Založništvo

Transumetnost.


Avtor: Polona Tratnik


Vrsta gradiva: znanstvena monografija


Leto izdaje: 2010


Obseg: 164 strani


ISBN-13 (PDF): 978-961-270-032-4


ISBN-13 (HTML): 978-961-270-032-4


Povezava: PDF HTML


Način citiranja:


APA:
Tratnik, P. (2010). Transumetnost: kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-032-4
MLA:
Tratnik, Polona. Transumetnost: kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2010.
<https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-032-4>


V monografiji so predstavljene spremembe, ki zadevajo umetnost in kulturo v obdobju zadnjega pol stoletja, s katerimi se kot v drugih družbenih poljih uveljavljajo principi mrežnega delovanja, hibridizacije, povečane stopnje interaktivnosti, zastiranje proizvajalca ali avtorja in s tem povezana večja pozornost do uporabnika ali sprejemnika (potrošnika, gledalca, bralca), višja stopnja družbene odgovornosti in refleksivnosti (ta se v umetnosti kaže z usmeritvijo v družbenokritične strategije in s povečanim interesom za sodobne znanosti in tehnologije), prehodnost, mobilnost, začasnost, odprtost, heterogenost in transdisciplinarnost, prehajanje družbenih polj, epistemološko pa predvsem negotovost (nedeterminiranost in neobjektivnost).
Avtorica v monografiji obravnava transumetnost v navezavi na družbo, ki se s prehodom od moderne v postmoderno ustoliči kot postindustrijska, potrošniška, medijska, informacijska družba, družba elektronike, visoke tehnologije, pa tudi kot refleksivna družba in družba tveganja. Kontekstualizacija in širša, transdisciplinarna obravnava ji pomagata pri izrisovanju strukturalnih potez transumetnosti, pa tudi za prikaze njenih funkcij, poslanstev in možnosti. Premike opaža na različnih umetniških področjih: v vizualnih in intermedijskih umetnostih, filmu, glasbi, zvočnih eksperimentih, kibernetski umetnosti in drugih. Namesto na proizvodnjo zaključenih artefaktov (ki nastopajo kot blago), namenjenih kontemplaciji, se umetnost danes raje osredotoča na raziskovanje in pogosto rezultira v nematerialnih (procesualnih, začasnih) izidih. Za transumetnost so posebej zanimive izrazite težnje po preseganju moderne diferenciacije z novimi načini povezovanja umetnosti z znanostjo in tehnologijo. Kot oblike raziskovalnih praks takšne umetnosti uporabljajo sodobna izrazna orodja, tehnologije in specializirana okolja. Zaradi specialnih interesov in ciljev transumetniški projekti poleg umetnikov (katerih praksa, poklic sta se glede na moderne oblike bistveno spremenila) vključujejo tudi različne strokovnjake iz drugih družbenih polj, disciplin (nevroznanstvenike, kozmologe, biotehnologe itd.). Na ta način transumetnost vstopa v številne »neumetniške« diskurze, v zvezi s katerimi preizprašuje aktualna etična, kulturološka, antropološka in filozofska vprašanja – tako se pojavlja kot hibrid med umetnostjo, humanistiko, družboslovjem, naravoslovno znanostjo in tehnologijo. Projektno je večinoma zasnovana strukturno, funkcionalno in tehnološko zahtevno, potrebuje pa tudi močno in kompleksno produkcijsko infrastrukturo.
Večje pozornosti je v monografiji deležno vprašanje družbenokritične vloge umetnosti (v sodobnosti in v navezavi na zgodovinske avantgarde). Transumetnost reflektira nedavne znanstvene dosežke, rabo sofisticiranih tehnologij (npr. predstavlja alternativne rabe in/ali dekonstruira obstoječe tehnološko-diskurzivne sisteme), postmodernizacijske procese na različnih ravneh in predvsem izpostavlja aktualne družbene probleme (odpadki, revščina, nadzorovanje, potrošniška kultura), ob tem pa sodobni odporniški pristopi v kulturi skoraj ne morejo obiti splošne uveljavitve digitalizacije. S slednjo je povezan prav tako ključen nastop računalniške paradigme v kulturi, mrežno strukturiranje na vseh nivojih družbe (v političnem, gospodarskem in kulturnem smislu) ter razmah novih medijev, tehnologij in telekomunikacijskih sistemov. Vse to so ne nazadnje osnove za prehod od proizvodne k servisni paradigmi v ekonomiji in kulturi, ki se kaže tudi kot prehod od poblagovljenosti k potrošništvu. Umetniške prakse so pri tem tiste, ki skušajo vzpostaviti komunikacijo s subjekti (podvrženimi različnim ideologijam) in pri njih spodbuditi kritično zavest.