Page 18 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 18
govorniške predvaje
pak je predstavljena kot pomožna veščina, s pomočjo katere je mo-
goče uresničiti glavni cilj. Takšna strategija nato nastopi v vajah, ki
so težavnostno manj zahtevne in namenjene utrjevanju snovi pred
prestopom na višjo zahtevnostno raven.
• Posebnost v zaporedju vaj predstavlja tretja vaja (anekdota), ki s
svojo specifično strukturo (tj. »izdelava po točkah«) opredeljuje
enega od glavnih ciljev večine naslednjih vaj bodisi na ravni utrje-
vanja ali poglabljanja snovi.
Izhajajoč iz zmožnosti analize, evalvacije, selekcije in sinteze kot te-
meljnih izhodišč znotraj znanega retoričnega koncepta o govornikovih
opravilih (tj. officia oratoris)7, Babič sklene, da princip izdelave po toč-
kah »ni postranski prijem, ampak temeljni način dela, ki mora bodo-
čemu govorniku priti v kri« (Babič 2006: 84). Šele tovrstno urjenje »iz
učenca v govorniški šoli naredi govornika« (ibid.). Prav vztrajno pona-
vljanje in uporaba v različnih okoliščinah namreč omogočita, da uče-
nec dejansko ponotranji strategije razvrščanja argumentov, s čimer po-
stane »sposoben tiste govorniške razčlenitve snovi, ki omogoča preso-
jo posameznih sestavin, nato izbor na podlagi ciljev govora in nazadnje
sestavo« (ibid.).
Ob koncu hitrega orisa razvoja in značilnosti govorniških predvaj,
18 na kratko spregovorimo še o govornih deklamacijah, ki smo jih omenili
kot naslednji korak na ravni urjenja v govorništvu in so pomenile obvla-
dovanje tako retoričnega sistema v celoti kot tudi različnih konkretnih
tehnik in strategij glede na specifično retorično situacijo.8 Grki so take
govorne vaje imenovali meléte. V Rim so prišle s posredovanjem hele-
nističnih grških retoričnih šol in so se ob zatonu političnega govorni-
štva (ko ni bilo več priložnosti za javno govorjenje) razširile kot temelj-
ne vaje za urjenje in pripravo na govorniški in odvetniški poklic. Učen-
ci so se v deklamacijah vedno urili pred izbranim občinstvom, ki so ga
sestavljali učitelj in sošolci, pogosto pa tudi starši in drugi obiskovalci.
Retorske šole so bile ob določenih dnevih namreč odprte za javnost in
kadar so se med seboj pomerili tudi učitelji (kar ni bilo redko), so bili to-
vrstni nastopi dobro obiskani. Rimljani so gojili dve vrsti deklamacij in
njihovo poimenovanje se je uveljavilo s Seneko starejšim, rimskim učite-
ljem govorništva iz 1. stol. n. št., ki je o njih napisal razpravo Controver
siae (skupaj z dodatkom Suasoriae). Gre za zbirko deklamacij, kjer Sene-
ka starejši predstavlja svoje poglede na tovrstno urjenje v rimskih govor-
7 Prim. op. 1 na str. 45.
8 Več o deklamacijah tudi v Senegačnik (2001: 300–303).
pak je predstavljena kot pomožna veščina, s pomočjo katere je mo-
goče uresničiti glavni cilj. Takšna strategija nato nastopi v vajah, ki
so težavnostno manj zahtevne in namenjene utrjevanju snovi pred
prestopom na višjo zahtevnostno raven.
• Posebnost v zaporedju vaj predstavlja tretja vaja (anekdota), ki s
svojo specifično strukturo (tj. »izdelava po točkah«) opredeljuje
enega od glavnih ciljev večine naslednjih vaj bodisi na ravni utrje-
vanja ali poglabljanja snovi.
Izhajajoč iz zmožnosti analize, evalvacije, selekcije in sinteze kot te-
meljnih izhodišč znotraj znanega retoričnega koncepta o govornikovih
opravilih (tj. officia oratoris)7, Babič sklene, da princip izdelave po toč-
kah »ni postranski prijem, ampak temeljni način dela, ki mora bodo-
čemu govorniku priti v kri« (Babič 2006: 84). Šele tovrstno urjenje »iz
učenca v govorniški šoli naredi govornika« (ibid.). Prav vztrajno pona-
vljanje in uporaba v različnih okoliščinah namreč omogočita, da uče-
nec dejansko ponotranji strategije razvrščanja argumentov, s čimer po-
stane »sposoben tiste govorniške razčlenitve snovi, ki omogoča preso-
jo posameznih sestavin, nato izbor na podlagi ciljev govora in nazadnje
sestavo« (ibid.).
Ob koncu hitrega orisa razvoja in značilnosti govorniških predvaj,
18 na kratko spregovorimo še o govornih deklamacijah, ki smo jih omenili
kot naslednji korak na ravni urjenja v govorništvu in so pomenile obvla-
dovanje tako retoričnega sistema v celoti kot tudi različnih konkretnih
tehnik in strategij glede na specifično retorično situacijo.8 Grki so take
govorne vaje imenovali meléte. V Rim so prišle s posredovanjem hele-
nističnih grških retoričnih šol in so se ob zatonu političnega govorni-
štva (ko ni bilo več priložnosti za javno govorjenje) razširile kot temelj-
ne vaje za urjenje in pripravo na govorniški in odvetniški poklic. Učen-
ci so se v deklamacijah vedno urili pred izbranim občinstvom, ki so ga
sestavljali učitelj in sošolci, pogosto pa tudi starši in drugi obiskovalci.
Retorske šole so bile ob določenih dnevih namreč odprte za javnost in
kadar so se med seboj pomerili tudi učitelji (kar ni bilo redko), so bili to-
vrstni nastopi dobro obiskani. Rimljani so gojili dve vrsti deklamacij in
njihovo poimenovanje se je uveljavilo s Seneko starejšim, rimskim učite-
ljem govorništva iz 1. stol. n. št., ki je o njih napisal razpravo Controver
siae (skupaj z dodatkom Suasoriae). Gre za zbirko deklamacij, kjer Sene-
ka starejši predstavlja svoje poglede na tovrstno urjenje v rimskih govor-
7 Prim. op. 1 na str. 45.
8 Več o deklamacijah tudi v Senegačnik (2001: 300–303).
