Page 13 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 13
barjevega življenja, dela, njegove dobe in razumevanja vsega tega. Ti prispevki
so po večini že izšli v večavtorskih monografijah in pomenijo nadaljnji korak v
razumevanju časa, osebnosti ter epohalnega pomena Trubarja za slovensko kulturo.
Kajpak tudi samo leto 2008 ni minilo brez neke precej nenavadne miselne in
delovanjske razpoke. – Ob poltisočletni obletnici Trubarjevega rojstva je namreč
slovenska kultura (najbrž predvsem zaradi posameznih odločnih in hkrati
karieristično orientiranih uradnic Ministrstva za kulturo, ki so ponavadi izjemno
prizadevne pri brezmiselnem prevzemanju evrokratskih konstruktov, ki jih vsiljujejo
samozvani »kulturni eksperti« iz palač moči in oblasti v Bruslju, na pa tudi enako
dobro usposobljene in zmožne za razumevanje ter morebitno zavrnitev le-teh) na
uradni politični ravni, kolikor jo pač predstavlja Ministrstvo za kulturo, v Sloveniji
in Evropi kot svoj glavni »izvozni artikel« urbi et orbi promovirala precej bizarno
(psevdo)kulturno in politično entiteto, neposrečeni sprimek vsega mogočega,
pravzaprav skrpucalo, ki se je imenovalo leto medkulturnega dialoga.
O slednjem si je moč ob odsotnosti slehernega intelektualnega sprenevedanja post
festum misliti zagotovo vsaj to, da ni šlo za kaj drugega kot za še enega izmed
intelektualno izrazito nekaloričnih in mentalno slabokrvnih političnih vsadkov v
tkivo izrazito heterogene evropske kulture, za implantat, ki je bil zvarjen v miselnih
retortah bruseljskih uradnikov, kateri vsake toliko časa ob občutni porabi denarja
evropskih davkoplačevalcev slednje posilijo s kakšnim posebej »zdravorazumskim
in/ali naprednim« miselnim »odkrivanjem smodnika«, kar naj bi upravičilo
predvsem njihov strukturni obstoj in tako – lepe osebne dohodke evrokratov iz
tega naslova. Leto medkulturnega dialoga je s svojimi koncepti – npr. s toleranco in
multikulturnostjo1 znotraj družbenih sistemov evropskih neoliberalnih ekonomij –
resnemu preučevalcu na ravni idearija že izhodiščno razkrilo več lukenj, kot jih ima
švicarski sir, mentalna kalorična vrednost političnih perskripcij, ki jih je bilo slišati
ob velikih (in primerno dragih!) reprezentativnih političnih slovesnostnih ritualih
leta medkulturnega dialoga (pa tudi na psevdoznanstvenih družabnih srečanjih
na isto temo, kjer so etično ali šibki ali neartikulirani pripadniki raziskovalne
srenje hiteli ponujati dozdevno intelektualno podkletitev in verifikacijo enemu
od neoliberalnih družbenih dispozitivov), pa se je itak povečini mogla meriti le
s kalorično vrednostjo visokogorskega lišaja. Glede na reprezentativno anketno
raziskavo, ki jo je naročila kar Evropska komisija sama in je bila že pred lansiranjem
1 Poglobljno znanstveno obravnavo problematičnosti obeh konceptov, na katerih je gradilo leto med-
kulturnega dialoga, glej npr. v: Igor Ž. Žagar (ur), Šolsko polje 5–6 (2010), Ljubljana 2010.
13
so po večini že izšli v večavtorskih monografijah in pomenijo nadaljnji korak v
razumevanju časa, osebnosti ter epohalnega pomena Trubarja za slovensko kulturo.
Kajpak tudi samo leto 2008 ni minilo brez neke precej nenavadne miselne in
delovanjske razpoke. – Ob poltisočletni obletnici Trubarjevega rojstva je namreč
slovenska kultura (najbrž predvsem zaradi posameznih odločnih in hkrati
karieristično orientiranih uradnic Ministrstva za kulturo, ki so ponavadi izjemno
prizadevne pri brezmiselnem prevzemanju evrokratskih konstruktov, ki jih vsiljujejo
samozvani »kulturni eksperti« iz palač moči in oblasti v Bruslju, na pa tudi enako
dobro usposobljene in zmožne za razumevanje ter morebitno zavrnitev le-teh) na
uradni politični ravni, kolikor jo pač predstavlja Ministrstvo za kulturo, v Sloveniji
in Evropi kot svoj glavni »izvozni artikel« urbi et orbi promovirala precej bizarno
(psevdo)kulturno in politično entiteto, neposrečeni sprimek vsega mogočega,
pravzaprav skrpucalo, ki se je imenovalo leto medkulturnega dialoga.
O slednjem si je moč ob odsotnosti slehernega intelektualnega sprenevedanja post
festum misliti zagotovo vsaj to, da ni šlo za kaj drugega kot za še enega izmed
intelektualno izrazito nekaloričnih in mentalno slabokrvnih političnih vsadkov v
tkivo izrazito heterogene evropske kulture, za implantat, ki je bil zvarjen v miselnih
retortah bruseljskih uradnikov, kateri vsake toliko časa ob občutni porabi denarja
evropskih davkoplačevalcev slednje posilijo s kakšnim posebej »zdravorazumskim
in/ali naprednim« miselnim »odkrivanjem smodnika«, kar naj bi upravičilo
predvsem njihov strukturni obstoj in tako – lepe osebne dohodke evrokratov iz
tega naslova. Leto medkulturnega dialoga je s svojimi koncepti – npr. s toleranco in
multikulturnostjo1 znotraj družbenih sistemov evropskih neoliberalnih ekonomij –
resnemu preučevalcu na ravni idearija že izhodiščno razkrilo več lukenj, kot jih ima
švicarski sir, mentalna kalorična vrednost političnih perskripcij, ki jih je bilo slišati
ob velikih (in primerno dragih!) reprezentativnih političnih slovesnostnih ritualih
leta medkulturnega dialoga (pa tudi na psevdoznanstvenih družabnih srečanjih
na isto temo, kjer so etično ali šibki ali neartikulirani pripadniki raziskovalne
srenje hiteli ponujati dozdevno intelektualno podkletitev in verifikacijo enemu
od neoliberalnih družbenih dispozitivov), pa se je itak povečini mogla meriti le
s kalorično vrednostjo visokogorskega lišaja. Glede na reprezentativno anketno
raziskavo, ki jo je naročila kar Evropska komisija sama in je bila že pred lansiranjem
1 Poglobljno znanstveno obravnavo problematičnosti obeh konceptov, na katerih je gradilo leto med-
kulturnega dialoga, glej npr. v: Igor Ž. Žagar (ur), Šolsko polje 5–6 (2010), Ljubljana 2010.
13
