Page 16 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 16
govorniške predvaje
vorniški učitelj z otoka Temnos, ki ga sodobna retorična teorija pozna
predvsem zaradi njegove teorije o staseis ali spornih vprašanjih. V rim-
skih retoričnih priročnikih iz 1. stol. pr. n. št. se predvaje s svojo speci-
fično zgradbo in vsebino omenjajo že kot samoumevna oblika govorni-
škega urjenja, zato je mogoče sklepati, da gre za v tistem času že povsem
uveljavljeno in neločljivo sestavino govorniškega pouka tudi v Rimu.
Najstarejša danes ohranjena razprava o progimnazmih naj bi bilo delo
Ajlija Teona, aleksandrinskega učitelja iz sredine 1. stol. n. št.,3 ki v uvo-
du pravi, da so predvaje potekale tako, da je učitelj najprej na glas pre-
bral odlomek, ki so ga morali učenci poslušati in nato zapisati po spo-
minu. Šele ko so se izpopolnili v tej veščini, so dobili kratek odlomek,
ki so ga morali bodisi parafrazirati ali razčleniti in razširiti ali pa posku-
siti zavrniti (prim. Kennedy, 2003: 5–9). Do 1. stol. n. št. so se v takšnih
vajah začeli uriti skoraj vsi grški in rimski učenci v osnovnih in višjih
retorskih šolah. Običajno so v okviru priprave na javni govorni nastop
spoznali štirinajst različnih vaj v sestavljanju besedila: basen, pripoved,
anekdoto, pregovor, zavrnitev in okrepitev trditve, topos, hvaljenje, gra
jo, primerjavo, govor v skladu z značajem, opis, zavrnitev/dokazovanje
splošn e trditve in zavrnitev/dokazovanje zakona. V takšnem ustaljenem
zaporedju so se učenci postopoma naučili različnih retoričnih strategij,
16 od umetelno zgrajenega in splošno priznanega načina pripovedovanja,
razširjanja, opisovanja, do hvaljenja, kritiziranja, primerjanja, dokazo-
vanja in zavračanja. Te veščine so lahko kombinirali na različne nači-
ne, vse z namenom, da bi se izurili v sestavljanju govorov, ki so ustreza-
li antičnim merilom.
Tradicija nam je ohranila nekaj piscev takih vaj. Pri Grkih so bili
to: že omenjeni Ajlij Teon (1. stol. n. št.), domnevno Hermogenes iz Tar-
sa (potujoči učitelj govorništva iz 2. stol. n. št. in avtor priročnikov o že
omenjenih staseis ali spornih vprašanjih),4 Aftonij (učitelj govorništva iz
poznega 4. stol. n. št., katerega priročnik je predstavljal temeljno litera-
turo v srednjeveških govorniških šolah), in Nikolaj Sofist (profesor re-
torike na univerzi v Konstantinoplu iz 5. stol. n. št.).5 Edino ohranjeno
3 O problematiki Teonove časovne umestitve glej Heath (2002) in Babič (2006: 72).
4 Kratek oris teorije o staseis je predstavljen v Barthes (1990: 81).
5 Zanimiva je okoliščina, da so vsa ohranjena besedila v grščini, četudi so iz cesarskega obdobja.
Babič (2006: 73–74) pravi, da za to obstajata dve možni razlagi, ki se med seboj ne izključujeta:
prva je ta, da je del pouka tudi v rimskih govorniških šolah še vedno potekal v grščini, na drugi
strani pa ohranjene razprave niso učbeniki za učence, temveč priročniki za učitelje, ki so grščino
kot »strokovni jezik« govorništva najverjetneje dovolj dobro obvladali. Za prevod vseh ohranjenih
grških priročnikov s spremno besedo glej Kennedy (2003).
vorniški učitelj z otoka Temnos, ki ga sodobna retorična teorija pozna
predvsem zaradi njegove teorije o staseis ali spornih vprašanjih. V rim-
skih retoričnih priročnikih iz 1. stol. pr. n. št. se predvaje s svojo speci-
fično zgradbo in vsebino omenjajo že kot samoumevna oblika govorni-
škega urjenja, zato je mogoče sklepati, da gre za v tistem času že povsem
uveljavljeno in neločljivo sestavino govorniškega pouka tudi v Rimu.
Najstarejša danes ohranjena razprava o progimnazmih naj bi bilo delo
Ajlija Teona, aleksandrinskega učitelja iz sredine 1. stol. n. št.,3 ki v uvo-
du pravi, da so predvaje potekale tako, da je učitelj najprej na glas pre-
bral odlomek, ki so ga morali učenci poslušati in nato zapisati po spo-
minu. Šele ko so se izpopolnili v tej veščini, so dobili kratek odlomek,
ki so ga morali bodisi parafrazirati ali razčleniti in razširiti ali pa posku-
siti zavrniti (prim. Kennedy, 2003: 5–9). Do 1. stol. n. št. so se v takšnih
vajah začeli uriti skoraj vsi grški in rimski učenci v osnovnih in višjih
retorskih šolah. Običajno so v okviru priprave na javni govorni nastop
spoznali štirinajst različnih vaj v sestavljanju besedila: basen, pripoved,
anekdoto, pregovor, zavrnitev in okrepitev trditve, topos, hvaljenje, gra
jo, primerjavo, govor v skladu z značajem, opis, zavrnitev/dokazovanje
splošn e trditve in zavrnitev/dokazovanje zakona. V takšnem ustaljenem
zaporedju so se učenci postopoma naučili različnih retoričnih strategij,
16 od umetelno zgrajenega in splošno priznanega načina pripovedovanja,
razširjanja, opisovanja, do hvaljenja, kritiziranja, primerjanja, dokazo-
vanja in zavračanja. Te veščine so lahko kombinirali na različne nači-
ne, vse z namenom, da bi se izurili v sestavljanju govorov, ki so ustreza-
li antičnim merilom.
Tradicija nam je ohranila nekaj piscev takih vaj. Pri Grkih so bili
to: že omenjeni Ajlij Teon (1. stol. n. št.), domnevno Hermogenes iz Tar-
sa (potujoči učitelj govorništva iz 2. stol. n. št. in avtor priročnikov o že
omenjenih staseis ali spornih vprašanjih),4 Aftonij (učitelj govorništva iz
poznega 4. stol. n. št., katerega priročnik je predstavljal temeljno litera-
turo v srednjeveških govorniških šolah), in Nikolaj Sofist (profesor re-
torike na univerzi v Konstantinoplu iz 5. stol. n. št.).5 Edino ohranjeno
3 O problematiki Teonove časovne umestitve glej Heath (2002) in Babič (2006: 72).
4 Kratek oris teorije o staseis je predstavljen v Barthes (1990: 81).
5 Zanimiva je okoliščina, da so vsa ohranjena besedila v grščini, četudi so iz cesarskega obdobja.
Babič (2006: 73–74) pravi, da za to obstajata dve možni razlagi, ki se med seboj ne izključujeta:
prva je ta, da je del pouka tudi v rimskih govorniških šolah še vedno potekal v grščini, na drugi
strani pa ohranjene razprave niso učbeniki za učence, temveč priročniki za učitelje, ki so grščino
kot »strokovni jezik« govorništva najverjetneje dovolj dobro obvladali. Za prevod vseh ohranjenih
grških priročnikov s spremno besedo glej Kennedy (2003).
