Page 12 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 12
iga, pa seveda tudi »(pol)sekularne« slovstvene vrste, med njimi cerkvenoupravna
knjiga (del Cerkovne ordninge, 1564), historiografski sestavek (Trubarjev predgovor
v Artikule, 1562, ki je prva slovenska »zgodovina« protestantskega gibanja) in celo
biografija (1588: Trostova predelava Andreaeve knjižne razširitve posmrtne pridige
za Primožem Trubarjem): bralci duhovno poudarjeno nemirnega 16. stoletja, epohe
duhovnega iskanja in intenzivnega prevpraševanja dotedanjih religijskih odgovorov
na nadčasna vprašanja o bitju in nehanju, med prvo slovensko knjigo (1550) in
protireformacijo (1596) te žanre prepoznavajo v obliki katekizmov, bibličnih knjig,
pesmaric, agende, postil in drugega.
O vsem tem je bilo že napisanega precej tehtnega, in sicer od epohe »luči (in) razuma«
naprej. Najprej na tujem, toda nazadnje, od zadnje tretjine 19. stoletja, tudi doma.
Leta 1799 je namreč Christian Friedrich Schnurrer s svojo knjižico o slovanskih tiskih
na Württemberškem v 16. stoletju začel tudi z znanstvenim raziskovanjem slovenske
protestantske književne dediščine. Nato je sam patriarh slavistike, češki učenjak,
sicer tudi duhovnik (za časa generalnih seminarjev Jožefa II. je »modri abbé« celo
vodil enega izmed njih) Josef Dobrovský prvo sodobno biografijo Primoža Trubarja
»v besedi in podobi« uvrstil v svoj Slavin, spis pa naslovil kar z Um die slawische
Literatur verdiente Männer. S tem je bil Primož Trubar kot prominenten slovanski
književni ustvarjalec zgodnjega novega veka na najboljši možni način ponovno
»vpeljan« tudi v katoliški kulturni milje srednjeevropske Habsburške monarhije,
kjer so bile njegove knjige od leta 1596 umeščene na vatikanski indeks prepovedanih
knjig. Isti Dobrovský, ki ga je celo znameniti nemški zgodovinar in izdajatelj epohalne
zbirke Monumenta Germaniae Georg Heinrich Pertz štel kar za svojega učitelja, je
po Schnurrerjevi smrti na njegovo zbirko protestantskih slovenik opozoril svojega
dunajskega »adepta« Jerneja Kopitarja, ki je Schnurrerjeve knjige nato tudi kupil, po
smrti uglednega kranjskega filologa, izdajatelja in bibliotekarja pa so bili srednjeveški
rokopisi (med njimi tudi obsežni del Supraseljskega zbornika) in zgodnjenovoveški
tiski (inkunabule, med njimi npr. Oktoih in Psaltir iz cetinjske tiskarne Jurija
Crnojevića, in tiski 16. stoletja) iz Kopitarjeve zbirke s sklepom kranjskega
deželnega zbora na dražbi kupljeni za Licejsko knjižnico v Ljubljani (današnja NUK;
Schnurrerjeve oz. Kopitarjeve protestantike so danes del fonda Rokopisne zbirke) ...
itn., vse do Trubarjevega jubileja 2008.
V tem letu je mednarodno in domače raziskovalsko občestvo na pomembno
obletnico odgovorilo s številnimi (tudi novimi in svežimi) prispevki na znanstvenih
posvetovanjih doma in v tujini, ki so razmišljali o doslej manj osvetljenih aspektih
12
knjiga (del Cerkovne ordninge, 1564), historiografski sestavek (Trubarjev predgovor
v Artikule, 1562, ki je prva slovenska »zgodovina« protestantskega gibanja) in celo
biografija (1588: Trostova predelava Andreaeve knjižne razširitve posmrtne pridige
za Primožem Trubarjem): bralci duhovno poudarjeno nemirnega 16. stoletja, epohe
duhovnega iskanja in intenzivnega prevpraševanja dotedanjih religijskih odgovorov
na nadčasna vprašanja o bitju in nehanju, med prvo slovensko knjigo (1550) in
protireformacijo (1596) te žanre prepoznavajo v obliki katekizmov, bibličnih knjig,
pesmaric, agende, postil in drugega.
O vsem tem je bilo že napisanega precej tehtnega, in sicer od epohe »luči (in) razuma«
naprej. Najprej na tujem, toda nazadnje, od zadnje tretjine 19. stoletja, tudi doma.
Leta 1799 je namreč Christian Friedrich Schnurrer s svojo knjižico o slovanskih tiskih
na Württemberškem v 16. stoletju začel tudi z znanstvenim raziskovanjem slovenske
protestantske književne dediščine. Nato je sam patriarh slavistike, češki učenjak,
sicer tudi duhovnik (za časa generalnih seminarjev Jožefa II. je »modri abbé« celo
vodil enega izmed njih) Josef Dobrovský prvo sodobno biografijo Primoža Trubarja
»v besedi in podobi« uvrstil v svoj Slavin, spis pa naslovil kar z Um die slawische
Literatur verdiente Männer. S tem je bil Primož Trubar kot prominenten slovanski
književni ustvarjalec zgodnjega novega veka na najboljši možni način ponovno
»vpeljan« tudi v katoliški kulturni milje srednjeevropske Habsburške monarhije,
kjer so bile njegove knjige od leta 1596 umeščene na vatikanski indeks prepovedanih
knjig. Isti Dobrovský, ki ga je celo znameniti nemški zgodovinar in izdajatelj epohalne
zbirke Monumenta Germaniae Georg Heinrich Pertz štel kar za svojega učitelja, je
po Schnurrerjevi smrti na njegovo zbirko protestantskih slovenik opozoril svojega
dunajskega »adepta« Jerneja Kopitarja, ki je Schnurrerjeve knjige nato tudi kupil, po
smrti uglednega kranjskega filologa, izdajatelja in bibliotekarja pa so bili srednjeveški
rokopisi (med njimi tudi obsežni del Supraseljskega zbornika) in zgodnjenovoveški
tiski (inkunabule, med njimi npr. Oktoih in Psaltir iz cetinjske tiskarne Jurija
Crnojevića, in tiski 16. stoletja) iz Kopitarjeve zbirke s sklepom kranjskega
deželnega zbora na dražbi kupljeni za Licejsko knjižnico v Ljubljani (današnja NUK;
Schnurrerjeve oz. Kopitarjeve protestantike so danes del fonda Rokopisne zbirke) ...
itn., vse do Trubarjevega jubileja 2008.
V tem letu je mednarodno in domače raziskovalsko občestvo na pomembno
obletnico odgovorilo s številnimi (tudi novimi in svežimi) prispevki na znanstvenih
posvetovanjih doma in v tujini, ki so razmišljali o doslej manj osvetljenih aspektih
12
