Page 17 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 17
d. štrajn ■ možnosti etike v vzgoji in izobraževanju
v to celoto ne sodi. »Etika«, ki naj »vključi« državljana, ki se izobliku
je v procesu vzgoje, torej konotira pozitivno varianto omenjene izključit
ve. Zavrnitev ali spodletelost vključitve v družbo se namreč na strani po
sameznika realizira prav kot izključitev – vključno s samoizključitvijo kot
eno od možnih reakcij posameznika. Ta je mogoča na različne načine: lah
ko je akt kriminalnega dejanja, lahko pa je tudi akt resignacije nad »po
kvarjenostjo« družbe v obliki religioznega ali sekularnega idioritmičnega
razmerja s skupnostjo (Barthes, 2013). Za tako etiko je torej mogoče najti
razlago v Althusserjevi (1976) shemi ideoloških aparatov države, ki so za
dolženi za postavljanje parametrov realnosti. Glede na to se potem dolo
ča, kaj je dobro in kaj je zlo. Takšna »etika« pa je še bolj specifično raz
umljena kot instrument, s katerim »družba« – pri tem je označevalec v
tem pojmu realni korelat Foucaultove ideje difuzno delujoče oblasti (Fou
cault, 2007) – vstopa v šolo, jo zadolžuje za njen »prispevek skupnosti«
v obliki izobraženih in lojalnih državljanov, v tendenčno totalitarnejših
disk urzivnih figurah pa še v obliki »patriotskih« državljanov. Toda ali
gre v takih diskurzih, kot so politični, ekonomski, medicinski in, ne na
zadnje, pedagoški, za etiko v pregnantnem pomenu besede ali predvsem
za oznako večnega nesporazuma o »pravem« pomenu pojmov dobrega
in zlega? Če naj si razjasnimo vsaj možnost odgovora na taka vprašanja, je
treba najprej označiti pomen pojma etike in njegovo zgodovinsko trans
formacijo. Pri tem se ne bom podrobneje spuščal v različne oblike etičnih
konstrukcij, ki so nastajale v vseh različnih obdobjih zgodovine in v mno
gih filozofskih šolah, ampak se bom pri odgovarjanju na postavljena vpra
šanja orientiral po Badioujevi (1996) konceptualizaciji etike. Na tej pod
lagi pa bo nemara mogoče nakazati kritične točke opredeljevanja etike v
vzgojno-izobraževalnem kontekstu.
Etika znotraj in zunaj filozofije
Ali je vedno jasno, da gre pri »etiki« takoj, ko besedo izgovorimo, ko jo
pač mislimo, za vprašanje o odnosu z njeno določenostjo v okviru filozo
fije? To vprašanje že zato, ker se je sploh postavilo, signalizira, da ne gre
samo za to, da »ni jasno«, kaj je etika, ampak da imamo opraviti z neko
razširjeno temeljno nevednostjo o njeni vpetosti v filozofijo. V uvodoma
omenjenih anekdotičnih primerih predpostavljanje samoumevnosti etike
ravno izključuje filozofijo kot konstitutivno kritično vednost. Etika seve
da je in bo ostala filozofska disciplina kljub temu, da jo vpletajo v vsakršne
diskurze, v katerih sklicevanje na njo prekriva temeljno dvomljivost dolo
čenosti njenega pomena. Posebno vprašanje, glede katerega ni enotnega
mnenja, zadeva razliko in podobnost med pojmoma etike in morale. Zdi
pa se, da to vprašanje konec koncev ni tako zelo pomembno, da bi izzva
15
v to celoto ne sodi. »Etika«, ki naj »vključi« državljana, ki se izobliku
je v procesu vzgoje, torej konotira pozitivno varianto omenjene izključit
ve. Zavrnitev ali spodletelost vključitve v družbo se namreč na strani po
sameznika realizira prav kot izključitev – vključno s samoizključitvijo kot
eno od možnih reakcij posameznika. Ta je mogoča na različne načine: lah
ko je akt kriminalnega dejanja, lahko pa je tudi akt resignacije nad »po
kvarjenostjo« družbe v obliki religioznega ali sekularnega idioritmičnega
razmerja s skupnostjo (Barthes, 2013). Za tako etiko je torej mogoče najti
razlago v Althusserjevi (1976) shemi ideoloških aparatov države, ki so za
dolženi za postavljanje parametrov realnosti. Glede na to se potem dolo
ča, kaj je dobro in kaj je zlo. Takšna »etika« pa je še bolj specifično raz
umljena kot instrument, s katerim »družba« – pri tem je označevalec v
tem pojmu realni korelat Foucaultove ideje difuzno delujoče oblasti (Fou
cault, 2007) – vstopa v šolo, jo zadolžuje za njen »prispevek skupnosti«
v obliki izobraženih in lojalnih državljanov, v tendenčno totalitarnejših
disk urzivnih figurah pa še v obliki »patriotskih« državljanov. Toda ali
gre v takih diskurzih, kot so politični, ekonomski, medicinski in, ne na
zadnje, pedagoški, za etiko v pregnantnem pomenu besede ali predvsem
za oznako večnega nesporazuma o »pravem« pomenu pojmov dobrega
in zlega? Če naj si razjasnimo vsaj možnost odgovora na taka vprašanja, je
treba najprej označiti pomen pojma etike in njegovo zgodovinsko trans
formacijo. Pri tem se ne bom podrobneje spuščal v različne oblike etičnih
konstrukcij, ki so nastajale v vseh različnih obdobjih zgodovine in v mno
gih filozofskih šolah, ampak se bom pri odgovarjanju na postavljena vpra
šanja orientiral po Badioujevi (1996) konceptualizaciji etike. Na tej pod
lagi pa bo nemara mogoče nakazati kritične točke opredeljevanja etike v
vzgojno-izobraževalnem kontekstu.
Etika znotraj in zunaj filozofije
Ali je vedno jasno, da gre pri »etiki« takoj, ko besedo izgovorimo, ko jo
pač mislimo, za vprašanje o odnosu z njeno določenostjo v okviru filozo
fije? To vprašanje že zato, ker se je sploh postavilo, signalizira, da ne gre
samo za to, da »ni jasno«, kaj je etika, ampak da imamo opraviti z neko
razširjeno temeljno nevednostjo o njeni vpetosti v filozofijo. V uvodoma
omenjenih anekdotičnih primerih predpostavljanje samoumevnosti etike
ravno izključuje filozofijo kot konstitutivno kritično vednost. Etika seve
da je in bo ostala filozofska disciplina kljub temu, da jo vpletajo v vsakršne
diskurze, v katerih sklicevanje na njo prekriva temeljno dvomljivost dolo
čenosti njenega pomena. Posebno vprašanje, glede katerega ni enotnega
mnenja, zadeva razliko in podobnost med pojmoma etike in morale. Zdi
pa se, da to vprašanje konec koncev ni tako zelo pomembno, da bi izzva
15
