Page 23 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 23
uvod
V nadaljevanju Maja Breznik analizira ideološke predpostavke pre-
vladujočih koncepcij ideologije. Razširjeno analogijo med ideologijo in
mehanizmom camera obscura, ki prevrača podobe, zavrne kot ideološko,
ko jo sooči z Marxovim zgodnjim pogledom na ideologijo kot produkt
prav tistega procesa, ki ga predstavlja, tj. produkcije materialnega življe-
nja. Nato zavrne tudi to opredelitev, saj je po njej ideologija odvisna od
materialne produkcije in s tem iluzorična, a hkrati odsev te produkcije
in s tem neiluzorična. Ta dualizem je Maja Breznik nakazala že v trinaj-
stem poglavju, tu pa ga obdeluje z vpeljavo Althusserjeve teorije družbe
kot strukture instanc, ki jo determinira instanca ekonomije in ki ji do-
minira instanca ideoloških aparatov države. Strukture z dominanto se
sicer še vedno drži humanistični dualizem mladega Marxa, a z vpeljavo
koncepta materialne eksistence ideologije vendarle omogoča epistemič-
ni rez s koncepcijami ideologije kot hrbtne plati dejanskosti. Možnost
tega reza Maja Breznik išče v dialektiki materialne produkcije in ideo-
loške reprodukcije. Izjemen vir gradiva za teoretizacijo ideologije vidi v
antropologiji. Z elaboracijo študij Mauricea Godelierja in Mauricea Blo-
cha pokaže, da so bile tudi skupnosti brez kapitalističnega produkcijske-
ga načina družbene formacije, saj so tudi one morale vselej že posredo-
vati med produkcijo in konsumpcijo z vpeljavo cirkulacije in distribuci-
je, tako da je že pri njih družbena vez nastala z eno samo potezo – ka-
kor jezik. Ideologija, instanca, ki družbo napravi za strukturo, tedaj ni
reprezentacija, temveč – kakor jezik – aparat za produkcijo reprezenta-
cij, ki lahko v eni od družbenih instanc rešijo protislovja drugih instanc.
S tega gledišča, razvitega s subtilizacijo Althusserjeve teorije ideo-
logije, se Maja Breznik nato vrne h kritiki kulturne zgodovine, očrta-
ni v trinajstem poglavju. Ko Althusser skrči družbeno nadzidavo na sfe-
ro ideologije, ji prizna le funkcijo reprodukcije produkcijskih odnosov.
S to tezo, ki je starejša kakor Althusser, postane kultura sinonim za kul-
turo vladajočega razreda. Pozneje tudi ameriški novi historizem in fran-
coska kulturna zgodovina izenačita kulturo vladajočega razreda z vlada-
jočo kulturo. Ta postulat ni neresničen, je pa rudimentaren, zato Maja
Breznik razvije epistemološki komentar vzpostavitve kulturne zgodovi-
ne. Dvojni vir povojnega francoskega zgodovinopisja sta opusa Luciena
Febvra in Marca Blocha, ustanoviteljev revije Annales. Oba sta rekon-
struirala ideologije epoh, a prvi je njihovo materialno eksistenco iskal v
zgodovinskih osebah, drugi pa v konvencionalnih praksah. Nasledni-
ki prvega, na primer Lucien Goldmann in Clifford Geertz, so v svojem
pojmovanju ideologije na način inverzije perpetuirali ideološko topiko
baza/nadzidava; nasledniki drugega, zlasti Fernand Braudel, pa so ideo-
V nadaljevanju Maja Breznik analizira ideološke predpostavke pre-
vladujočih koncepcij ideologije. Razširjeno analogijo med ideologijo in
mehanizmom camera obscura, ki prevrača podobe, zavrne kot ideološko,
ko jo sooči z Marxovim zgodnjim pogledom na ideologijo kot produkt
prav tistega procesa, ki ga predstavlja, tj. produkcije materialnega življe-
nja. Nato zavrne tudi to opredelitev, saj je po njej ideologija odvisna od
materialne produkcije in s tem iluzorična, a hkrati odsev te produkcije
in s tem neiluzorična. Ta dualizem je Maja Breznik nakazala že v trinaj-
stem poglavju, tu pa ga obdeluje z vpeljavo Althusserjeve teorije družbe
kot strukture instanc, ki jo determinira instanca ekonomije in ki ji do-
minira instanca ideoloških aparatov države. Strukture z dominanto se
sicer še vedno drži humanistični dualizem mladega Marxa, a z vpeljavo
koncepta materialne eksistence ideologije vendarle omogoča epistemič-
ni rez s koncepcijami ideologije kot hrbtne plati dejanskosti. Možnost
tega reza Maja Breznik išče v dialektiki materialne produkcije in ideo-
loške reprodukcije. Izjemen vir gradiva za teoretizacijo ideologije vidi v
antropologiji. Z elaboracijo študij Mauricea Godelierja in Mauricea Blo-
cha pokaže, da so bile tudi skupnosti brez kapitalističnega produkcijske-
ga načina družbene formacije, saj so tudi one morale vselej že posredo-
vati med produkcijo in konsumpcijo z vpeljavo cirkulacije in distribuci-
je, tako da je že pri njih družbena vez nastala z eno samo potezo – ka-
kor jezik. Ideologija, instanca, ki družbo napravi za strukturo, tedaj ni
reprezentacija, temveč – kakor jezik – aparat za produkcijo reprezenta-
cij, ki lahko v eni od družbenih instanc rešijo protislovja drugih instanc.
S tega gledišča, razvitega s subtilizacijo Althusserjeve teorije ideo-
logije, se Maja Breznik nato vrne h kritiki kulturne zgodovine, očrta-
ni v trinajstem poglavju. Ko Althusser skrči družbeno nadzidavo na sfe-
ro ideologije, ji prizna le funkcijo reprodukcije produkcijskih odnosov.
S to tezo, ki je starejša kakor Althusser, postane kultura sinonim za kul-
turo vladajočega razreda. Pozneje tudi ameriški novi historizem in fran-
coska kulturna zgodovina izenačita kulturo vladajočega razreda z vlada-
jočo kulturo. Ta postulat ni neresničen, je pa rudimentaren, zato Maja
Breznik razvije epistemološki komentar vzpostavitve kulturne zgodovi-
ne. Dvojni vir povojnega francoskega zgodovinopisja sta opusa Luciena
Febvra in Marca Blocha, ustanoviteljev revije Annales. Oba sta rekon-
struirala ideologije epoh, a prvi je njihovo materialno eksistenco iskal v
zgodovinskih osebah, drugi pa v konvencionalnih praksah. Nasledni-
ki prvega, na primer Lucien Goldmann in Clifford Geertz, so v svojem
pojmovanju ideologije na način inverzije perpetuirali ideološko topiko
baza/nadzidava; nasledniki drugega, zlasti Fernand Braudel, pa so ideo-
