Page 22 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 22
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Vprašanju relevantnosti teorij diskurzov za teorijo ideologije, ki pre-
či ves zbornik, se izrecno posvečajo zadnja štiri poglavja. Rastko Moč-
nik pokaže, da je teorija ideologije zamisljiva šele iz zgodovinskega polo-
žaja institucionalizacije svobode govora. Individuum se tu ne ravna več
po statusnih pravicah, ritualih, saj verjame, da se mora ves čas odloča-
ti, in sicer »svobodno« in torej »racionalno«. Teorija ideologije, kakor
je bila prvič postavljena v Nemški ideologiji, naj bi proučevala razmerja
med izjavljalnim položajem in izjavami, razmerja, ki naj bi bila struktur-
no določljiva. Če pa hočemo proučevati razmerja med izjavljanjem in iz-
javo, moramo najprej imeti pojem razlike med izjavljanjem in izjavo. Do
tega pojma pa ne moremo priti, dokler se ta razlika zgodovinsko ne proi-
zvede. A ta razlika zgodovinsko ne more nastopiti, vse dokler so razmer-
ja med izjavljanjem in izjavo samonikla. Šele ko ta razmerja postanejo
problematična, je mogoče priti do pojma razlike med izjavljanjem in iz-
javo. Teorija ideologije je tedaj možna šele, ko razmerja med izjavljanjem
in izjavo niso več strukturno določljiva, ko je za strukturo značilno prav
to, da ta razmerja niso očitna. A teorija ideologije izhaja prav iz podme-
ne, da so ta razmerja strukturno določljiva, zato je že v svojem projektu
aporetična. Strukturno zamuja za seboj samo: lahko velja za posamezne
zgodovinske položaje, a ne za tisti položaj, v katerem je sama sploh po-
stala možna. Teorija ideologije strukturno ne more misliti pogojev svoje
možnosti. To zagato je reševal Althusser, ko je problematiko oblik druž-
bene zavesti zamenjal s tezama o ideološki interpelaciji in o materialni
eksistenci ideologije. A druga teza učinkuje kot derridajevski suplement
prve: s tem ko tezo o diskurzivni interpelaciji individuov v subjekte do-
polnjuje s konceptom institucije, razkriva njeno nezadostnost in svojo
nesamostojnost. Prva teza je nezadostna, ker koncept subjekta nereflek-
tirano prevzame pri psihoanalitični problematiki, ker koncept diskurza
le predpostavi in ker koncept individua izvozi prav iz buržoazne ideolo-
gije, materializirane v instituciji svobode govora, ki je omogočila izho-
diščno aporijo teorije ideologije, v katero naj bi zarezali Althusserjevi tezi.
Hkrati ko proizvede epistemični rez, ki v proučevanju ideologije ideo-
loško problematiko razloči od teoretske, Althusser reproducira izvir-
no protislovje teorije ideologije in na odločilni točki, pri pojmu indivi-
dua, ne misli pogojev možnosti tega pojma (in te teorije), tj., ne proizve-
de koncepta, ki bi bil učinek epistemičnega reza in obenem njegov struk-
turni vzrok. Produkcija tega koncepta ostaja naloga teorije diskurzov, če
naj ta ohranja svoj epistemični rez v odnosu do predteoretske problema-
tike moralne filozofije in prispeva k projektu teorije ideologije.
Vprašanju relevantnosti teorij diskurzov za teorijo ideologije, ki pre-
či ves zbornik, se izrecno posvečajo zadnja štiri poglavja. Rastko Moč-
nik pokaže, da je teorija ideologije zamisljiva šele iz zgodovinskega polo-
žaja institucionalizacije svobode govora. Individuum se tu ne ravna več
po statusnih pravicah, ritualih, saj verjame, da se mora ves čas odloča-
ti, in sicer »svobodno« in torej »racionalno«. Teorija ideologije, kakor
je bila prvič postavljena v Nemški ideologiji, naj bi proučevala razmerja
med izjavljalnim položajem in izjavami, razmerja, ki naj bi bila struktur-
no določljiva. Če pa hočemo proučevati razmerja med izjavljanjem in iz-
javo, moramo najprej imeti pojem razlike med izjavljanjem in izjavo. Do
tega pojma pa ne moremo priti, dokler se ta razlika zgodovinsko ne proi-
zvede. A ta razlika zgodovinsko ne more nastopiti, vse dokler so razmer-
ja med izjavljanjem in izjavo samonikla. Šele ko ta razmerja postanejo
problematična, je mogoče priti do pojma razlike med izjavljanjem in iz-
javo. Teorija ideologije je tedaj možna šele, ko razmerja med izjavljanjem
in izjavo niso več strukturno določljiva, ko je za strukturo značilno prav
to, da ta razmerja niso očitna. A teorija ideologije izhaja prav iz podme-
ne, da so ta razmerja strukturno določljiva, zato je že v svojem projektu
aporetična. Strukturno zamuja za seboj samo: lahko velja za posamezne
zgodovinske položaje, a ne za tisti položaj, v katerem je sama sploh po-
stala možna. Teorija ideologije strukturno ne more misliti pogojev svoje
možnosti. To zagato je reševal Althusser, ko je problematiko oblik druž-
bene zavesti zamenjal s tezama o ideološki interpelaciji in o materialni
eksistenci ideologije. A druga teza učinkuje kot derridajevski suplement
prve: s tem ko tezo o diskurzivni interpelaciji individuov v subjekte do-
polnjuje s konceptom institucije, razkriva njeno nezadostnost in svojo
nesamostojnost. Prva teza je nezadostna, ker koncept subjekta nereflek-
tirano prevzame pri psihoanalitični problematiki, ker koncept diskurza
le predpostavi in ker koncept individua izvozi prav iz buržoazne ideolo-
gije, materializirane v instituciji svobode govora, ki je omogočila izho-
diščno aporijo teorije ideologije, v katero naj bi zarezali Althusserjevi tezi.
Hkrati ko proizvede epistemični rez, ki v proučevanju ideologije ideo-
loško problematiko razloči od teoretske, Althusser reproducira izvir-
no protislovje teorije ideologije in na odločilni točki, pri pojmu indivi-
dua, ne misli pogojev možnosti tega pojma (in te teorije), tj., ne proizve-
de koncepta, ki bi bil učinek epistemičnega reza in obenem njegov struk-
turni vzrok. Produkcija tega koncepta ostaja naloga teorije diskurzov, če
naj ta ohranja svoj epistemični rez v odnosu do predteoretske problema-
tike moralne filozofije in prispeva k projektu teorije ideologije.
