Page 13 - Tiffany L. Hutchins, Patricia A. Prelock, Nika Knez in Maša Vidmar. 2020. Vedenjske naloge teorije uma: priročnik in naloge. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 13
em nimajo veliko izkušenj ali pa v primeru, ko se pričakuje, da bodo testirani 13
posamezniki potrebovali večjo mero pomoči in vzpodbude pri odgovarjanju
na vprašanja (npr. pri tistih z zmanjšanimi govornimi/jezikovnimi ali kognitiv-
nimi sposobnostmi). V takih primerih bi uporaba daljše oblike olajšala testira-
nje, saj se bi testator tako izognil iskanja ustrezne pomoči v priročniku. Krajša
oblika pa je namenjena izvajalcem, ki vedenjske naloge že dobro poznajo, saj
so v njej navedena zgolj kontrolna in testna vprašanja s pravilnimi odgovori in
prostorom za točkovanje.
Pri Vedenjskih nalogah teorije uma se uporablja preprosto zaustavitveno
pravilo. Celotna posamezna naloga se lahko dokonča, če posameznik na vsa
kontrolna vprašanja odgovori pravilno. V primeru, da otrok na kontrolno vpra-
šanje odgovori napačno, se posamezna naloga na tem mestu zaključi, izvaja-
nje pa se nadaljuje z naslednjo nalogo. Takšno pravilo ne velja za testna vpra-
šanja, kjer testator lahko dokonča nalogo kljub napačnemu odgovoru otroka.
Vedenjske naloge teorije uma si sledijo po naraščajoči težavnosti, zato je pot-
rebno izvajanje v celoti prekiniti, ko otrok odgovori nepravilno na katerihko-
li pet kontrolnih vprašanj (ni nujno da si sledijo zaporedoma). Tolikšno število
nepravilnih odgovorov na kontrolna vprašanja vpliva na učinkovitost reševa-
nja in je znak pomanjkanja motivacije in pozornosti ali pa pri otroku kaže tudi
na zmanjšano splošno kognitivno funkcioniranje, jezikovno razumevanje in/
ali oslabljen delovni spomin. V takem primeru uspešnost pri reševanju nadalj-
njih nalog ne more biti obravnavana kot veljaven pokazatelj otrokovega razvo-
ja teorije uma. Pokazalo se je, da večina otrok kaže zanimanje za reševanje ve-
denjskih nalog teorije uma, zato je v primeru, ko otrok kaže veselje do nalog
kljub napačnemu odgovarjanju, vseeno zaželeno izvesti naloge v celoti. V ta-
kem primeru se zaustavitveno pravilo upošteva tako, da izvajalec sam pri sebi
označi, kdaj otrok odgovori napačno, nadaljuje z nalogami, vendar jih ne toč-
kuje (oz. jo točkuje z 0).
V primerih, ko se otrok ne odziva na testna vprašanja, si lahko pomagamo s
spodaj navedenimi dodatnimi pomožnimi vprašanji. Vsa testna vprašanja ima-
jo 2 nivoja pomoči, razen pri prvih štirih vprašanjih v nalogi prepoznavanja ču-
stev, pri katerih zgolj ponovimo vprašanje, in sicer največ dvakrat. Pomožna
vprašanja niso na voljo pri kontrolnih vprašanjih, pri katerih se neodzivanje na-
nje smatra kot neuspešen odgovor (točkujemo z N) in s tem posledično ozna-
čimo neuspešnost tudi pri pripadajočem testnemu vprašanju (točkujemo z 0).
Utemeljitvena vprašanja sledijo zgolj pravilno odgovorjenim testnim vpraša-
njem in se ne uporabljajo pri kontrolnih vprašanjih. Z njimi lahko v primeru
dvoma v razumevanje otrokove socialne kognicije kljub pravilnemu odgovo-
ru na testno vprašanje, preverimo, ali otrok razume podano situacijo (npr. pri
starejših ali verbalno razvitih otrocih, ki kažejo težave v socialni kogniciji). Tako
pomožnih kot utemeljitvenih vprašanj ni nujno potrebno vključiti v izvajanje.
vedenjske naloge teorije uma
posamezniki potrebovali večjo mero pomoči in vzpodbude pri odgovarjanju
na vprašanja (npr. pri tistih z zmanjšanimi govornimi/jezikovnimi ali kognitiv-
nimi sposobnostmi). V takih primerih bi uporaba daljše oblike olajšala testira-
nje, saj se bi testator tako izognil iskanja ustrezne pomoči v priročniku. Krajša
oblika pa je namenjena izvajalcem, ki vedenjske naloge že dobro poznajo, saj
so v njej navedena zgolj kontrolna in testna vprašanja s pravilnimi odgovori in
prostorom za točkovanje.
Pri Vedenjskih nalogah teorije uma se uporablja preprosto zaustavitveno
pravilo. Celotna posamezna naloga se lahko dokonča, če posameznik na vsa
kontrolna vprašanja odgovori pravilno. V primeru, da otrok na kontrolno vpra-
šanje odgovori napačno, se posamezna naloga na tem mestu zaključi, izvaja-
nje pa se nadaljuje z naslednjo nalogo. Takšno pravilo ne velja za testna vpra-
šanja, kjer testator lahko dokonča nalogo kljub napačnemu odgovoru otroka.
Vedenjske naloge teorije uma si sledijo po naraščajoči težavnosti, zato je pot-
rebno izvajanje v celoti prekiniti, ko otrok odgovori nepravilno na katerihko-
li pet kontrolnih vprašanj (ni nujno da si sledijo zaporedoma). Tolikšno število
nepravilnih odgovorov na kontrolna vprašanja vpliva na učinkovitost reševa-
nja in je znak pomanjkanja motivacije in pozornosti ali pa pri otroku kaže tudi
na zmanjšano splošno kognitivno funkcioniranje, jezikovno razumevanje in/
ali oslabljen delovni spomin. V takem primeru uspešnost pri reševanju nadalj-
njih nalog ne more biti obravnavana kot veljaven pokazatelj otrokovega razvo-
ja teorije uma. Pokazalo se je, da večina otrok kaže zanimanje za reševanje ve-
denjskih nalog teorije uma, zato je v primeru, ko otrok kaže veselje do nalog
kljub napačnemu odgovarjanju, vseeno zaželeno izvesti naloge v celoti. V ta-
kem primeru se zaustavitveno pravilo upošteva tako, da izvajalec sam pri sebi
označi, kdaj otrok odgovori napačno, nadaljuje z nalogami, vendar jih ne toč-
kuje (oz. jo točkuje z 0).
V primerih, ko se otrok ne odziva na testna vprašanja, si lahko pomagamo s
spodaj navedenimi dodatnimi pomožnimi vprašanji. Vsa testna vprašanja ima-
jo 2 nivoja pomoči, razen pri prvih štirih vprašanjih v nalogi prepoznavanja ču-
stev, pri katerih zgolj ponovimo vprašanje, in sicer največ dvakrat. Pomožna
vprašanja niso na voljo pri kontrolnih vprašanjih, pri katerih se neodzivanje na-
nje smatra kot neuspešen odgovor (točkujemo z N) in s tem posledično ozna-
čimo neuspešnost tudi pri pripadajočem testnemu vprašanju (točkujemo z 0).
Utemeljitvena vprašanja sledijo zgolj pravilno odgovorjenim testnim vpraša-
njem in se ne uporabljajo pri kontrolnih vprašanjih. Z njimi lahko v primeru
dvoma v razumevanje otrokove socialne kognicije kljub pravilnemu odgovo-
ru na testno vprašanje, preverimo, ali otrok razume podano situacijo (npr. pri
starejših ali verbalno razvitih otrocih, ki kažejo težave v socialni kogniciji). Tako
pomožnih kot utemeljitvenih vprašanj ni nujno potrebno vključiti v izvajanje.
vedenjske naloge teorije uma
