Page 17 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 17
kratka historična 17
in konceptualna opredelitev
razpravo o progimnazmih v latinščini iz klasičnega obdobja najdemo
v Kvintilijanovi obširni razpravi Govorniška izobrazba (knjige 1,9; 2,4;
10,5), ki je iz 1. stol n. št. Okoli leta 500 n. št. je znameniti gramatik Pri
scijan na osnovi Psevdo-Hermogenovega priročnika napisal vaje v latin-
ščini in jih poimenoval praeexercitamina. Kasneje so zlasti v renesansi
učitelji govorništva sestavljali priročnike v latinščini, a so ti temeljili na
Aftonijevi grški predlogi.6
Za vse ohranjene priročnike o govorniških predvajah velja, da ima-
jo podobno zunanjo zgradbo, ki jo določa zaporedje omenjenih vaj (šte-
vilo občasno nekoliko niha od 12 do 14), in da gre za napotke oziro-
ma navodila za učitelje. Kot na mnogih mestih pravijo avtorji sami in
so ugotavljali tudi sodobni raziskovalci (npr. Heath 2005, Crowley and
Hawhee 2004, Kennedy 2003), zaporedje vaj ni naključno ali poljub-
no, temveč sledi učnemu načelu postopnosti. V spremni besedi k prevo-
du Psevdo-Hermogenovega priročnika Babič (2006: 74–84) podrobno
analizira izobraževalne cilje vsake posamezne vaje, pri čemer posebno
pozornost posveti razporeditvi (govorniške) snovi in načelom njenega
razporejanja, kakor opredeli tudi težavnostno stopnjo posamezne vaje.
Njegove ugotovitve kažejo, da so bile predvaje poleg učno smiselnega
zaporedja zelo premišljeno oblikovane tudi na ravni notranje zgradbe in
da so v marsikaterem pogledu zelo blizu sodobnim didaktičnim pogle-
dom. Spodaj povzemamo nekaj ključnih vidikov, ki jih avtor strne ob
koncu svoje analize (id.: 83–84).
• Vsaka na novo uvedena govorniška snov (npr. povzemanje, razšir-
janje, karakterizacija, argumentacija ipd.) se utrjuje tudi v nasle-
dnjih vajah, a nikoli v tisti, ki vaji z novo snovjo sledi neposredno.
Babič to utemeljuje s tezo, da vaje na ta način tvorijo mrežo tesno
med sabo prepletenih veščin, kar omogoča boljše pomnjenje posa-
meznih retoričnih elementov in implicira njihovo širšo, ne le na iz-
brano vajo omejeno uporabnost.
• Pred vsako vajo, ki predstavlja obvladovanje zahtevnejše ravni re-
toričnih konceptov, je uvrščena manj zahtevna vaja, katere vloga je
omogočiti utrjevanje že osvojenega znanja.
• Kadar se v kateri od vaj neka govorniška strategija pojavi prvič,
praviloma nima osrednje vloge v smislu izobraževalnega cilja, am-
6 V slovenščino sta prevedena dva priročnika: Psevdo-Hermogenov v prevodu Matjaža Babiča
(Predvaje za pouk govorništva: (pripisane Hermogenu iz Tarsa). Šol. polje. 2006, 17 (1/2), str. 69–99)
in Aftonijev priročnik v prevodu Svetlane Slapšak (Progymnasmata: retorične vaje – priprave na javni
nastop, Ljubljana, Šola retorike, 2008).
in konceptualna opredelitev
razpravo o progimnazmih v latinščini iz klasičnega obdobja najdemo
v Kvintilijanovi obširni razpravi Govorniška izobrazba (knjige 1,9; 2,4;
10,5), ki je iz 1. stol n. št. Okoli leta 500 n. št. je znameniti gramatik Pri
scijan na osnovi Psevdo-Hermogenovega priročnika napisal vaje v latin-
ščini in jih poimenoval praeexercitamina. Kasneje so zlasti v renesansi
učitelji govorništva sestavljali priročnike v latinščini, a so ti temeljili na
Aftonijevi grški predlogi.6
Za vse ohranjene priročnike o govorniških predvajah velja, da ima-
jo podobno zunanjo zgradbo, ki jo določa zaporedje omenjenih vaj (šte-
vilo občasno nekoliko niha od 12 do 14), in da gre za napotke oziro-
ma navodila za učitelje. Kot na mnogih mestih pravijo avtorji sami in
so ugotavljali tudi sodobni raziskovalci (npr. Heath 2005, Crowley and
Hawhee 2004, Kennedy 2003), zaporedje vaj ni naključno ali poljub-
no, temveč sledi učnemu načelu postopnosti. V spremni besedi k prevo-
du Psevdo-Hermogenovega priročnika Babič (2006: 74–84) podrobno
analizira izobraževalne cilje vsake posamezne vaje, pri čemer posebno
pozornost posveti razporeditvi (govorniške) snovi in načelom njenega
razporejanja, kakor opredeli tudi težavnostno stopnjo posamezne vaje.
Njegove ugotovitve kažejo, da so bile predvaje poleg učno smiselnega
zaporedja zelo premišljeno oblikovane tudi na ravni notranje zgradbe in
da so v marsikaterem pogledu zelo blizu sodobnim didaktičnim pogle-
dom. Spodaj povzemamo nekaj ključnih vidikov, ki jih avtor strne ob
koncu svoje analize (id.: 83–84).
• Vsaka na novo uvedena govorniška snov (npr. povzemanje, razšir-
janje, karakterizacija, argumentacija ipd.) se utrjuje tudi v nasle-
dnjih vajah, a nikoli v tisti, ki vaji z novo snovjo sledi neposredno.
Babič to utemeljuje s tezo, da vaje na ta način tvorijo mrežo tesno
med sabo prepletenih veščin, kar omogoča boljše pomnjenje posa-
meznih retoričnih elementov in implicira njihovo širšo, ne le na iz-
brano vajo omejeno uporabnost.
• Pred vsako vajo, ki predstavlja obvladovanje zahtevnejše ravni re-
toričnih konceptov, je uvrščena manj zahtevna vaja, katere vloga je
omogočiti utrjevanje že osvojenega znanja.
• Kadar se v kateri od vaj neka govorniška strategija pojavi prvič,
praviloma nima osrednje vloge v smislu izobraževalnega cilja, am-
6 V slovenščino sta prevedena dva priročnika: Psevdo-Hermogenov v prevodu Matjaža Babiča
(Predvaje za pouk govorništva: (pripisane Hermogenu iz Tarsa). Šol. polje. 2006, 17 (1/2), str. 69–99)
in Aftonijev priročnik v prevodu Svetlane Slapšak (Progymnasmata: retorične vaje – priprave na javni
nastop, Ljubljana, Šola retorike, 2008).
