DISKURZ: OD FILOZOFIJE GOVORICE DO TEORIJE IDEOLOGIJE (UR. JERNEJ HABJAN)

Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije (flipbook)
Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije (pdf, priporočano za iPad)
Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije (ZIP-ISO distribucija izdaje na CD nosilcu za operacijski sistem Windows) 

Urednik: Jernej Habjan
Naslov: Diskurz: Od filozofije
govorice do teorije
ideologije 
Vrsta gradiva: večavtorska znanstvena
monografija
Leto izida: 2012
Obseg: 366 strani
ISBN:
978-961-270-119-2 (pdf)
978-961-270-120-8 (swf)
978-961-270-121-5 (zip-iso)
 
Način citiranja: Habjan, J. (ur.) (2012). Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologijeLjubljana: Pedagoški inštitut, Digitalna knjižnica, Dissertationes 19, http://193.2.222.157/Sifranti/StaticPage.aspx?id=122 (datum dostopa do spletne strani), stran v delu.
 
Zbornik prinaša najnovejše domače posege v teorijo diskurzov in jim dodaja njihovo teoretsko podlago, kakor je bila pri nas razvita v tekstih, ki so v zadnjih desetletjih prispevali k različnim poljem od lingvistike prek sociologije do filozofije in so v tem zborniku prvič zbrani kot del enotne teoretske obdelave problematike govorice. Zbornik tako združuje tekste, ki s stališč različnih pri nas uveljavljenih in razvitih polj materialistične teoretske in filozofske produkcije intervenirajo v filozofijo vsakdanje govorice in v njeno kontinentalno teoretsko in filozofsko recepcijo, ter jih predstavlja kot prispevke k prihodnji teoriji ideologije.
Uredniško uvodno poglavje ta proces, ki vodi od filozofije vsakdanje govorice k teoriji ideologije, predstavi tako na diahroni ravni, ki jo zajema zbornik kot sosledje sedmih tematskih razdelkov, kakor na sinhroni ravni, na kateri vsako od osemnajstih poglavij zbornika vzpostavlja in ohranja epistemični rez med teorijo in ideologijo diskurzov. Na sinhroni ravni se tako poglavja navezujejo na epistemične prelome, ki so jih proizvedle vološinovska teorija znaka, ducrotovska teorija polifonije, lacanovska teorija označevalca in althusserjevska teorija institucije. S temi ponavljajočimi se navezavami pa poglavja diahrono napredujejo skoz razdelke o austinovski filozofiji vsakdanje govorice, ducrotovski argumentativni semantiki, bahtinovski polifoniji, lacanovski teoriji označevalne prakse, derridajevski filozofiji pisave in butlerjevski ideologiji kulturnega prevajanja ter tako prispejo do razdelka z nastavki za diskurzivistično teorijo ideologije.
To kompozicijo zbornika uvodno poglavje že v izhodišču umesti v zgodovino teorizacije diskurzov kot zgodovino razvoja »začetnega« razcepa med austinovsko in bahtinovsko idejo govornega dejanja, razcepa, ki sinhrono zgošča tako dvojnost med Austinovo t. i. posebno teorijo performativa in t. i. splošno teorijo govornih dejanj kakor dvojnost med bahtinovsko novokantovsko in historičnomaterialistično semiotiko, medtem ko diahrono zgošča razliko med angloameriško analicistično in kontinentalno filozofsko tradicijo teorizacije govorice, ti tradiciji pa sta kot taki nadalje razdeljeni med angloameriškimi posegi v kontinentalno tradicijo in obratnimi intervencijami, ki so pogostejše in se tudi same delijo na Derridajevo in Ducrotovo kritiko Austina, pri čemer se prva približuje bahtinovski ideologiji karnevala, druga pa vološinovski koncepciji ideologije, tako da si lahko prvo danes prisvaja ideologija kulturnega prevajanja, drugo pa razvija teorija ideologije – in medtem ko ideologijo kulturnega prevajanja zastopajo tretja generacija šole Annales, frankfurtske šole in operaizma pa tudi kulturni študiji kot nekakšna tretja generacija strukturalizma po semiotiki in dekonstrukcionizmu, iz Ducrota in Vološinova izhajajočo teorijo ideologije prinaša zbornik.