Založništvo

Zbrana dela Primoža Trubarja IX: Primož Trubar, Hišna postila (1595).


Urednik(i): Blaž Javornik, Jonatan Vinkler, Maja Šetinc


Vrsta gradiva: znanstvena monografija


Obseg: 882 strani


ISBN-13 (PDF): 978-961-270-233-5


ISBN-13 (HTML): 978-961-270-234-2


Povezava: PDF HTML


Način citiranja:


APA:
Vinkler, J., Šetinc, M., Javornik, B. (ur.). (2015). Zbrana dela Primoža Trubarja (vol. IX): Primož Trubar, Hišna postila (1595). Ljubljana: Pedagoški inštitut.
https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-233-5

MLA:
Vinkler, Jonatan, Šetinc, Maja, in Javornik, Blaž, ur. Zbrana dela Primoža Trubarja (vol. IX): Primož Trubar, Hišna postila (1595). Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2015.
<https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-233-5>


Z Zbranimi deli Primoža Trubarja IX dobiva bralec predse znanstvenokritično izdajo zadnjega Trubarjevega književnega dela, in sicer besedila, ki ga oče slovenske knjige za razliko od ostalih lastnih knjig ni izdal sam. Gre za reformatorjev prevod Luthrove Hišne postile (1595), ki sta ga necelo desetletje po Trubarjevi smrti izdala Trubarjev mlajši sin Felicijan Trubar in Andrej Savinec.

Izvirnik Trubarjeve Hišne postile je zelo redek tisk. To so ugotavljali praktično vsi raziskovalci od Theodorja Elzeja naprej. Celotna izvirna naklada je znašala 1000 izvodov, od tega so proti koncu leta 1595 sedemsto izvodov v sodih pripeljali na Kranjsko. Po navedbi Mihaela Glavana iz leta 1995 je po evropskih javnih knjižnicah ohranjenih 11 primerkov Hišne postile.

Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile je poleg Dalmatinove Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj dovršeno delo slovenske protestantske književnosti, do pridižne zbirke Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (1691-1707, 2896 strani) pa je bilo skoraj celo stoletje tudi največja zbirka proznih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi slovenski veliki pripovedni korpus. Poslednje odstavke v njem je Trubar prevajal oz. končeval tik pred smrtjo, 26. junija 1586, del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno zapisal. V prvi slovensko pisani biografiji (Matija Trost, Ena leipa inu pridna prediga per pogrebi tiga vrejdniga inu vissoku vučeniga gospud Primoža Trubarja, Tubingae 1588) je o tem brati naslednje poročilo:

To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nemškiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori zapisal, kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem večnim izveličanju hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večniga lebna govuril.

Trubar se je začel s prevajanjem Hišne postile morda ukvarjati po izidu Tega celega Novega testamenta (1582), ker pa je menil, da izdaje ne bo več dočakal, je svoja sinova Primoža Trubarja ml. in Felicijana leta 1585 zavezal, da po smrti poskrbita za natis njegovega zadnjega dela. Po Trubarjevi smrti je tako, kot se zdi, rokopis s Felicijanom Trubarjem in Jurijem Dalmatinom prišel na Kranjsko, »zadnja roka« besedila pa je delo Felicijana Trubarja oz. predvsem Andreja Savinca. Slednji je rokopis uredil in za izdajo napisal tudi slovenski predgovor.