Page 17 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 17
dgovor
Historiografija ni eksperimentalna veda. Tako ponavadi tudi ne
(z)more producirati verifikabilnih tez in/ali jih preverjati. Vsaj
ne v taki razsežnosti, kot to redno počno naravoslovne vede, ki morejo
svoj abstraktni predpis o nekem fenomenu verificirati ali spremeniti ali
zavreči preprosto zato, ker jim je predmet preučevanja pri roki in lahko
svojo misel o njem preverijo z eksperimentom.
Kaj takega je povsem izven spoznavnega (ne pa nujno metodološke-
ga) dometa historiografije. Predmet njenega preučevanja, zgodovina, je
namreč nepreklicno potisnjen v včerajšnjost, zaklenjen v njej in pretež-
no – nedostopen. Dosegljiv je le preko fragmentarnih drobcev, zgodo-
vinskih virov. Pa še ti predstavljajo že ob nastanku arbitrarni in ob tem
še nepopolno ohranjeni izbor iz nezamisljivega potencialnega kontinuu-
ma dogodenega in iz množice možnih popisov oz. artikulacij le-tega, tj.
zbir, ki je v soli časa preostal od začetnega, toda nič manj kot arbitrarne-
ga izbora – primarne interpretacije.
Zato je lahko zgodovinopisje vedno zgolj le posamičniški poskus je-
zikovne, in torej parcialne in interpretativne rekonstrukcije tistega, kar
je mogoče ali zagotovo bilo. Med muzami velja za njegovo zavetnico
Klio, hči Zevsa in Mnemozine, lastno ime Klio pa izhaja iz grškega gla-
gola κλέω/κλείω, ki zaobsega pomensko polje »spominjati se« oziroma
»narediti nekaj slavno«. Funkcija zgodovinopisnega ustvarjanja je tako
predvsem konstituirati jezikovno artikulirano občestveno pomnjenje,
in sicer v obliki narativnih potekov – zgodb. Na to navaja že sama bese-
da, iz katere izvira beseda historiografija – ἱστορίαι –, ki primarno po-
meni zgolj in samo zgodbe. Atribut zgodovinopisja tako najbrž ni (pred-
Historiografija ni eksperimentalna veda. Tako ponavadi tudi ne
(z)more producirati verifikabilnih tez in/ali jih preverjati. Vsaj
ne v taki razsežnosti, kot to redno počno naravoslovne vede, ki morejo
svoj abstraktni predpis o nekem fenomenu verificirati ali spremeniti ali
zavreči preprosto zato, ker jim je predmet preučevanja pri roki in lahko
svojo misel o njem preverijo z eksperimentom.
Kaj takega je povsem izven spoznavnega (ne pa nujno metodološke-
ga) dometa historiografije. Predmet njenega preučevanja, zgodovina, je
namreč nepreklicno potisnjen v včerajšnjost, zaklenjen v njej in pretež-
no – nedostopen. Dosegljiv je le preko fragmentarnih drobcev, zgodo-
vinskih virov. Pa še ti predstavljajo že ob nastanku arbitrarni in ob tem
še nepopolno ohranjeni izbor iz nezamisljivega potencialnega kontinuu-
ma dogodenega in iz množice možnih popisov oz. artikulacij le-tega, tj.
zbir, ki je v soli časa preostal od začetnega, toda nič manj kot arbitrarne-
ga izbora – primarne interpretacije.
Zato je lahko zgodovinopisje vedno zgolj le posamičniški poskus je-
zikovne, in torej parcialne in interpretativne rekonstrukcije tistega, kar
je mogoče ali zagotovo bilo. Med muzami velja za njegovo zavetnico
Klio, hči Zevsa in Mnemozine, lastno ime Klio pa izhaja iz grškega gla-
gola κλέω/κλείω, ki zaobsega pomensko polje »spominjati se« oziroma
»narediti nekaj slavno«. Funkcija zgodovinopisnega ustvarjanja je tako
predvsem konstituirati jezikovno artikulirano občestveno pomnjenje,
in sicer v obliki narativnih potekov – zgodb. Na to navaja že sama bese-
da, iz katere izvira beseda historiografija – ἱστορίαι –, ki primarno po-
meni zgolj in samo zgodbe. Atribut zgodovinopisja tako najbrž ni (pred-
