Page 15 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 15
d. štrajn ■ šestdeseta leta dvajsetega stoletja in izobraževanje
šolstva, znanja in vzgoje v ustaljenih akademskih okvirih, ki je temeljilo
na raznolikih tradicijah in je bilo tudi določljivo v terminih, kot so libe
ralno, marksistično, konservativno ipd. Seveda pa so etablirane akadem
ske struje v teorijah izobraževanja tudi reagirale na dogajanja in posebno
vprašanje je, koliko so se »revolucionarne« zahteve vpisale tudi v poteka
joče reformne procese v takratnih šolskih sistemih. Teorije izobraževanja
so namreč le redko kdaj »samo teorije«, ampak so v nenehnih interakci
jah s politikami, upravljanji in reformnimi procesi v okvirih državnih re
gulacij, pa tudi občasno v povezavah z zahtevami iz sfer civilne družbe.
Pomislimo samo na vzorčno šolsko reformo, ki jo je vodil Torsten Husen
na Švedskem, ali pa na znamenito Colemanovo poročilo, ki je prav v tem
času vplivalo na razumevanje enakih možnosti v izobraževanju. 3
Illich
Ivan Illich je nedvomni začetnik pobude za »razšolanje družbe« (de-
schooling), kar so v radikalnejših interpretacijah včasih razumeli kot pobu
do za popolno ukinitev šolstva. Vendar pa je treba poudariti, da pri Illichu
lahko govorimo predvsem o radikalni kritiki, ki je bila jasno uokvirjena v
kritiko korporativnega kapitalizma.
Želim postaviti splošno vprašanje o vzajemni določenosti človeške na
rave in narave sodobnih institucij, ki označuje naš pogled na svet in je
zik. Zato sem izbral šolo kot svojo paradigmo in zato se samo posredno
ukvarjam z drugimi birokratskimi agensi korporativne države, kot so
potrošnik-družina, stranka, vojska, cerkev, mediji. Moja analiza skritega
kurikuluma šole bi morala ponazoriti, da bi javnemu izobraževanju kori
stilo razšolanje družbe, tako, kot bi analogni proces koristil družinskemu
življenju, politiki, varnosti, veri in komunikaciji (Illich, 1972: str. 3).
Hkrati s kritično analizo delovanja šolstva je Illich pravzaprav tudi
izrazil svoje soglasje s širokim in dokaj množičnim nezadovoljstvom z de
lovanjem šole.
Vendar večina ljudi pridobi večino svojega znanja zunaj šole, v šoli pa
samo toliko, kolikor je šola v nekaj bogatih državah postala njihov zapor
v naraščajočem delu njihovih življenj (ibid.: str. 7).
Koliko je s tem tudi sam nenamerno vplival na krepitev »odtujenega«
razmerja med šolo, učenci in starši v okviru potrošniške sheme, je lahko
posebno vprašanje, vsekakor pa vsaka kritika šole še ni nujno izraz neza
dovoljstva »potrošnika«.
3 O spornem vprašanju Colemanove reformulacije enakih možnosti ali priložnosti piše vrsta
avtorjev v: Sardoč in Gaber, 2017.
13
šolstva, znanja in vzgoje v ustaljenih akademskih okvirih, ki je temeljilo
na raznolikih tradicijah in je bilo tudi določljivo v terminih, kot so libe
ralno, marksistično, konservativno ipd. Seveda pa so etablirane akadem
ske struje v teorijah izobraževanja tudi reagirale na dogajanja in posebno
vprašanje je, koliko so se »revolucionarne« zahteve vpisale tudi v poteka
joče reformne procese v takratnih šolskih sistemih. Teorije izobraževanja
so namreč le redko kdaj »samo teorije«, ampak so v nenehnih interakci
jah s politikami, upravljanji in reformnimi procesi v okvirih državnih re
gulacij, pa tudi občasno v povezavah z zahtevami iz sfer civilne družbe.
Pomislimo samo na vzorčno šolsko reformo, ki jo je vodil Torsten Husen
na Švedskem, ali pa na znamenito Colemanovo poročilo, ki je prav v tem
času vplivalo na razumevanje enakih možnosti v izobraževanju. 3
Illich
Ivan Illich je nedvomni začetnik pobude za »razšolanje družbe« (de-
schooling), kar so v radikalnejših interpretacijah včasih razumeli kot pobu
do za popolno ukinitev šolstva. Vendar pa je treba poudariti, da pri Illichu
lahko govorimo predvsem o radikalni kritiki, ki je bila jasno uokvirjena v
kritiko korporativnega kapitalizma.
Želim postaviti splošno vprašanje o vzajemni določenosti človeške na
rave in narave sodobnih institucij, ki označuje naš pogled na svet in je
zik. Zato sem izbral šolo kot svojo paradigmo in zato se samo posredno
ukvarjam z drugimi birokratskimi agensi korporativne države, kot so
potrošnik-družina, stranka, vojska, cerkev, mediji. Moja analiza skritega
kurikuluma šole bi morala ponazoriti, da bi javnemu izobraževanju kori
stilo razšolanje družbe, tako, kot bi analogni proces koristil družinskemu
življenju, politiki, varnosti, veri in komunikaciji (Illich, 1972: str. 3).
Hkrati s kritično analizo delovanja šolstva je Illich pravzaprav tudi
izrazil svoje soglasje s širokim in dokaj množičnim nezadovoljstvom z de
lovanjem šole.
Vendar večina ljudi pridobi večino svojega znanja zunaj šole, v šoli pa
samo toliko, kolikor je šola v nekaj bogatih državah postala njihov zapor
v naraščajočem delu njihovih življenj (ibid.: str. 7).
Koliko je s tem tudi sam nenamerno vplival na krepitev »odtujenega«
razmerja med šolo, učenci in starši v okviru potrošniške sheme, je lahko
posebno vprašanje, vsekakor pa vsaka kritika šole še ni nujno izraz neza
dovoljstva »potrošnika«.
3 O spornem vprašanju Colemanove reformulacije enakih možnosti ali priložnosti piše vrsta
avtorjev v: Sardoč in Gaber, 2017.
13
