Page 21 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 21
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
beni vezi, ki je skupna (»nadindividualna«) zadeva in zato stvar politi-
ke, se zdi, da je koncept državljanske vzgoje zelo sporen, a ta skrb se le
redko zares izreče. Zdi se, da sta prevladujoči zamisli na eni strani za-
misel o vzgoji in izobraževanju avtonomnih posameznikov in za neke vr-
ste k oblikovanju pripadnosti posameznika skupnosti usmerjene patriot-
ske (domovinske) vzgoje na drugi strani. Rešitve te dileme ne moremo
prav kmalu pričakovati, če sploh kdaj. Zdi se namreč, da je prav konstitu-
tivno vpisana v temelje koncepta. Razloge za to je kajpak mogoče ugota-
vljati na teoretski ravni, kar bi bilo za namen te raziskave preobsežno. Po-
vejmo samo to, da gre za dialektiko razmerij med različnimi razumeva-
nji samega pojma družbe, ki niso stabilna in tudi praviloma ne prav ko-
herentna. Označena dilema tako tudi nikoli ni izrečena na način sooče-
nja obeh skrajnostnih stališč, ampak variira med različnimi modusi pri-
znavanja legitimnosti svobode posameznika in njegove pripadnosti sku-
pnosti. Kljub temu pa je treba kakršnokoli obliko državljanske vzgoje na
vseh stopnjah šolanja ali izobraževanja meriti glede na to, koliko kaže na
stopnjo emancipacije posameznikov obeh spolov. Zdi se namreč, da so
mednarodne organizacije, kot sta zlasti Svet Evrope in UNESCO, uspe-
le ustvariti razmeroma krhki konsenz glede tega. To je tudi, med dru-
gim, zgodovinska republikanska dediščina, ki nemara ni splošno spreje-
ta, vendar pa številne oblike izobraževanja ljudi za podrejenost razume-
mo kot prisilo ali – v najboljšem primeru – kot indoktrinacijo. O tem
zgodovinar in teoretik izobraževanja Eric Dubreucq pravi:
»Republikanska vzgoja… temelji na miselni drži, ki problematizira svoje la-
stne teme. Status posameznika je bistveni vozel spraševanja: označen z vez-
jo na družbo, ki ga oblikuje v njegovi družbeni naravi, je posameznik dvoj-
no zasnovan kot oseba, še preden se iztrga skupinam in tradicijam, v katerih
osvaja svojo avtonomijo. V tem pogledu vzgojo in izobraževanje tvori skup
napetosti med navezanostjo in iztrganostjo, povzročeno z moralnim in po-
litičnim projektom splošne emancipacije posameznika. Pedagoška misel v
novem refleksivnem okviru sociologije postane sama v sebi problematična,
in republikansko mišljenje vzgoje in izobraževanja ustvari uzaveščenje ter
povnanjenje protislovij, ki drugače oblikujejo razveljavitvene antinomije«
(Dubreucq, 2004: 216).
Glede na vse to lahko torej v grobem govorimo o dveh modalitetah
državljanske vzgoje, pri čemer je, kot bomo pokazali v razdelku o global-
nih aspektih razprav o državljanski vzgoji, napetost med njima mogoče
indicirati kot univerzalen pojav. O državljanski vzgoji je nasploh mogo-
če govoriti z dveh ključnih aspektov:
državljanske vzgoje
beni vezi, ki je skupna (»nadindividualna«) zadeva in zato stvar politi-
ke, se zdi, da je koncept državljanske vzgoje zelo sporen, a ta skrb se le
redko zares izreče. Zdi se, da sta prevladujoči zamisli na eni strani za-
misel o vzgoji in izobraževanju avtonomnih posameznikov in za neke vr-
ste k oblikovanju pripadnosti posameznika skupnosti usmerjene patriot-
ske (domovinske) vzgoje na drugi strani. Rešitve te dileme ne moremo
prav kmalu pričakovati, če sploh kdaj. Zdi se namreč, da je prav konstitu-
tivno vpisana v temelje koncepta. Razloge za to je kajpak mogoče ugota-
vljati na teoretski ravni, kar bi bilo za namen te raziskave preobsežno. Po-
vejmo samo to, da gre za dialektiko razmerij med različnimi razumeva-
nji samega pojma družbe, ki niso stabilna in tudi praviloma ne prav ko-
herentna. Označena dilema tako tudi nikoli ni izrečena na način sooče-
nja obeh skrajnostnih stališč, ampak variira med različnimi modusi pri-
znavanja legitimnosti svobode posameznika in njegove pripadnosti sku-
pnosti. Kljub temu pa je treba kakršnokoli obliko državljanske vzgoje na
vseh stopnjah šolanja ali izobraževanja meriti glede na to, koliko kaže na
stopnjo emancipacije posameznikov obeh spolov. Zdi se namreč, da so
mednarodne organizacije, kot sta zlasti Svet Evrope in UNESCO, uspe-
le ustvariti razmeroma krhki konsenz glede tega. To je tudi, med dru-
gim, zgodovinska republikanska dediščina, ki nemara ni splošno spreje-
ta, vendar pa številne oblike izobraževanja ljudi za podrejenost razume-
mo kot prisilo ali – v najboljšem primeru – kot indoktrinacijo. O tem
zgodovinar in teoretik izobraževanja Eric Dubreucq pravi:
»Republikanska vzgoja… temelji na miselni drži, ki problematizira svoje la-
stne teme. Status posameznika je bistveni vozel spraševanja: označen z vez-
jo na družbo, ki ga oblikuje v njegovi družbeni naravi, je posameznik dvoj-
no zasnovan kot oseba, še preden se iztrga skupinam in tradicijam, v katerih
osvaja svojo avtonomijo. V tem pogledu vzgojo in izobraževanje tvori skup
napetosti med navezanostjo in iztrganostjo, povzročeno z moralnim in po-
litičnim projektom splošne emancipacije posameznika. Pedagoška misel v
novem refleksivnem okviru sociologije postane sama v sebi problematična,
in republikansko mišljenje vzgoje in izobraževanja ustvari uzaveščenje ter
povnanjenje protislovij, ki drugače oblikujejo razveljavitvene antinomije«
(Dubreucq, 2004: 216).
Glede na vse to lahko torej v grobem govorimo o dveh modalitetah
državljanske vzgoje, pri čemer je, kot bomo pokazali v razdelku o global-
nih aspektih razprav o državljanski vzgoji, napetost med njima mogoče
indicirati kot univerzalen pojav. O državljanski vzgoji je nasploh mogo-
če govoriti z dveh ključnih aspektov:
