Page 12 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 12
Drugo pedagoškega diskurza
nja ter izobraževalno politiko in v katerem je šola koncipirana kot eden
ključnih dejavnikov družbene reprodukcije. To področje je močno za-
znamovano s političnimi, ekonomskimi in svetovnonazorskimi interesi,
ki si prizadevajo za uveljavitev in preko različnih vzvodov moči v njem
vzpostavljajo strukturo gospostva. Skozi šolski aparat se vrši pomem-
ben del politične, ekonomske in kulturno-ideološke reprodukcije; šola
je polje antagonizma različnih interesov, ki ga hkrati sama reproducira.
V svoji socializacijski funkciji pomembno prispeva k oblikovanju subjek-
tivnosti in predstavlja ne le prizorišče boja za prevlado različnih druž-
benih interesov, temveč tudi eno glavnih osišč antagonizma med druž-
bo in posameznikom. Ena od predpostavk pričujočega podvzetja je to-
vrstna imanentno antagonistična zaznamovanost šolskega polja, ki zave-
zuje h konceptualizaciji.
Po drugi strani se programski zastavek nikakor ne omejuje zgolj
na šolstvo; to, čemur pravimo pedagoški diskurz, zadeva tako splošno
uveljavljene predstave o vzgoji in otroštvu, kot tudi številna področja
in aspekte družbenega življenja, ki s šolo ali pedagogiko na prvi pogled
sploh niso povezani. Sodobni pedagoški diskurz odraža širše družbeno-
-ideološke tendence in je zaradi svojega specifičnega odnosa do »vedno-
sti« in »oblasti« nemara ena najširših »kraljevskih« poti do ključnih
vozlišč sodobne ideologije.
Na tem ozadju se odpira vprašanje pedagoškega diskurza kot prevla-
dujočega diskurza o šoli in vzgoji, ki ga pri nas večinoma zastopa peda-
goška stroka. Kritična obravnava pedagogike in vzgoje z vpeljevanjem
althusserjanskih, lacanovskih in foucaultovskih koncepcij je pri nas že
vzpostavila teren. Pred časom je z vidika lacanovske psihoanalize temati-
zirala zlasti vprašanje njune (ne)možnosti in problem avtoritete, discipli-
ne in podrejanja v odnosu do posameznikove svobode. Zdi se, da je tako
zastavljena kritična refleksija temeljnih zagat šolskega polja v aktualni
pedagoški teoriji in praksi skoraj povsem umanjkala. Drugo pedagoškega
diskurza jo skuša na svoj način reaktualizirati in nadaljevati.
Sodobna pedagogika deluje kot sistem vednosti, ki je na podro-
čju družboslovnih znanosti vzpostavil svoje mesto in nastopa v pozici-
ji univerzitetnega diskurza. Avtorizira se z lastno znanstveno resnico, ki
jo prek univerze na eni strani razširja v obliki samostojnega študijskega
programa, na drugi pa v obliki pedagoško-didaktičnih vsebin kot dodat-
ka k drugim študijskim programom, ki izobražujejo med drugim (ali iz-
ključno) za poučevanje. Po ustaljeni akademski praksi producira tudi ne-
malo strokovne literature, s čimer je pri nas bolj ali manj edina, ki zavze-
to teoretsko »obdeluje« šolsko polje. Glavnina teh prispevkov se ume-
nja ter izobraževalno politiko in v katerem je šola koncipirana kot eden
ključnih dejavnikov družbene reprodukcije. To področje je močno za-
znamovano s političnimi, ekonomskimi in svetovnonazorskimi interesi,
ki si prizadevajo za uveljavitev in preko različnih vzvodov moči v njem
vzpostavljajo strukturo gospostva. Skozi šolski aparat se vrši pomem-
ben del politične, ekonomske in kulturno-ideološke reprodukcije; šola
je polje antagonizma različnih interesov, ki ga hkrati sama reproducira.
V svoji socializacijski funkciji pomembno prispeva k oblikovanju subjek-
tivnosti in predstavlja ne le prizorišče boja za prevlado različnih druž-
benih interesov, temveč tudi eno glavnih osišč antagonizma med druž-
bo in posameznikom. Ena od predpostavk pričujočega podvzetja je to-
vrstna imanentno antagonistična zaznamovanost šolskega polja, ki zave-
zuje h konceptualizaciji.
Po drugi strani se programski zastavek nikakor ne omejuje zgolj
na šolstvo; to, čemur pravimo pedagoški diskurz, zadeva tako splošno
uveljavljene predstave o vzgoji in otroštvu, kot tudi številna področja
in aspekte družbenega življenja, ki s šolo ali pedagogiko na prvi pogled
sploh niso povezani. Sodobni pedagoški diskurz odraža širše družbeno-
-ideološke tendence in je zaradi svojega specifičnega odnosa do »vedno-
sti« in »oblasti« nemara ena najširših »kraljevskih« poti do ključnih
vozlišč sodobne ideologije.
Na tem ozadju se odpira vprašanje pedagoškega diskurza kot prevla-
dujočega diskurza o šoli in vzgoji, ki ga pri nas večinoma zastopa peda-
goška stroka. Kritična obravnava pedagogike in vzgoje z vpeljevanjem
althusserjanskih, lacanovskih in foucaultovskih koncepcij je pri nas že
vzpostavila teren. Pred časom je z vidika lacanovske psihoanalize temati-
zirala zlasti vprašanje njune (ne)možnosti in problem avtoritete, discipli-
ne in podrejanja v odnosu do posameznikove svobode. Zdi se, da je tako
zastavljena kritična refleksija temeljnih zagat šolskega polja v aktualni
pedagoški teoriji in praksi skoraj povsem umanjkala. Drugo pedagoškega
diskurza jo skuša na svoj način reaktualizirati in nadaljevati.
Sodobna pedagogika deluje kot sistem vednosti, ki je na podro-
čju družboslovnih znanosti vzpostavil svoje mesto in nastopa v pozici-
ji univerzitetnega diskurza. Avtorizira se z lastno znanstveno resnico, ki
jo prek univerze na eni strani razširja v obliki samostojnega študijskega
programa, na drugi pa v obliki pedagoško-didaktičnih vsebin kot dodat-
ka k drugim študijskim programom, ki izobražujejo med drugim (ali iz-
ključno) za poučevanje. Po ustaljeni akademski praksi producira tudi ne-
malo strokovne literature, s čimer je pri nas bolj ali manj edina, ki zavze-
to teoretsko »obdeluje« šolsko polje. Glavnina teh prispevkov se ume-
