Center za diskurzivne študije v vzgoji in izobraževanju

Predstavitev

ZAKAJ CENTER ZA DISKURZIVNE ŠTUDIJE: Naj začnem z neizogibnim truizmom: jezik je nekaj, kar uporabljamo vsak dan. Še več, takorekoč vsak trenutek dneva. Z njim se zbudimo in opravimo jutranje aktivnosti, z njim se odpravimo v šolo ali službo, z njim zajtrkujemo, kosimo in večerjamo, z njim gledamo televizijo in z njim se odpravimo spat (nenazadnje tudi sanjamo z jezikom in v jeziku). Jezik torej prežema našo sleherno aktivnost, pomaga nam pri umivanju in oblačenju, pri pripravljanju in uživanju hrane, pri pospravljanju stanovanja, pri izražanju zadovoljstva in veselja, pri preklinjanju in psovanju, da “klasičnih” nalog jezika, sporazumevanja in komuniciranja, niti ne omenjam. Z malce pretiravanja – pa pravzaprav niti ne preveč – lahko rečemo, da je jezik vse in da je vse jezik. Šele jezik je namreč tisti, ki da ime stvarem, osebam in dejanjem, jezik je tisti, ki nam (s tem pa tudi vsem drugim, ki ta jezik razumejo) pove, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo, kaj se bo zgodilo ali kaj bi selahko zgodilo. Šele zaradi jezika vemo, da je nekaj bilo “prej”, da se nekaj dogaja “zdaj”, in da se bo nekaj zgodilo “potem”. Prav jezik je namreč tisti, ki čas (in naše občutenje časa) deli na preteklost, sedanjost in prihodnost. Jezik je skratka tako vseprisoten in tako samoumeven, da se ga pogosto niti zavedamo ne več. Še toliko manj pa, seveda, tistega, kar jezik pogojuje in določa.

 

In vendar je prav in samo od jezika odvisna naša podoba, razumevanje in razlaga sveta. Svet in stvari v njem (oblike, barve, bitja, dogodki, …) namreč “same po sebi” niso “take in take”: lepe, grozljive, okusne, priskutne, zgodnje, pozne (in lahko bi seveda naštevali v nedogled). Svet in stvari v njem, “same po sebi”, le preprosto so. Za lepe, grozljive, okusne, priskutne, zgodnje ali pozne jih naredimo šele mi, ljudje. Lepota in/ali groza sta le stvar našega pogleda, našegavidenja stvari, ne pa lastnost stvari samih. Za lepe in/ali grozljive tudi za druge pa jih lahko naredimo prav z jezikom: šele ko bomo svoje videnje nečesa kot lepega in/ali grozljivega primerno ubesedili bo tudi drugim jasno, da je nekaj lepo in/ali grozljivo. Za nas, kajpada, ne pa  tudi nujno za njih.

 

Lastnosti in vrednotenje stvari v svetu, ki nas obdaja, moramo torej iskati vsvojem (našem, vašem, …) ubesedenju občutkov, mnenj, prepričanj, verjetij in vednosti, ne pa v stvareh samih. Te le preprosto so. Kaj in kakšne so pa, s posredovanjem jezika, lahko v precejšnji meri določimo sami.

Jezik namreč ni le nekakšno nevtralno sredstvo komunikacije, ki le prenaša naše misli, ampak jih predvsem oblikuje in preoblikuje. In prav od tega je odvisno tudi naše videnje in razumevanje sveta. Namreč, od besed, ki smo jih uporabili, pa tudi od tistih, ki jih nismo (pa bi jih lahko). Svet (in stvari v njem) je resda bil že pred besedami, smisel in pomen pa mu damo šele z njimi.

 

Namen centra

Namen Centra za diskurzivne študije bi bil potemtakem predvsem preučevanje komunikacije v vseh njenih razsežnostihs posebnim poudarkom na tistih, ki  izstopajo v procesu vzgoje in izobraževanja, obenem pa delo na modelu komunikacije, ki bo upošteval in spoštoval, učiteljem/učiteljicam in učenkam/učencem pa pomagal ozavestiti in uporabljati, tele tri – stopnjevite in medsebojno pogojujoče se - principe ravnanja z jezikom, sporazumevanja in sporočanja:

 

1)   da je jezik vedno naše temeljno orodje, ne le v znanosti, vzgoji in izobraževanju, temveč tudi – navajam le nekaj področij – v ekonomiji, na področju socialnega dela, politologije (in politike), zunanjih in notranjih odnosov …

 

a) V ta namen je potrebno najprej ozavestiti in osebnostno utrditi (pogosto prezrto) dejstvo, da je pogoj sleherne uspešne komunikacije nekonfliktnost, ki je predvsem učinek in rezultat uporabe strategij vljudnosti, s tem pa, posledično, spoštovanja in neogrožanja posameznikove integritete (in jaza).

 

 

Raziskave strategij vljudnosti v jeziku (in če prav razmislimo, kje drugje pa naj bi potekale in se izražale?) so zadnjih 15 let prevladujoča tema na področju jezikovne pragmatike [1] , aplikacija rezultatov pa sega vse od multikulturnih in medkulturnih študij do diplomacije.

 

 

b) Ko ozavestimo vlogo jezika v uspešnem vzpostavljanju in vzdrževanju komunikacije, je veliko lažje pokazati in prepričati, da že jezik sam vsebuje nekatere elemente, ki pomen že nosijo s seboj, ne glede na to, kaj mi – njegovi uporabniki - želimo povedati. V glavnem gre za t.i. argumentativne veznike (še, šele, že, celo, tudi, ampak, …), ki imajo bistveno vlogo pri argumentaciji in sklepanju, s tem pa pri vsem jezikovno-govornem delovanju.

 

 

Naj zgoraj navedene trditve ilustriram s pomočjo povsem vsakdanjega, celo banalnega, primera, ki priča, da se argumentacija dogaja že na najosnovnejših ravneh jezikovne rabe, kaj šele na višjih, kompleksnejših (šolstvo, znanost, …)Recimo, da nam sogovornik pravi:

 

(1) Ura je osem.

 

Je ta preprosti stavel lahko argument? Le zakaj bi nam želel kdo povedati, da je ura osem? Zgolj zato, da bi vedeli, koliko je ura? Malo verjetno, razen če smo ga povprašali po točnem času. Če pa nas točen čas ne zanima in nam nekdo kljub temu pravi (1), kakšen bi utegnil biti njegov namen?

Človek, ki nam je rekel (1), je želel s to izjavo očitno povedati nekaj povsem drugega. Toda kaj? H kakšnim sklepom lahko izjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Ker ne poznamo natančnega konteksta, v katerem je bila izrečena, lahko sklepamo na precej različnih možnosti, na primer:

 

 (1) Ura je osem.   >  Pohiti!

                              >  Vzemi si čas!

                              >  Prižgi radio!

                              >  Pojdi si umit zobe!

                                  …

 

Če pa v izjavo (1), na primer, vpletemo prislova že in šele, kot:

 

(1') Ura je že osem.

in

(1'') Ura je šele osem.

 

potem, ceteris paribus, primera (1') ne moremo več speljati v sklep: »Vzemi si čas!«, kot v primeru (1), ampak le v sklep: »Pohiti!«. Po drugi strani pa iz (1'') ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le na: »Vzemi si čas!«. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presenečeni? Zato, ker (1), (1') in (1'') govorijo o popolnoma istem kronološkem dejstvu – namreč, da je ura osem -, pri čemer (1) lahko napeljuje na povsem različne (sklepe), medtem ko (1') dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (1'') pa sklepe, ki napeljujejo na zgodnjost.

Toda, kako je to sploh mogoče, če (1), (1') in (1'') govorijo o istem kronološkem dejstvu in je osnova (1), (1') in (1'') isto stanje stvari? Prav zato, ker to »isto stanje stvari« gledamo iz različnih zornih kotov, iz različnih perspektiv. V primeru (1') osmo uro vidimo (in jo diskurzivno tako tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1'') pa kot zgodnjo. Takšno razlikovanje v okviru istega stanja stvari pa lahko povzroči že preprosta vpeljava  dveh argumentativnih veznikov, v našem primeru dveh prislovov. V primeru (1') prislov že naš sklep usmeri v smer »poznosti«, ne glede na to, o katerem delu dneva v nadaljevanju govorimo. Podobno velja tudi za primer (1''), le da nas ta navaja na sklep o »zgodnjosti«.
 

To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poznost ali zgodnjost na neki način že del jezikovnega sistema, kar še drugače povedano pomeni, da moramo biti pozorni, katere besede uporabljamo in kdaj.

 

Namen tovrstnih raziskav je senzibilizirati za to, mnogokrat nezavedno in prezrto, funkcijo jezika, s tem omogočiti kvalitetnejše in funkcionalnejše komuniciranje, posledično pa predvsem boljšo in učinkovitejšo socialno interakcijo.

 

2)      da je jezik večplasten in večpomenski, da sporočila niso (nikoli) le enosmiselna in linearna, ampak lahko neko dejstvo vedno predstavimo na več različnih načinov, tudi vrednostnih (kot slabo ali kot dobro). Kar nam, na primer, retorika (bolj ali manj uspešno) dokazuje že zadnjih 2500 let.

 

Za ilustracijo povedanega vzemimo še en  vsakdanji, skoraj banalen primer.Recimo, da slišimo (ali pa jo celo sami izrečemo) tole argumentativno navezavo:

 

 

(2) »Prižgi radio! Poročila bodo!«

 

 

Stavek “Prižgi radio!” lahko deluje kot argument za sklep »Poročila bodo!«, prav kakor stavek »Poročila bodo!« lahko deluje kot argument za sklep »Prižgi radio!«. Vsaj tako se zdi na prvi pogled in preden se lotimo resne argumentativne analize, z vso potrebno metodologijo, instrumentarijem in strokovno terminologijo.Kaj pa potem? In predvsem, kakšno metodologijo, instrumentarij in terminologijo za spopad z argumentacijo, z vsakdanjim argumentiranjem in argumentiranjem vsakdanjosti sploh potrebujemo?

Opirajoč se na različne argumentativne teorije, še zlasti pa na teorijo t.i. pragma-dialektike van Eemerena in Grootendorsta [2] bi lahko argumentacijo kar najsplošneje (in ne za potrebe kakega specifičnega »argumentativnega polja« oz. področja argumentiranja) opredelili takole:

 

»Argumentacija je racionalna, jezikovna in družbena dejavnost, katere namen je narediti kako stališče za poslušalca ali bralca bolj ali manj sprejemljivo oz. bolj ali manj nesprejemljivo.«

 

Če se zdi definicija nekako intuitivno samoumevna, naj takoj poskrbim za razbitje te iluzije, ki nas bo obenem dvignila tudi na naslednji nivo argumentacije in argumentativne teorije.

 
Namreč, kaj pomeni, da je argumentacija razumska? Kako naj to razumemo? Predvsem v kontekstu ločevanja retorike in argumentacije. Retorika kot spretnost prepričevanja  je v Sloveniji vse  (pre)pogosto razumljena kar kot argumentacija sama, medtem ko se argumentacija dandanes retorike na vse kriplje otepa. Argumentacija seveda je prepričevanje, ki je nastalo in izšlo iz polja retorike, ni pa (vsako) prepričevanje že tudi argumentacija. Poleg »racionalnega« elementa, logosa, katerega privilegirano mesto je silogizem, retorika pozna še dva »neracionalna« prepričevalna postopka, sredstvi ali načina,ethos in pathos, in oba sta logosu funkcionalno – ne pa tudi vrednostno - povsem enakovredna. V kontekstu retorike, seveda. Izključno od konkretne situacije – publike in našega poznavanja »materije«, o kateri gre beseda – je odvisno, za katerega se bomo odločili. Kar seveda kaže, da nikakor ne gre za »neracionalna« postopka in da je naša odločitev za ethos ali pathos še kako racionalna (zanju se bomo pač odločili, ko nam zmanjka “racionalnih” argumentov …).


Za kaj torej gre? Ethos je samopodoba kot jo kažemo poslušalcem, ne (nujno) naša prava (samo)podoba, temveč podoba, kot želimo, da jo vidijo poslušalci, konstruirana podoba, umetna podoba, podoba, ki z našo »pravo« podobo pogosto nima kaj dosti opraviti, temveč je prilagojena cilju, ki ga želimo doseči in poslušalstvu, od katerega je doseg tega cilja odvisen. Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da bi se, ob pogoju, da cilj ostane enak, različnim poslušalstvom lahko (samo)predstavljali povsem različno, vse le z namenom, da bi dosegli oz. prepričali o željenem cilju.


Pathos 
je druga stran ethosa in je z njim neločljivo povezan. Pathos je namreč skupna oznaka za vse tiste aktivnosti govorca, s katerimi namerno – in mimo logosa, racionalne argumentacije, torej -  vpliva na čustva poslušalcev oz. na njihove strasti, kot so včasih rekli. Aktivnosti, v katerih smo, prav kakor v argumentaciji, vsakodnevno (so)udeleženi, in je zato še toliko bolj pomembno, da jih razločimo od argumentacije. In ker je namen tovrstnih aktivnosti lahko prav konstrukcija specifične samopodobe za specifične poslušalce (»moralne trdnosti« za ene, »emocionalne občutljivosti« za druge, obojega skupaj za tretje), je včasih težko, če že ne kar nemogoče, ethos ločiti od pathosa [3] .    


V argumentaciji oz. teoriji argumentacije takšni postopki niso dovoljeni in veljajo za hudo napako, ki lahko sega od argumentum ad verecundiam pa tja doargumentum ad misericordiam, pač odvisno od situacije (publike). Argumentacija mora namreč vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne glede na publiko in ne glede na to, kdo argumentira. In ta pravila morajo biti jasna, neprotislovna in razumljiva.

 

3)      da je prav zaradi razlogov, navedenih pod 1) in 2), potrebno graditi model, ki bo v govoru ali besedilu znal razločiti elemente racionalne argumentacije, obenem pa bo uporaben tudi pri konstrukciji lastnih argumentov (govorov in besedil). Kar prepogosto imamo namreč opraviti z “argumentacijo”, ki deluje le s pathosom (delovanjem na čustva in občutke poslušalcev) ali z ethosom(sklicevanjem na lastno avtoriteto), racionalni argumenti pa umanjkajo.

 

Prvi korak v (racionalno strukturirani) argumentaciji je namreč prav formuliranje nekega stališča, ki je lahko bodisi trditev, mnenje, sodba, pogled na kako stvar ali kaj petega. Človek, ki izrazi stališče o kaki stvari, nase prevzame obvezo, da bo to stališče branil, če bo napadano ali spodbijano.


In kako lahko trditev, ki je bila napadena, (o)branimo? Eden od načinov - eden od najbolj samoumevnih, spontanih načinov - je, da se sklicujemo na dejstva, na katerih takšna trditev temelji. Seveda se lahko zgodi, da bo tisti, ki trditvi oporeka, oporekal tudi dejstvom, s katerimi trditev utemeljujemo. Zato moramo pri sleherni argumentaciji misliti tudi na pripravljalni korak, ki bo zavrnil morebitne ugovore.


Mogoče je tudi, da bo naš (hipotetični) nasprotnik dejstva, na katerih utemeljujemo svojo trditev, sicer sprejel kot točna oz. sprejemljiva, hotel pa bo vedeti, kakosmo od teh dejstev prišli do naše trditve. Poskrbeti moramo torej za utemeljitev, ki pojasni, kako smo na podlagi uporabljenih dejstev prišli do svoje trditve. Utemeljitev ima ponavadi obliko splošne trditve, ki se sklicuje na kako pravilo, splošno sprejet princip ali maksimo in ima obliko tipa, "če (dejstva), potem (trditev)". Utemeljitev torej deluje kot nekakšen most med dejstvi in trditvijo in je po obliki (in definiciji) pravzaprav enaka splošni, neizrečeni premisi retoričnega silogizma (entimema). Je torej nekakšna občost, splošnost, skupno mesto(tistega, ki argumentira in tistega, ki mu je argumentacija namenjena) oz. topos.


Pogosto je težko ločiti med dejstvi in utemeljitvijo, saj lahko isti stavek (ista trditev) nekega jezika včasih izraža dejstva, spet drugič pa utemeljitev. Vendar pa je strukturno - v okviru danega konkretnega argumenta - razlika več kot jasna: na dejstva se sklicujemo eksplicitno, na utemeljitev pa le implicitno (ne da bi jo vsakokrat, če nismo po njej eksplicitno povprašani, ubesedili), saj bi vsakokratno sprotno ubesedenje utemeljitve preprosto onemogočalo komunikacijo, kakor jo poznamo v vsakdanjem življenju.

 

Osnovni namen Centra za diskurzivne študije  je tako, opirajoč se predvsem na Toulminovo teorijo argumentacije [4] in spoznanja kritičnega mišljenja [5] , oblikovanje koherentnega, a enostavnega in uporabnega komunikacijskega modela (uporabnega na vseh (pod)področjih rabe jezika in govora, ne le v vzgoji in izobraževanju), ki bo omogočal:

 

a)      natančno razčlenitev uporabljanih pojmov,

 

 

b)      shematično identifikacijo (in konstrukcijo) argumentov, sklepov, utemeljitev, opor (tem utemeljitvam) in (morebitnih) izjem,

 

 

c)      jasno in nedvoumno razločevanje med veljavnimi in neveljavnimi argumenti in sklepanji.

 


Q.E.D.

 

 

Igor Ž. Žagar

 

  


[1] Brown, P.  & Levinson, C.S., Politeness: Some universals in language use,Cambridge University Press, Cambridge, 1987; Eelen Gino, A Critique of Politeness Theories, St. Jerome Publishing, Manchester, 2001.

[2] Van Eemeren, F.H., Grootendorst, R., Snoeck Henkemans, F. et al., Fundamentals of Argumentation Theory, A Handbook of Historical Backgrounds and Contemporary Developments, Lawrence Erlbaum Associates, New Jersey, 1996.

[3] Za podrobnejšo vmestitev ethosa in pathosa v okvir retorike glej Barthes, R., Retorika Starih, Studia Humanitatis, Ljubljana, 1990.

[4] Toulmin, S. (1958), The Uses of argument, Cambridge University Press, Cambridge.

[5] Smith, D, Knudsvig, G. & Walter, T. (1998), Critical thinking: building the basics, Wadsworth, California, USA.

 
 

Kdo smo

dr. Igor Žagar Žnidaršič, znanstveni svetnik, vodja centra

dr. Janja Žmavc, znanstvena sodelavka

dr. Taja Kramberger

Povezave

 

http://www.igorzagar.net/index2.htm