Page 11 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 11
Uvod
oretično izhodišče – da gre za pripoved o nekem konkret-
nem predmetu, ki bo v nadaljevanju predmet procesa ube-
seditve. Že površno listanje po knjigi pa pokaže, da ne gre
za pripoved o napovedanem konkretnem predmetu, Ahilo-
vi jezi, temveč o bistveno bolj kompleksni materiji. Še več:
bralec, ki naključno odpre knjigo na poljubni strani in zač-
ne brati pri naključno izbranem odlomku, lahko celo dobi
vtis, da je predmetov pripovedi več in da so predvsem obrav-
navani na različne načine: pomislimo samo na prizor slove-
sa Hektorja in Andromahe ali npr. spopad med Trojanci in
Grki pri ladjah. Obe »zgodbi« bi lahko bili ob primernem
uvodu – ali celo brez njega –, pravzaprav zaključeni celoti,
vendar nista: sta del iste, zapletene ubesedene stvarnosti, ta
pa je ubesedena na način, ki mu lahko sledimo skozi bolj ali
manj vso pripoved.
Način ubeseditve neke historične stvarnosti je problem,
ki se mu posveča pričujoča disertacija. Podobno kot npr. sli-
karjeva upodobitev bistveno zaznamuje opazovalčevo pred-
stavo o upodobljenem predmetu, tudi specifična ubeseditev
bistveno zaznamuje bralčevo predstavo o ubesedenem sve-
tu, kolikor je bralec seveda pripravljen sprejeti konvencije te
ubeseditve: upodobljeni predmet ali ubesedena stvarnost je
od opazovalca oz. bralca oddaljena bodisi prostorsko bodi-
si časovno – ali celo oboje –, upodobitev oz. ubeseditev pa je
potemtakem vezni element, most med upodobljenim pred-
metom in opazovalcem, med ubesedeno stvarnostjo in bral-
cem.
Vprašanje je zlasti pomembno v zgodovinopisnem bese-
dilu: tisto, kar bralec bere tu in zdaj, pomeni nekaj, kar se je
zgodilo tam in nekoč. Leposlovno, filozofsko ali zgodovino-
pisno besedilo se med seboj razlikujejo po značaju ubesede-
ne stvarnosti oz. predmetu ubeseditve, vendar pa ta trditev
drži le toliko, kolikor je ubesedeno stvarnost moč prepozna-
ti, razbrati. Če je način ubeseditve neke stvarnosti nezaple-
ten in jasen, je moč zlahka opredeliti »vsebino« nekega be-
sedila oz. uvrstiti ubesedeno stvarnost v področje specifične
literarne zvrsti. Vzemimo pretirano poenostavljen primer:
besedilo na, denimo, glineni ploščici, odkriti v Knososu, ki
vsebuje podatke o tem, koliko mernikov žita je še na voljo v
oretično izhodišče – da gre za pripoved o nekem konkret-
nem predmetu, ki bo v nadaljevanju predmet procesa ube-
seditve. Že površno listanje po knjigi pa pokaže, da ne gre
za pripoved o napovedanem konkretnem predmetu, Ahilo-
vi jezi, temveč o bistveno bolj kompleksni materiji. Še več:
bralec, ki naključno odpre knjigo na poljubni strani in zač-
ne brati pri naključno izbranem odlomku, lahko celo dobi
vtis, da je predmetov pripovedi več in da so predvsem obrav-
navani na različne načine: pomislimo samo na prizor slove-
sa Hektorja in Andromahe ali npr. spopad med Trojanci in
Grki pri ladjah. Obe »zgodbi« bi lahko bili ob primernem
uvodu – ali celo brez njega –, pravzaprav zaključeni celoti,
vendar nista: sta del iste, zapletene ubesedene stvarnosti, ta
pa je ubesedena na način, ki mu lahko sledimo skozi bolj ali
manj vso pripoved.
Način ubeseditve neke historične stvarnosti je problem,
ki se mu posveča pričujoča disertacija. Podobno kot npr. sli-
karjeva upodobitev bistveno zaznamuje opazovalčevo pred-
stavo o upodobljenem predmetu, tudi specifična ubeseditev
bistveno zaznamuje bralčevo predstavo o ubesedenem sve-
tu, kolikor je bralec seveda pripravljen sprejeti konvencije te
ubeseditve: upodobljeni predmet ali ubesedena stvarnost je
od opazovalca oz. bralca oddaljena bodisi prostorsko bodi-
si časovno – ali celo oboje –, upodobitev oz. ubeseditev pa je
potemtakem vezni element, most med upodobljenim pred-
metom in opazovalcem, med ubesedeno stvarnostjo in bral-
cem.
Vprašanje je zlasti pomembno v zgodovinopisnem bese-
dilu: tisto, kar bralec bere tu in zdaj, pomeni nekaj, kar se je
zgodilo tam in nekoč. Leposlovno, filozofsko ali zgodovino-
pisno besedilo se med seboj razlikujejo po značaju ubesede-
ne stvarnosti oz. predmetu ubeseditve, vendar pa ta trditev
drži le toliko, kolikor je ubesedeno stvarnost moč prepozna-
ti, razbrati. Če je način ubeseditve neke stvarnosti nezaple-
ten in jasen, je moč zlahka opredeliti »vsebino« nekega be-
sedila oz. uvrstiti ubesedeno stvarnost v področje specifične
literarne zvrsti. Vzemimo pretirano poenostavljen primer:
besedilo na, denimo, glineni ploščici, odkriti v Knososu, ki
vsebuje podatke o tem, koliko mernikov žita je še na voljo v
