Page 20 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 20
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
ve in pričakovanja, ampak zato, ker nihče ni uspel misliti nobenega nje-
nega nadomestila.
V zadnjih dveh desetletjih in pol ni skoraj nobene druge teme v
okviru edukacijskih ved in praks, o kateri bi tako obsežno in globoko
razpravljali kot o državljanski vzgoji. Obstaja veliko razlogov za to: neka-
teri so zgodovinski, drugi politični, socialni, kulturni in v posebnem ozi-
ru celo poklicni. V času globalizacije, ki je očitno postal to, kar mislimo,
da je, tudi zato, ker ga je »nekdo« tako poimenoval in smo mnogi to po-
imenovanje sprejeli – med drugimi tudi veliko strokovnjakov s podro-
čja družboslovja in humanistike. Ta zelo posebna socialna skupina (ki
jo lahko razumemo hkrati kot družbeni proizvod, kot vzrok in posledi-
co) je potemtakem »odgovorna« za širšo razpravo o državljanski vzgoji.
Obstoj teh strokovnjakov v večini držav kaže na strukturno značilnost
sodobnih družb v dobi globalizacije. Glede na to, da je že v prejšnjih ob-
dobjih industrijske družbe izobraževanje postalo splošno dostopno, in
glede na to, da je šolski sistem prevzel veliko družinskih in drugih funk-
cij nekdanjih ozkih skupnosti, so ti sistemi postali tarča mnogih zahtev
na področjih socializacije mladine. Spremembe v gospodarstvu in nje-
mu prilagojene spremembe v sistemih, tehnikah, strukturah in oblikah
politične oblasti so naredile vseživljenjsko kariero v številnih poklicih za
negotovo. Vseživljenjsko učenje je zahteva v večini sodobnih družb. Izo-
braževanje je postopoma postalo še najbolj zanesljiv obet varnosti v splo-
šno razširjeni negotovosti. Državljanska vzgoja tako v različnih oblikah
postane sestavina vseh stopenj izobraževanja vse do izobraževanja odra-
slih. Toda državljanska vzgoja predstavlja samo en del celotnega izobra-
ževalnega sistema, čeprav se zdi, kot da je splošni namen izobraževanja
izražen prav v njej. To je pravzaprav manifestacija tipa družbe, o kateri
nekateri sodobni sociologi (kot Giddens in Beck) pišejo kot o refleksivni
družbi. Kot meni Neil Postman (1995) v svojem eseju o »koncu izobra-
ževanja«, javna šola ustvarja javnosti. Državljani sodobnih družb (z izje-
mo velikega števila državljanov v najrevnejših državah sveta) so na splo-
šno socializirani v družini in šoli.
Republikansko državljanstvo kot tradicija emancipacije
posameznikov2
Ko en člen v družbeni vezi socializacije postaja šibkejši, namreč zla-
sti sorodstvene povezave, in se pozornost javnosti usmerja k drugi druž-
2 V tem razdelku je z nekaterimi spremembami naveden del članka, ki je bil najprej objavljen kot znan-
stveni članek v tematski številki revije Šolsko polje. Prim.: Štrajn, Darko. Politika vzgoje identitete in
razlike. Šol. polje (tisk. izd.), pomlad/poletje 2004, letn. 15, št. 1/2, 85–93.
ve in pričakovanja, ampak zato, ker nihče ni uspel misliti nobenega nje-
nega nadomestila.
V zadnjih dveh desetletjih in pol ni skoraj nobene druge teme v
okviru edukacijskih ved in praks, o kateri bi tako obsežno in globoko
razpravljali kot o državljanski vzgoji. Obstaja veliko razlogov za to: neka-
teri so zgodovinski, drugi politični, socialni, kulturni in v posebnem ozi-
ru celo poklicni. V času globalizacije, ki je očitno postal to, kar mislimo,
da je, tudi zato, ker ga je »nekdo« tako poimenoval in smo mnogi to po-
imenovanje sprejeli – med drugimi tudi veliko strokovnjakov s podro-
čja družboslovja in humanistike. Ta zelo posebna socialna skupina (ki
jo lahko razumemo hkrati kot družbeni proizvod, kot vzrok in posledi-
co) je potemtakem »odgovorna« za širšo razpravo o državljanski vzgoji.
Obstoj teh strokovnjakov v večini držav kaže na strukturno značilnost
sodobnih družb v dobi globalizacije. Glede na to, da je že v prejšnjih ob-
dobjih industrijske družbe izobraževanje postalo splošno dostopno, in
glede na to, da je šolski sistem prevzel veliko družinskih in drugih funk-
cij nekdanjih ozkih skupnosti, so ti sistemi postali tarča mnogih zahtev
na področjih socializacije mladine. Spremembe v gospodarstvu in nje-
mu prilagojene spremembe v sistemih, tehnikah, strukturah in oblikah
politične oblasti so naredile vseživljenjsko kariero v številnih poklicih za
negotovo. Vseživljenjsko učenje je zahteva v večini sodobnih družb. Izo-
braževanje je postopoma postalo še najbolj zanesljiv obet varnosti v splo-
šno razširjeni negotovosti. Državljanska vzgoja tako v različnih oblikah
postane sestavina vseh stopenj izobraževanja vse do izobraževanja odra-
slih. Toda državljanska vzgoja predstavlja samo en del celotnega izobra-
ževalnega sistema, čeprav se zdi, kot da je splošni namen izobraževanja
izražen prav v njej. To je pravzaprav manifestacija tipa družbe, o kateri
nekateri sodobni sociologi (kot Giddens in Beck) pišejo kot o refleksivni
družbi. Kot meni Neil Postman (1995) v svojem eseju o »koncu izobra-
ževanja«, javna šola ustvarja javnosti. Državljani sodobnih družb (z izje-
mo velikega števila državljanov v najrevnejših državah sveta) so na splo-
šno socializirani v družini in šoli.
Republikansko državljanstvo kot tradicija emancipacije
posameznikov2
Ko en člen v družbeni vezi socializacije postaja šibkejši, namreč zla-
sti sorodstvene povezave, in se pozornost javnosti usmerja k drugi druž-
2 V tem razdelku je z nekaterimi spremembami naveden del članka, ki je bil najprej objavljen kot znan-
stveni članek v tematski številki revije Šolsko polje. Prim.: Štrajn, Darko. Politika vzgoje identitete in
razlike. Šol. polje (tisk. izd.), pomlad/poletje 2004, letn. 15, št. 1/2, 85–93.
