Page 15 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 15
tka historična
in konceptualna
opredelitev
govorniških
predvaj1
Govorniške predvaje ali progim 15
nazmi (progymnásmata > gr. pro ‚pred‘ in gymnásmata ‚vaje‘), kot so jih
poimenovali v antiki, so bile v retorskih šolah uvodne vaje, ki so dečke
pripravljale na naslednjo stopnjo urjenja v govorništvu, na govorne de
klamacije.2 Progimnazmi so bile vedno pisne vaje, pri katerih so se učen-
ci s pomočjo namišljenih primerov vadili v sestavljanju besedil in pona-
vadi so z najpreprostejšimi pripovedmi in opisi pričeli že v osnovnih šo-
lah (med 7. in 11. letom). Predstavljale so torej prvo obliko urjenja v re-
toriki in so kot samostojen sklop (ali neke vrste učna vsebina) verjetno
nastale v obdobju helenizma (3. stol. pr. n. št.), ko na ozemlju, ki ga je
osvojil Aleksander Veliki (in v matični Grčiji), nastane večje število šol,
kjer so izvajali tudi govorniški pouk. Ni znano, kdo je zasnoval predva-
je v obliki, kot se je uveljavila v priročnički tradiciji. Domnevno naj bi
bil z njihovim oblikovanjem povezan Hermagoras (2. stol. pr. n. št.), go-
1 Nazornejši prikaz razvoja govorniških vaj v antični retoriki kakor tudi njihovo umestitev v antični
izobraževalni sistem je mogoče najti v Babič (2006: 69–74).
2 Izraz progymnásmata se prvič pojavi v razpravi Retorika za Aleksandra (Rh. Al. 1436a25). Gre za najsta-
rejši danes ohranjen retorični priročnik iz 4. stol. pr. Kr., ki so ga zaradi uvoda, posvečenega Alek
sandru Velikem, nekoč zmotno pripisovali Aristotelu, danes pa večina meni, da je njegov avtor
retor Anaksimen iz Lampsaka (ok. 380–320 pr. n. št.).
in konceptualna
opredelitev
govorniških
predvaj1
Govorniške predvaje ali progim 15
nazmi (progymnásmata > gr. pro ‚pred‘ in gymnásmata ‚vaje‘), kot so jih
poimenovali v antiki, so bile v retorskih šolah uvodne vaje, ki so dečke
pripravljale na naslednjo stopnjo urjenja v govorništvu, na govorne de
klamacije.2 Progimnazmi so bile vedno pisne vaje, pri katerih so se učen-
ci s pomočjo namišljenih primerov vadili v sestavljanju besedil in pona-
vadi so z najpreprostejšimi pripovedmi in opisi pričeli že v osnovnih šo-
lah (med 7. in 11. letom). Predstavljale so torej prvo obliko urjenja v re-
toriki in so kot samostojen sklop (ali neke vrste učna vsebina) verjetno
nastale v obdobju helenizma (3. stol. pr. n. št.), ko na ozemlju, ki ga je
osvojil Aleksander Veliki (in v matični Grčiji), nastane večje število šol,
kjer so izvajali tudi govorniški pouk. Ni znano, kdo je zasnoval predva-
je v obliki, kot se je uveljavila v priročnički tradiciji. Domnevno naj bi
bil z njihovim oblikovanjem povezan Hermagoras (2. stol. pr. n. št.), go-
1 Nazornejši prikaz razvoja govorniških vaj v antični retoriki kakor tudi njihovo umestitev v antični
izobraževalni sistem je mogoče najti v Babič (2006: 69–74).
2 Izraz progymnásmata se prvič pojavi v razpravi Retorika za Aleksandra (Rh. Al. 1436a25). Gre za najsta-
rejši danes ohranjen retorični priročnik iz 4. stol. pr. Kr., ki so ga zaradi uvoda, posvečenega Alek
sandru Velikem, nekoč zmotno pripisovali Aristotelu, danes pa večina meni, da je njegov avtor
retor Anaksimen iz Lampsaka (ok. 380–320 pr. n. št.).
