Page 15 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 15
uvod
ke med izjavljanjem in izjavo velja za ponesrečeno ilokucijo, Ducrotu pa
za vir smisla vseh vrst izjav. Ducrot vsaki izjavi (npr. »Toplo je.«, ki ne
sledi vprašanju o vremenu) pripiše empiričnega producenta, ki jo izreče,
virtualnega govorca, ki je odgovoren zanjo, in vsaj dva virtualna izjavljal-
ca (izjav »Ni toplo.«, »Toplo je.«), ki ju govorec uprizori kot pertinen-
tna za izjavo, da bi se identificiral z enim od njiju in tako priklical njegov
argumentativni topos (Ko je toplo, je sprehod prijeten.). S postuliranjem
tega presežka izjavljalcev nad govorcem Ducrot zameji problem subjek-
ta. A ker se zadovolji z govorčevo uprizoritvijo izjavljalcev in identifika-
cijo z enim, se ne vpraša po instanci, ki predpostavi, da so pertinentni
prav uprizorjeni izjavljalci (tj. da sogovornika zanima govorčevo mnenje
o sprehodu) – ne vpraša se po subjektu nezavedne želje.
V naslednjem poglavju Žagar dopolni predstavitev koncepta toposa
iz tretjega poglavja z obravnavo polifonije, drugega osrednjega koncep-
ta krepke različice Ducrotove teorije argumentacije v jeziku. Ducroto-
vsko argumentativno semantiko tako artikulira z bahtinovsko teoretiza-
cijo polifoničnosti komunikacije. Najprej povzame Ducrotovo teoreti-
zacijo argumentativnega potenciala jezika kot sistema. V jezik kot sis-
tem so po Ducrotu že vpisane določene argumentativne lastnosti, zato lah-
ko jezikovni sistem na nekaterih ravneh argumentira sam po sebi. Ducro-
tov postopek, ki ga Jelica Šumič Riha prikaže kot aplikacijo saussuro-
vske »nelogiške« logike jezika na govor, je potemtakem zdaj rekonstru-
iran kot aplikacija bahtinovske »nelogiške« polifoničnosti govora na je-
zik. Argumentativno tako že v jeziku prevladuje nad informativnim, saj je
semantični opis neke izjave odvisen od njenih možnih nadaljevanj, ne od nje-
nega razmerja do »dejstev«, pri čemer je sklep določen s tistim argumen-
tom, ki sledi argumentativnemu vezniku (npr. besedi ampak v izjavah »To-
plo je, ampak sem utrujen.« in »Utrujen sem, ampak je toplo.«) To argu-
mentativno spremenljivko semantično opredeli že jezik, zato je po Ducro-
tu bahtinovska polifonija pri delu že tu in ne le v diskurzu. Sam jezik omo-
goči govorcu, da na primer s pomočjo besede ampak predstavi vsaj dva para
izjavljalnih položajev, argumenta »Toplo je« in »Utrujen sem« ter sklepa
»Pojdimo na sprehod!« in »Ostanimo doma!«, ter da kot tisti par, s kate-
rim se identificira, označi onega, ki je predstavljen po besedi ampak.
Po tem vstopu v bahtinovsko intervencijo v filozofijo jezika Marko
Kržan razvije nastavke sociološke teorije govorice, kakor jo razbira v raz-
pravah Vološinova, člana t. i. Bahtinovega kroga, in Ducrota. Osnovna
teza je, da sociološke teorije govorice ni mogoče izdelati, ne da bi se ogni-
li dvema ustaljenima načinoma obravnave razmerja med empiričnim
in znanstvenim predmetom jezikoslovja: empirizmu, ki trdi, da lahko
ke med izjavljanjem in izjavo velja za ponesrečeno ilokucijo, Ducrotu pa
za vir smisla vseh vrst izjav. Ducrot vsaki izjavi (npr. »Toplo je.«, ki ne
sledi vprašanju o vremenu) pripiše empiričnega producenta, ki jo izreče,
virtualnega govorca, ki je odgovoren zanjo, in vsaj dva virtualna izjavljal-
ca (izjav »Ni toplo.«, »Toplo je.«), ki ju govorec uprizori kot pertinen-
tna za izjavo, da bi se identificiral z enim od njiju in tako priklical njegov
argumentativni topos (Ko je toplo, je sprehod prijeten.). S postuliranjem
tega presežka izjavljalcev nad govorcem Ducrot zameji problem subjek-
ta. A ker se zadovolji z govorčevo uprizoritvijo izjavljalcev in identifika-
cijo z enim, se ne vpraša po instanci, ki predpostavi, da so pertinentni
prav uprizorjeni izjavljalci (tj. da sogovornika zanima govorčevo mnenje
o sprehodu) – ne vpraša se po subjektu nezavedne želje.
V naslednjem poglavju Žagar dopolni predstavitev koncepta toposa
iz tretjega poglavja z obravnavo polifonije, drugega osrednjega koncep-
ta krepke različice Ducrotove teorije argumentacije v jeziku. Ducroto-
vsko argumentativno semantiko tako artikulira z bahtinovsko teoretiza-
cijo polifoničnosti komunikacije. Najprej povzame Ducrotovo teoreti-
zacijo argumentativnega potenciala jezika kot sistema. V jezik kot sis-
tem so po Ducrotu že vpisane določene argumentativne lastnosti, zato lah-
ko jezikovni sistem na nekaterih ravneh argumentira sam po sebi. Ducro-
tov postopek, ki ga Jelica Šumič Riha prikaže kot aplikacijo saussuro-
vske »nelogiške« logike jezika na govor, je potemtakem zdaj rekonstru-
iran kot aplikacija bahtinovske »nelogiške« polifoničnosti govora na je-
zik. Argumentativno tako že v jeziku prevladuje nad informativnim, saj je
semantični opis neke izjave odvisen od njenih možnih nadaljevanj, ne od nje-
nega razmerja do »dejstev«, pri čemer je sklep določen s tistim argumen-
tom, ki sledi argumentativnemu vezniku (npr. besedi ampak v izjavah »To-
plo je, ampak sem utrujen.« in »Utrujen sem, ampak je toplo.«) To argu-
mentativno spremenljivko semantično opredeli že jezik, zato je po Ducro-
tu bahtinovska polifonija pri delu že tu in ne le v diskurzu. Sam jezik omo-
goči govorcu, da na primer s pomočjo besede ampak predstavi vsaj dva para
izjavljalnih položajev, argumenta »Toplo je« in »Utrujen sem« ter sklepa
»Pojdimo na sprehod!« in »Ostanimo doma!«, ter da kot tisti par, s kate-
rim se identificira, označi onega, ki je predstavljen po besedi ampak.
Po tem vstopu v bahtinovsko intervencijo v filozofijo jezika Marko
Kržan razvije nastavke sociološke teorije govorice, kakor jo razbira v raz-
pravah Vološinova, člana t. i. Bahtinovega kroga, in Ducrota. Osnovna
teza je, da sociološke teorije govorice ni mogoče izdelati, ne da bi se ogni-
li dvema ustaljenima načinoma obravnave razmerja med empiričnim
in znanstvenim predmetom jezikoslovja: empirizmu, ki trdi, da lahko
