Založništvo

Umetnost v realnosti.


Avtor: Darko Štrajn


Vrsta gradiva: znanstvena monografija


Leto izdaje: 2012


Obseg: 138 strani


ISBN-13 (PDF): 978-961-270-114-7


ISBN-13 (HTML): 978-961-270-115-4


Povezava: PDF HTML


Način citiranja:


APA:
Štrajn, D. (2012). Umetnost v realnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-114-7

MLA:
Štrajn, Darko. Umetnost v realnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2011.
<https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-114-7>


Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu se ukvarjamo predvsem s pojasnjevanjem prelomnosti Benjaminovega prispevka in pri tem skušamo razložiti kaj njegova dognanja pomenijo za umetnost in estetiko, ki se zaradi izgube avre zavihata v deleuzovsko gubo pomena. S tem se znajdeta v nenehnem vzajemnem učinkovanju v sferi družbeno posredovane percepcije, kar pomeni, da se nenehno gibljeta med ideologijo in politiko. »Depolitizacija« ni več mogoča, je sama ena izmed oblik politizacije. V drugem delu nas v bolj konkretnih, sem in tja tudi že kar socioloških okvirih ter v nekaterih mestoma esejističnih izrekah, zanima ambient urbanega in posamezni fenomeni, ki jih lahko razlagamo s sklicevanjem na »benjaminovsko paradigmo«. Ne trdimo, da je mogoče »križati« Benjamina in Bourdieuja, je pa mogoče s pojmi drugega nadaljevati delo prvega kot delo dešifriranja realnosti, ki jo zaznamuje pluralizem percepcij in nenehno vračanje dominacije kot hkrati poglavitnega veziva družbe in motiva tistega umetniškega delovanja, ki si ne dovoli podreditve vladajoči ideologiji. V tretjem delu knjige obravnavamo dva primera, ki ju v Sloveniji lahko vzamemo kot ilustraciji tega, o čemer govorimo bolj teoretsko v prvih dveh delih. Najprej obiščemo gledališče Pupilije Ferkeverk, ki je ponazorilo možnost dogodka v časih, ko je na vseh umetniških področjih, še posebej pa v uprizoritvenih umetnostih, eksplodirala tudi generacijsko označena inventivnost. Dogodek je vzniknil iz okolja, ki je postajalo urbano in nenadoma presenetljivo kozmopolitsko. Po logiki modernistične diskontinuirane naracije je gledališče Pupilije označilo točke nepovratnosti iluzoričnih realnosti bodisi v registru ruralizma bodisi v političnem defetizmu takratnega socializma. Na koncu, v zadnjem poglavju knjige, pa nam fenomen skupine Laibach omogoči zagledanje rezultatov procesov, v katerih se je porazgubil naboj dogodka šestdesetih let 20. stoletja. Skupina Laibach je tako učinkovito označila družbeno determinirane procese, ki so vodili k tistemu, kar je Alain Badiou označil za ne-dogodek, namreč žalostno »tranzicijo« iz socializma v kapitalizem in v kulturo simulirane demokracije. Je pa za naše razpravljanje v tej knjigi fenomen Laibach še dodatno zanimiv, ker je vzniknil iz množične kulture, a je hkrati artistično ambiciozen, ker se je spopadel z instancami omejevanja svobode in oznanil konec svobode v smrtno resni parodiji rituala totalitarne ureditve kot neizogibne realnosti dominacije.