Page 14 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 14
a medkulturnega dialoga opravljena v vseh državah Evropske unije,2 pretežna
večina adresatov celotne politične operacije že tedaj ni bila nič kaj na jasnem, kaj da
zadevščina s svojimi zvitorepnimi slogani sploh pomeni, danes pa komaj kdo še ve,
da se je karkoli sploh zgodilo, skoraj nihče pa ne, kaj naj bi oz. je le-to pomenilo.
Razvidna postavitev slovenske delovanjske in promocijske prioritete na področju
kulture na leto medkulturnega dialoga napram veličastnemu Trubarjevemu jubileju
zagotovo ne potrebuje posebne razlage, da nekdo pač ni (z)mogel ali želel ločiti med
ključnim in efemernim, med trajnim in začasnim – med duhovnim zrnjem in plevi. –
Take misli najbrž resneje ne omaje niti dejstvo, da je bil na slovensko pobudo Primož
Trubar umeščen na Unescov seznam osebnosti (2008), vrednih posebnega spomina v
svetovnem merilu.
Velja pa ob omenjene dogodke in take odločitve postaviti nek zgolj načelni analoški
premislek. Nemci se že pripravljajo, da bodo 2017. praznovali jubilej dogodkov, ki
so v svoji (nikoli) konč(a)ni konsekvenci spremenili podobo evropske kulture in
civilizacije. 31. oktobra 2017 bo namreč minilo pol tisočletja od dne pred vsemi
svetimi, ko naj bi Luther s svojim obelodanjenjem petindevetdesetih tez začel
reformacijo. Ali bi se torej Nemci ob takem jubileju sploh spraševali, da bi za glavni
letni poudarek svoje kulture naredili kaj drugega kot svojega Luthra – ako bi imeli
npr. na voljo s strani evropskih birokratov vsiljevano leto medkulturnega dialoga št.
XX ali kaj podobnega? Bi kaj takega naredili npr. Čehi s Husovim jubilejem, ki se
bliža (6. julija 2015 bo minilo natanko 600 let od dneva, ko je znameniti češki teolog,
pridigar in reformator končal na grmadi v Konstanci)? Kajpak: na vso moč ustrežljiva
ponižnost do konceptov, ki so delegirani iz Bruslja, ne izkazuje niti kančka češke ali
nemške nacionalne samozavesti, temveč intelektualno in kulturno nezadostnost ter
hlapčevsko mentaliteto birokratskih kruhaborcev, niti na prvo in ne na drugo pa se
bržda ni moč odzvati drugače kot s hladnim prezirom.
Toda leto 2008 je kljub temu (ali morda: prav zato) dodalo nove kamenčke v mozaik
vedenja o Trubarju in njegovem času, zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja pa želi
že od začetka lastnega obstoja odigrati pomembno vlogo v grajenju te kompleksne
mentalne podobe. Po eni strani želi »zaokrožiti dosedanja znanstvena prizadevanja
za osvetlitev dela prvega slovenskega pisatelja«,3 kot je cilj edicije artikuliral Igor
Grdina, po drugi strani pa si prizadeva z objavo vseh spisov našega reformatorja,
in sicer v podobi kar najmanj interpretativne znanstvenokritične edicije, narediti
2 Flash Eurobarometer 217: Intercultural dialogue in Europe. Dostopno na: http://ec.europa.eu/public_
opinion/flash/fl_217_sum_en.pdf (18. 12. 2010).
3 Igor Grdina, Uvod, v: Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 15.
14
večina adresatov celotne politične operacije že tedaj ni bila nič kaj na jasnem, kaj da
zadevščina s svojimi zvitorepnimi slogani sploh pomeni, danes pa komaj kdo še ve,
da se je karkoli sploh zgodilo, skoraj nihče pa ne, kaj naj bi oz. je le-to pomenilo.
Razvidna postavitev slovenske delovanjske in promocijske prioritete na področju
kulture na leto medkulturnega dialoga napram veličastnemu Trubarjevemu jubileju
zagotovo ne potrebuje posebne razlage, da nekdo pač ni (z)mogel ali želel ločiti med
ključnim in efemernim, med trajnim in začasnim – med duhovnim zrnjem in plevi. –
Take misli najbrž resneje ne omaje niti dejstvo, da je bil na slovensko pobudo Primož
Trubar umeščen na Unescov seznam osebnosti (2008), vrednih posebnega spomina v
svetovnem merilu.
Velja pa ob omenjene dogodke in take odločitve postaviti nek zgolj načelni analoški
premislek. Nemci se že pripravljajo, da bodo 2017. praznovali jubilej dogodkov, ki
so v svoji (nikoli) konč(a)ni konsekvenci spremenili podobo evropske kulture in
civilizacije. 31. oktobra 2017 bo namreč minilo pol tisočletja od dne pred vsemi
svetimi, ko naj bi Luther s svojim obelodanjenjem petindevetdesetih tez začel
reformacijo. Ali bi se torej Nemci ob takem jubileju sploh spraševali, da bi za glavni
letni poudarek svoje kulture naredili kaj drugega kot svojega Luthra – ako bi imeli
npr. na voljo s strani evropskih birokratov vsiljevano leto medkulturnega dialoga št.
XX ali kaj podobnega? Bi kaj takega naredili npr. Čehi s Husovim jubilejem, ki se
bliža (6. julija 2015 bo minilo natanko 600 let od dneva, ko je znameniti češki teolog,
pridigar in reformator končal na grmadi v Konstanci)? Kajpak: na vso moč ustrežljiva
ponižnost do konceptov, ki so delegirani iz Bruslja, ne izkazuje niti kančka češke ali
nemške nacionalne samozavesti, temveč intelektualno in kulturno nezadostnost ter
hlapčevsko mentaliteto birokratskih kruhaborcev, niti na prvo in ne na drugo pa se
bržda ni moč odzvati drugače kot s hladnim prezirom.
Toda leto 2008 je kljub temu (ali morda: prav zato) dodalo nove kamenčke v mozaik
vedenja o Trubarju in njegovem času, zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja pa želi
že od začetka lastnega obstoja odigrati pomembno vlogo v grajenju te kompleksne
mentalne podobe. Po eni strani želi »zaokrožiti dosedanja znanstvena prizadevanja
za osvetlitev dela prvega slovenskega pisatelja«,3 kot je cilj edicije artikuliral Igor
Grdina, po drugi strani pa si prizadeva z objavo vseh spisov našega reformatorja,
in sicer v podobi kar najmanj interpretativne znanstvenokritične edicije, narediti
2 Flash Eurobarometer 217: Intercultural dialogue in Europe. Dostopno na: http://ec.europa.eu/public_
opinion/flash/fl_217_sum_en.pdf (18. 12. 2010).
3 Igor Grdina, Uvod, v: Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 15.
14
