Page 10 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 10
šolsko polje, letnik xxvii, številka 5–6
no kritično analizira Nozickovo (neoliberalno) teorijo pravičnosti. Kodel
ja zaključi, da čeprav je bil na ravni Evropske unije izdelan »konceptu
alni okvir za oblikovanje sistema primerljivih kazalnikov pravičnosti, ki
dopušča razpravo o pravičnem izobraževalnem sistemu v kontekstu raz
ličnih obstoječih filozofskih teorij pravičnosti«, vprašanje, kaj je pravičen
izobraževalni sistem, še vedno ostaja odprto.
Tematsko številko nadaljujemo z razpravami Slavka Gabra, Žive Kos
in Veronike Tašner. V razpravi Možnosti in meje konceptualizacij ter praks
ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju pojasnju
jejo, »da se je večina pristopov k ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti v
izobraževanju ujela v mreže instrumentalne odgovornosti in učinkovito
sti neoliberalnega tipa«, ki se v zadnjih treh desetletjih kažejo predvsem
kot »diskurzi o kakovosti edukacije v povezavi s trgom dela, merjenjem
učinkov in nenehnih sprememb ter kot pojmovanja edukacije kot pozicij
ske dobrine«. Pri tem izpostavljajo, »da gre v celotnem spektru za kom
pleksnejši preplet racionalnosti varnosti od zgolj neoliberalno tržne« ter
poudarjajo, da se na tej podlagi »vzpostavljajo priložnosti za oblikovanje
novih racionalnosti« in »širših družbenih premen, h katerim lahko šol
sko polje pomembno prispeva«.
V razpravi Vzpostavljanje edukacijske meritokracije kot vodilne racio
nalnosti sodobnega izobraževanja v neoliberalno orientiranih družbah si
avtorji zastavljajo vprašanje »Ali in kakšno prihodnost ima izobraževanje
in znotraj njega, prevladujoča, meritokratska logika?« V tem okviru pri
kazujejo, »kako in zakaj se je meritokracija strukturirala v edukacijskem
polju, kaj so njene prednosti in kako je z njenimi pomanjkljivostmi«. S
poglobljenim vpogledom v njeno racionalnost (stava na individualno, pa
met in trud, zaslužnost in personifikacija, storilnost in učinkovitost) po
jasnjujejo »njeno vztrajanje, njeno privlačnost za pripadnike in pripad
nice sodobnih družb ter pristajanje slednjih na kriterij, ki ohranja vrsto
zunaj dvoma nepravičnih neenakosti«.
Avtorji v razpravi Premene v družbi, spremembe v šoli koncipirajo za
mike racionalnosti sodobnih družb in na tem ozadju premišljujejo mo
gočo in potrebno zamikanje vloge vrtcev in šol. Le-to vidijo v stičiščih
skupnosti kot načinov življenja, ki bi presegli danes prevladujočo neolibe
ralno logiko komodifikacije naših življenj. Stičišča skupnosti predstavijo
kot »mehanizem, ki bi premišljeno blažil pritiske negotovosti, ki jih s se
boj prinaša obdobje prehajanja med svetom, ki je do roba še smiselnega za
pisan kapitalu in mezdnemu delu, ter družbo hibridnih ekonomij« (sode
lovanja in skrbi za skupno in individualno), ki naj bi predstavljala družbo
prihodnosti. Avtorji v razpravo umestijo tudi predlog mogočega modela
takšnih vrtcev in šol v Sloveniji.
8
no kritično analizira Nozickovo (neoliberalno) teorijo pravičnosti. Kodel
ja zaključi, da čeprav je bil na ravni Evropske unije izdelan »konceptu
alni okvir za oblikovanje sistema primerljivih kazalnikov pravičnosti, ki
dopušča razpravo o pravičnem izobraževalnem sistemu v kontekstu raz
ličnih obstoječih filozofskih teorij pravičnosti«, vprašanje, kaj je pravičen
izobraževalni sistem, še vedno ostaja odprto.
Tematsko številko nadaljujemo z razpravami Slavka Gabra, Žive Kos
in Veronike Tašner. V razpravi Možnosti in meje konceptualizacij ter praks
ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju pojasnju
jejo, »da se je večina pristopov k ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti v
izobraževanju ujela v mreže instrumentalne odgovornosti in učinkovito
sti neoliberalnega tipa«, ki se v zadnjih treh desetletjih kažejo predvsem
kot »diskurzi o kakovosti edukacije v povezavi s trgom dela, merjenjem
učinkov in nenehnih sprememb ter kot pojmovanja edukacije kot pozicij
ske dobrine«. Pri tem izpostavljajo, »da gre v celotnem spektru za kom
pleksnejši preplet racionalnosti varnosti od zgolj neoliberalno tržne« ter
poudarjajo, da se na tej podlagi »vzpostavljajo priložnosti za oblikovanje
novih racionalnosti« in »širših družbenih premen, h katerim lahko šol
sko polje pomembno prispeva«.
V razpravi Vzpostavljanje edukacijske meritokracije kot vodilne racio
nalnosti sodobnega izobraževanja v neoliberalno orientiranih družbah si
avtorji zastavljajo vprašanje »Ali in kakšno prihodnost ima izobraževanje
in znotraj njega, prevladujoča, meritokratska logika?« V tem okviru pri
kazujejo, »kako in zakaj se je meritokracija strukturirala v edukacijskem
polju, kaj so njene prednosti in kako je z njenimi pomanjkljivostmi«. S
poglobljenim vpogledom v njeno racionalnost (stava na individualno, pa
met in trud, zaslužnost in personifikacija, storilnost in učinkovitost) po
jasnjujejo »njeno vztrajanje, njeno privlačnost za pripadnike in pripad
nice sodobnih družb ter pristajanje slednjih na kriterij, ki ohranja vrsto
zunaj dvoma nepravičnih neenakosti«.
Avtorji v razpravi Premene v družbi, spremembe v šoli koncipirajo za
mike racionalnosti sodobnih družb in na tem ozadju premišljujejo mo
gočo in potrebno zamikanje vloge vrtcev in šol. Le-to vidijo v stičiščih
skupnosti kot načinov življenja, ki bi presegli danes prevladujočo neolibe
ralno logiko komodifikacije naših življenj. Stičišča skupnosti predstavijo
kot »mehanizem, ki bi premišljeno blažil pritiske negotovosti, ki jih s se
boj prinaša obdobje prehajanja med svetom, ki je do roba še smiselnega za
pisan kapitalu in mezdnemu delu, ter družbo hibridnih ekonomij« (sode
lovanja in skrbi za skupno in individualno), ki naj bi predstavljala družbo
prihodnosti. Avtorji v razpravo umestijo tudi predlog mogočega modela
takšnih vrtcev in šol v Sloveniji.
8
