba pogovarjati brez strahu in seveda brez računanja na drobne koristi. Janez je pogosto nesebično prispeval tudi svoje misli in predloge za mnoge zapise, ki so spodbujali mišljenje in spraševanje o dogajanjih, ki nas zadevajo kot ljudi, državljane, strokovnjake in, zakaj ne, tudi kot utopiste in sanjače. Dvomeča in kritična drža je odsevala njegove osebnostne poteze in barvala njegovo zavzemanje za demokratično ter strpno politično kulturo. Znal je poslušati druge ljudi in se velikodušno odzivati, znal je pomagati in se tudi v brezupnih položajih aktivno odzivati. Ko je sam imel težave, pa o njih ni veliko govoril in prijatelji ter sodelovaci pogosto za njegove težave nismo niti vedeli. Morda smo opazili, da je sem in tja postal bolj redkobeseden, bolj umaknjen, a vedeli smo, da je pri njem to vedno nekaj, kar mine.

Na Pedagoškem inštitutu bomo Janeza prav v sedanjem času še posebej pogrešali. Inštitut je namreč, kot že večkrat v svoji skoraj petdesetletni zgodovini, spet izpostavljen nerazumljivim in neizrekljivo kratkovidnim političnim pritiskom. Janez si je te signale robatosti slovenske politične kulture vedno zelo gnal k srcu. Vedno se je ob vsem svojem raziskovanju z veliko vnemo loteval vseh dejavnosti za obrambo Inštituta in njegove javne raziskovalne dediščine. Spomin na Janeza nam bo zato krepil voljo po tem, da ohranimo Pedagoški inštitut, kajti s tem bo tudi zavarovan spomin na vrsto sijajnih ljudi, ki so v njegovem okviru veliko prispevali k izboljševanju in kultiviranju slovenske skupnosti. Med imeni teh ljudi bo s posebno hvaležnostjo in spoštovanjem torej ostalo zapisno tudi ime Janeza Kolenca Gregoriča.


Mirna na Dolenjskem, 16. maja 2012

 


Smrti nekoga, kakršen je bil Janez Kolenc Gregorič, sledita bolečina in praznina, ki sta s smrtjo nastali. Ne prve ne druge ne znamo imenovati, še manj ublažiti ali zapolniti. Morebiti se bomo nanju navadili, a vselej bo Vanč, kakor smo mu včasih rekli, tukaj z nami, skupaj z bolečino in s praznino - v depoju spominov vsega lepega travmatičnega, kar ljudje nosimo s seboj do konca svojih dni. Janez je bil naš kolega, modrec, nesebičen človek in znanstvenik. A marsikomu od nas je bil še veliko več - prijatelj. In prijateljstvo je, pravi Montaigne, tisti vrhunec družbene popolnosti, v katerem v naših družbah vlada molk, je tiha zaveza, za katero včasih nimamo časa, a se kljub temu zgodi. Tako je bilo z Janezom, velikodušnim vodjo projekta in neprecenljivim sodelavcem in sogovornikom. Z njegovo odsotnostjo je v naših življenjih nastala stalna vrzel. Iskreno sočustvujemo z njegovo družino, ki se v teh dneh sooča s še večjo izgubo.
 

Sodelavke in sodelavci projekta "Antropološki vidiki neformalnega pridobivanja znanj" (2011-2014)
 

dr. Petra Javrh
Polona Kelava
dr. Taja Kramberger
dr. Bogomir Novak
dr. Marko Radovan
dr. Drago Braco Rotar
dr. Darko Štrajn
dr. Tadej Vidmar

 


Bogomir Novak: In memoriam dr. Janezu Kolencu

 

Dragi kolega in prijatelj!

 

Vse nas je pretresla tragična vest o tvoji prezgodnji smrti 10. maja letos. Za teboj je nastala vrzel v tvoji družini in v kolektivu. Bil si predan delavec: razumevajoč, empatičen, uslužen, odličen sogovornik. Nič človeškega ti ni bilo tuje in z ničemer ti ni bilo prizaneseno. Razdal si se na nevarnih koordinatah strokovnega sveta. Naključje ali ne, a preminil si prav v trenutku, ko se tudi Pedagoški inštitut ponovno bori za svoj obstoj.
Naj navedem samo nekaj primerov tvojih širnih področij, kamor si se podajal poln upov, odkar te je na Pedagoški inštitut pripeljal dr. Darko Štrajn. Zavzemal si mesto metodologa do svojega doktorata. Pozneje si postal vodja centra za evalvacijske študije. V jutranji zarji samostojne Slovenije si znotraj šolskega polja, ki je začelo izdajati časopis School Field, sodeloval z mag. Marjanom Šetincem, sedanjim ambasadorjem v Varšavi. Kot borec proti antiintelektualizmu si se v magisteriju in doktoratu zavzemal za demokratično kulturo Slovenije, ki pa še vedno ni prebolela otroških bolezni. Z Eleno Pečarič, Petrom Amaliettijem in drugimi avtorji zapisov si nastopal kot strateg naše prihodnosti (glej zbornik, 2010).
Kot absolvent srednje likovne šole si ohranil posluh za likovno ustvarjalnost. Žal pa nisi imel časa, da bi postal slikar. A z Marjanom Prevodnikom si visoko nosil slovensko zastavo na 2. med narodnem kolokviju o Motivaciji za inovativnost in ustvarjalnost mladih (MICY) v Ljubljani l. 2009 in na lanskem svetovnem kongresu likovnih pedagogov v Budimpešti, ko je slovenska skupina predstavljala rezultate 2. kolokvija.
Kljub temu, da so te trle bolezni, si izdajal knjige. Tvoje zelo odmevno delo je bilo: Kolenc, Janez, (1994) Računalniki v izobraževanju : slovensko poročilo. Faza 1, Informatika in uporaba računalnikov v slovenskih srednjih šolah : poročilo o prvi fazi mednarodnega Comped projekta, Ljubljana, Salzburg 1993-1994. ugotavljal si, da računalniki niso optimalno izkoriščeni, ker imajo bolj formalno kot pa večstransko uporabno vlogo, kar še danes drži. Proučevanje politične kulture je bila tvoja stalnica. Že l. 1992 si napisal dva izvirna članka o Nameri in učinku politične komunikacije, kar je ključno tudi za današnje (ne)razumevanje med pozicijo in opozicijo, politiki in državljani. Delo: Kolenc, Janez. Politična kultura na prehodu v demokracijo : (primer Slovenije). 1. izd. Ljubljana: i2, 2002. 272 str. To delo je nastalo po obeh RP (94-96, 97-99).
Drži pa tudi, da si takšna dela pisal, kakršne strokovnjake si srečaval in spoznaval. Bil si mentor mladi raziskovalki Poloni Kelava, ki bo letos doktorirala iz poklicnega izobraževanja. Kot rezultat tega sodelovanja je delo: Kolenc, Janez, Hvala Kamenšek, Primož, Kelava, Polona. Dualni sistem poklicnega izobraževanja : (evalvacija). Radovljica: Didakta, 2008.
Tvoja tema je bila tudi Motivacija za učenje in učenje za motivacijo (2001). Posegel si na psihološko področje pomena motivacije glede na tekmovalnost, samopodobo in integrativni pouk. Primeri: Kobal Grum, Darja, Kolenc, Janez, Lebarič, Nada, Žalec, Bojan. Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo : interdisciplinarni pristop. Ljubljana: Študentska založba, 2004. 171 str. Lebarič, Nada, Kobal Grum, Darja, Kolenc, Janez. Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami. Radovljica: Didakta, 2006. 126 str. Seveda si analiziral tudi motivacijo pri likovnem pouku po Maslowu, za kritično mišljenje in za učenje.
Najine in naše poti se sedaj razhajajo. Skupaj sva sodelovala dvakrat v temeljnem triletnem projektu. Prvi je imel naslov Mednarodno primerjalno raziskovanje politične socializacije (1994-1996), drugi pa »Mednarodno raziskovanje politične kulture in šole v letih 1996-99. Skupaj sva znotraj Državljanske ga foruma za humano šolo organizirala simpozij »Šola in kurikul« l. 1999. Z dr. Štrajnom smo bili skupaj v iniciativnem odboru za kolokvij »Spremenljivi vzorci demokracije« (Changing patterns of democracy) l. 1995. Skupaj z Mileno Ivanuš Grmek smo opravili evalvacijsko študijo o preobremenjenosti učencev z vidika učnih, mišljenjskih in poučevalnih stilov (2000-2002). O pedagoškem pomenu polemike med Luhmannom in Habermasom sva napisala skupni članek (2009). Luhmannovo pojmovanje subjekta si predstavljal na lanskem slovensko-poljskem srečanju na Pedagoškem inštitutu. Bil si urednik številke Šolskega polja, v kateri bodo izšli referati predstavnikov obeh držav.

Še lani si sodeloval s Pedagoškim inštitutom v Beogradu, na ECER konferenci v Berlinu, na svetovnem kongresu v Budimpešti, na socioloških dnevih v Celju. Od julija lani do letošnjega maja krmaril si skupno ladjo temeljnega, a še nedokončanega raziskovalnega projekta »Antropološki vidiki neformalnega pridobivanja znanja« na odprtem morju konfliktnih sil. Te ti niso pustile spati in na koncu tudi ne več dihati.

 

Del opisane tvoje biografije je že del moje avtobiografije,
Po dnevu zmage pride dan spomina,
V njem ni sama sivina.
Bilo je mnogo norosti in bolečine pred obzorjem modrosti in vedrine.
To, za kar si ti že dotrpel, hočemo drugi še doživeti.
In to, kar si doprinesel, prenašamo drugi na rodove zanamcev.
Zbrano še zbiramo, napisano prebiramo.
Srce pa, samotni lovec na simbolne dobrine.
Nemirno si, le stran od življenja bežiš
Dokler ne uvidiš, kako te k sebi vabi, ko poslušaš vase.

 

Prejmi moj poslednji pozdrav
 

 


Janezu Kolencu – Vanču v slovo!

Dragi prijatelj Vanč, odšel si od nas nenadoma, prehitro. Pri komaj 57 letih. Želeli smo si skupaj še kaj postoriti. A očitno v živo ne bo šlo več. Naj torej z nekaj osebnimi spomini na našo skupno pot vsaj za hip zaustavim ta usodni tok minljivosti, ki nas spotoma in predvsem nenapovedano ločuje.
Srečali smo se sredi 70. let, v Ljubljani. Tedaj večinoma dolgolasi študentski bruci, vsak s svojo zgodbo, ambicijo, zaljubljanjem, nemirnim iskanjem odraslega smisla: poleg tebe se dvigajo iz mladostnega spomina še Lajoš, Metka, Melita, Joži, Vojc, Evald, Milan, Feri, Duška, Cola, Buda, Vijolica, Vili, Pero, moj brat Boris, pa Franc, Gulič, in Drago, Vojko-Čurč, Jana ... in še številni drugi.
V našo pestro, ohlapno druščino si ti, Vanč z Mirne na Dolenjskem, zanesel upočasnjeno trmo, nejevero in tudi človeško radovednost, obenem pa še prezgodnjo zrelost in odgovornost, vse to pa so dopolnjevali likovna ustvarjalnost, občutljivost, deloma tudi posebna ranljivost, znatno globlja od običajne dolenjske melanholije. Pa dobro si prepeval, igral ping-pong, tudi nogomet ...
S teboj so med nas, v naše posamične in skupne zgodbe, zašli tudi tvoji prijatelji, drugačni od mojih, a zame pomembni, tedaj in še dandanes: Gams, Žbac in njegov brat, tvoj brat Božo, tvoj brat Zmago, pa Boles, Boštjan, Cencen, Peter Amalietti, Franc Purg, znova vsak s svojimi prijatelji, in ... še mnogi drugi. Marsikaj smo počeli skupaj - huronsko žurirali, vneto študirali, reševali številne osebne, tudi družinske, zagate in probleme. Si seveda pomagali, če je tako naneslo, se tolažili, se hudo prepirali in, redkeje, tudi pretepali, ter sanjarili in upali - skupaj. Včasih smo ukrepali, po potrebi. Skratka, vihrava, a požrtvovalna, verjetno vsaj malo tudi nadarjena, mladostna skupnost vrstnikov, rojstna generacija iz srede petdesetih.
Celo diplomirali smo skupaj, Lajoš, Feri, ti in jaz, leta 1979. Žal mi je, da naše skupne diplome o kulturni zgodovini prekmurskih migracij nismo uspeli pretvoriti v odmevno knjigo, bi si to zaslužila. Sva nekaj poskušala v tej smeri nedavno, a se (doslej) ni izšlo.
Osemdeseta in devetdeseta leta so nas, jate študentskih prijateljev, razkropila, zrahljala so naše vezi. Ustvarjali smo si družine, si poiskali delo, oskrbeli bivališča, iskali poti do uspeha, zaslužka, smisla ... Ti si se poročil z Almiro, leta 1981, kar te je vseživljenjsko povezalo s Primorsko. Dobila sta dva otroka, najprej Jana in osem let kasneje Martina. Proti koncu 80.-ih ste se odselili, iz Ljubljane v cenejšo Litijo. A tedaj si že trajno delal na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, po krajših izkušnjah v trgovini, knjižnici in še kje.
Nekaj te je stalno gnalo naprej, kot da smo ljudje nedokončani. Stalno si si prizadeval za osebno rast, kljub mnogim težavam, tudi kronični bolezni med njimi. Deset let po diplomi si magistriral, desetletje zatem še doktoriral, na temo politične kulture. Znani novinar Dela, Boris Jež, te pogosto citira, pri svojem kritičnem opisovanju slovenskega političnega prizorišča; to ti je nadvse godilo. Po mojem si tudi eden redkih slovenskih družboslovcev, ki je v originalu bral nemške družbenosistemske filozofe, Habermasa, Luhmanna idr.
Sociologijo oddaljenega tipa, ki stavi na razumevanje družbe s premetavanjem struktur, pa si hoté počlovečil še z antropologijo, tudi s pedagogiko. Deloval si torej v več smereh, v dopolnjujočih se strokah. Iz istega nagiba, temeljne človečne drže, in s pomočjo svoje civilne hrabrosti, si se večkrat tudi javno zavzemal za odpravo krivic in samopašnosti ljudi nasploh, za utrjevanje avtonomnega položaja strok, ki si jim pripadal, pa še posebej. Tik pred usodno nesrečo si mi priznal, da ti gre danes to lažje od rok kot nekoč, ker:"K sreči nisem več samo prijazen". In si se zahahljal: "Otresel sem se pretirane vljudnosti, ki me je včasih hromila." Ter še dodal, izkušenjsko: "Včasih moraš biti pesjanski, do okorelih barab."
Moje druženje s teboj, Vanč, je bilo zame, zlasti v zadnjih letih, v bistvu počitek, izmenjava mnenj med sorodnima dušama. Na nek način si znova postal član mojih družin, mojih glavnih družin. Na primer, poklicala sva se zjutraj in se zmenila, da se dobiva v Barjancu na kavi; sama ali s tvojimi službenimi prijatelji. Čas je hitro, prehitro tekel: lahko sva molčala, govorila drug mimo drugega, drug čez drugega, ali čez koga tretjega. Pogrešal bom to občasno, a zame nujno človeško sinhronizacijo.
Tudi moja pokojna mama te je imela nadvse rada, najprej kot študentska mati, kasneje morda zaradi vajinega skupnega konjička, likovne govorice. Obiskoval si tudi člane moje družine, Slavico in Tonija. In tudi s Tajo in Bracotom, s katerima si se delovno povezal predvsem zadnja leta, vas je družila vzajemna naklonjenost. Bil sem tiho in neizmerno srečen, da si bil tako ponosen na svoje druženje z njima, da si nepopustljivo in čvrsto spoštoval njuno zahtevno javno držo v teh težkih časih, pa da si si obetal plodne rezultate dela v projektu, ki ste ga skupaj zasnovali.
Dragi Vanč, pogrešal bom te tvoje vrline, štrline, tvoje godrnjanje, tvoje posebno hahljanje in tvojo počasno dobrodušnost, s katero si se nas, prijateljev, vedno razveselil. Ko smo se srečali, ko si prirajžal naokrog, kar tako. Seval si nekakšno modrost, do katere si prišel stežka, skozi naporna obdobja nemoči, porazov in ponovnih vzponov.
Morda je bila ta tvoja zrelost in modrost tudi odraz tvojega zelo zgodnjega spoznanja, ki si ga že v mladosti delil s Francom Purgom, mi pa smo nanj nezavedno pristajali: da so črte naših življenj sicer lahko zelo osebne, a naša skupna prihodnost, če sploh kakšna, izhaja zlasti iz robov družbe, kjer je za preživetje potrebna ustvarjalnost, ne pa iz centrov moči, kjer večino človeških rutin ponujajo kar pozicije same. Bi rekel, da nas je to odklanjanje podedovanih moči in praznega videza intimno najbolj vezalo - udoben center, tja radi silijo povprečneži, ni bil nikoli privlačen za nas. Nima dovolj močnih sporočil, ničesar ne uči. Vladajo mu dolgočasni manierizem in posnemanje, izključevanje, nezanimivo lagodje.
Morda že zavlačujem, a le zato, da bi se ognil neizogibnemu koncu javnega obujanja našega sopotništva. A ta čas se bliža, kajti čas, ki mi je namenjen, je uokvirjen s priložnostjo in s potrpežljivostjo tukaj zbranih. Naj torej ta zadnji govorni spomin na naše skupne prigode samo še zaokrožim.
Človek se rodi, nekaj počne, si morda ustvari družino, občasno se dvigne od tal in giblje na razglednih točkah – pogosto v jatah. Nekaj teh jat, s katerimi si letel, ali vsaj poskušal leteti, v svojem življenju, je danes tu, zaradi tebe, zaradi sebe. Druži nas bivanjski paradoks - odhod prijateljev nas silno užalosti; da bi odgnali to žalost, se za hip zberemo v zadnjo skupno jato, jato spomina. Sebi v uteho, svojcem in drugim bližnjim v pomoč.
Vanč, prijatelj moj dragi, bil si in ostajaš važen del mojega življenja. Naših življenj. Počivaj v miru.
 

dr. Anton Kramberger,
prijatelj in občasni delovni sopotnik
Mirna na Dolenjskem, 16. maja 2012