VALERIJA VENDRAMIN IN RENATA ŠRIBAR, SPOLI, SEKSUALNOST IN NASILJE SKOZI NOVE MEDIJE

 
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije (ZIP-ISO distribucija izdaje na CD nosilcu)
 
Avtorici: Valerija Vandramin in
Renata Šribar
Naslov: Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Vrsta gradiva: znanstvena monografija
Leto izida: 2010
Obseg:  156 strani
ISBN - 13: 978-961-270-037-9
 
Način citiranja: Vendramin, V., in Šribar, R. (2010). Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Ljubljana: Pedagoški inštitut, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11, http://193.2.222.157/Sifranti/StaticPage.aspx?id=82 (datum dostopa do spletne strani), stran v delu.
 

V knjigi tematizirava, problematizirava in predlagava izhodišča za obravnavo in regulacijo konstrukcij (porno)spolnosti in nasilja v medijih, predvsem pa v vsebinah produktov in storitev informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) oz. novih medijev. Svoj predmet raziskujeva skozi analizo diskurzov, skozi katere je opredeljen v javnosti in v vzgojno-izobraževalnem procesu (medijski, legislativni in regulativni, javnomnenjski, pedagoški, poljudno medicinski in poljudno socialno-psihološki govor). V raziskovanje sva pritegnili orodja in dognanja različnih znanstvenih področij in disciplin, saj je tema kompleksna in povezana z mnogimi vidiki družbenega življenja.

Za temeljno teoretsko ogrodje sva vzeli feministično epistemologijo kot projekt, ki si prizadeva razložiti povezave med konstrukcijo vednosti ter družbenimi in političnimi interesi. Poudarek je tu na spolu kot osrednji kategoriji v razpravah in rekonstrukcijah epistemskih praks, norm in idealov. Feministični pristop k epistemologiji se poleg tega nagiba k poudarjanju načinov, na katere je spoznavajoča/-či posamična in konkretna, materializirana oseba (ne pa abstraktna in univerzalna). Feministične epistemologije jemljejo resno moduse, na katere so spoznavajoči oziroma vedoči vpleteni v družbene odnose, ki so generalno hierarhični in kulturno ter zgodovinsko specifični.

Primarno sva si prizadevali obrazložiti epistemološke razsežnosti fenomena in oblikovati sodobne koncepte za soočanje z njim. Interdisciplinaren pristop pa je argumentiran tudi z aplikativnim namenom projekta, ki je v vzpostavitvi znanstvenih in strokovnih izhodišč za obravnavo konstrukcij nasilja in (porno)spolnosti v medijih in IKT v šolskem kurikulumu in neformalnih programih (v okviru t. i. spolne vzgoje ter vzgoje za medije in IKT), in v znanstveno-strokovni platformi za konfrontacijo s proliferacijo konstrukcij nasilja in spolnosti v okviru koregulativnega sistema (v pravnem okviru zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami). Ob tem reflektirava tudi spornost/uporabnost obstoječe prevlade kvantitativnih metod.

 

Podrobneje se osredotočava na polje vzgoje in izobraževanja ter preko temu polju lastnih konceptov (kurikulum, prikriti kurikulum, uradna vednost) poskušava identificirati problematiko, skupaj z dobrimi/slabimi praksami doma in v tujini. Ugotavljava, da je sfera šolskega informiranja in vzgoje mladih na področju seksualnosti in spolnega zdravja zelo nerazdelana oziroma pomanjkljivo obravnavana.

Ravno to – (ne)kompetence otrok in mladih glede spolnosti in odnosov – pa je tudi točka, na kateri povezujeva obe področji, ki normirata odraščanje in na katerih se dogaja in obnavlja spolno diskriminatorno ospoljenje. Kot je razvidno, gre za področji šolanja in (novih) medijev, ki na diferencirane načine vključujeta pojavnosti spolno zaznamovanega nasilja in pornografizirane seksualnosti. Konvergenco med (novo)medijskimi normami, ki otrokom in mladim predpisujejo, kako odraščati v »ženskost« in »moškost« in kako se »vpisati« v spol skozi seksualnost – in zapovedmi prikritega kurikuluma in vrstniške šolske kulture  refleksivno uokvirjava na različne načine, najprej skozi predstavitev določenih konceptov (spol, seksualnost, nasilje), nato metodološko (denimo s pomočjo feministične antropologije izobraževanja) in končno skozi niz primerov iz šolskega okolja.

V monografijo, ki vsebuje tako izhodiščne, epistemske obrazložitve kot tudi povsem konkretne problematike, nanašajoče se na mladostniške izkustvene prakse in na regulacijske ter izobraževalne politike (zlasti t. i. spolne vzgoje), pa sva vključili še vrsto tem in hipotez, ki čakajo na nadaljnjo obravnavo. Navsezadnje je delo osmišljeno predvsem kot  temelj nadaljnjih elaboracij na ravni znanstvenega raziskovanja in hkrati tudi že prevajanja v regulacijske in izobraževalne strategije in nato tudi njihovega sprotnega preverjanja.


We primarily attempted to explain the epistemological dimension of the phenomenon and to formulate modern concepts for dealing with it. The interdisciplinary approach is also supported by the applied intent of the project, which is to establish the scientific and professional starting points for discussion of construction of violence and (porno)sexuality in media and ICT in the school curriculum and informal programmes (within the framework of so-called sex education and media and ICT education), and a scientific-professional platform to confront the proliferation of constructions of violence and sex within the framework of a co-regulatory system (in the legal framework of protection of children and adolescents against potentially harmful content). At this point we also reflect upon the controversy/usefulness of the existing prevalent quantitative methods.

We focus in some detail on the field of education, and through concepts specific to this field (curriculum, hidden curriculum, official knowledge) we attempt to identify the problem, together with cases of good/bad practices at home and abroad. We conclude that the sphere of school information and education for young people in the area of sexuality and sexual health is very insufficiently analysed and inadequately discussed.
It is precisely this – the (in)competence of children and young people with regard to sexuality and relationships – that is the point by which we connect two areas that standardise growing up and at which discriminatory gendering practices occur and renew. As is clear, these are areas of education and new media that in differentiated ways include the phenomena of gender-specific violence and pornographised sexuality. The convergence between (new-) media norms – which ascribe to children and young people how to grow up into “femininity” and “masculinity” and how to “enrol” in gender through sexuality – and the requirements of the hidden and peer school culture is reflexively framed in different ways, first through presentation of certain concepts (gender, sexuality, violence), then methodologically (for instance with the aid of feminist anthropology of education) and finally through a series of examples from the school environment.
The monograph, which contains both initial, epistemological explanations as well as entirely concrete problems pertaining to adolescent experiential practice and to regulation and education policy (particularly so-called sex education), also includes a series of themes and hypotheses that await further consideration. Last but not least, the work is intended primarily as the basis for further elaboration on the level of scientific research and at the same time also translation into regulation and education strategies and subsequent ongoing verification.