Založništvo

Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ….


Avtor: Sabina Žnidaršič Žagar


Vrsta gradiva: univerzitetni učbenik


Leto izdaje: 2009


Obseg: 226 strani


ISBN-13 (PDF): 978-961-6086-76-9


ISBN-13 (HTML): 978-961-6086-76-9


Povezava: PDF HTML


Način citiranja:


APA:
Žnidaršič Žagar, S. (2009). Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati … Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slovenke, od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
https://www.doi.org/10.32320/978-961-6086-76-9

MLA:
Žnidaršič Žagar, Sabina. Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati … Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slovenke, od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009.
<https://www.doi.org/10.32320/978-961-6086-76-9>


V digitalni knjigi, prvi iz ambiciozno zastavljene zbirke Digitalna knjižnica, si je avtorica zastavila nalogo analizirati in interpretirati potek sprememb, ki so zaznamovale pri nas v času velike družbene tranzicije ‘tipično’ ženska področja: materinstvo, gospodinjstvo in žensko telo. Osrednje vire raziskave predstavljalo tiskani viri publicističnega značaja – od dnevnega časopisja do ženskega tiska, poljudno strokovna literatura in strokovna, predvsem medicinska literatura. V citatih se oglašajo Slovenke, predstavnice notranje raznolikega prvega vala ženskega gibanja pri nas, po večini izobraženke – učiteljice, pisateljice, novinarke, uradnice, zdravnice … – pa tudi ženske iz vsakdana, podpisane zgolj z osebnimi imeni, prisluhnemo lahko visoki retoriki zapriseženega mizogina dr. Antona Mahniča, praktičnim nasvetom slovenskih zdravnikov, dilemam, ki so se jih lotevali tako medicinci kot pravniki, kulturniki in razumniki. V člankih, objavljenih v osrednjih slovenskih ženskih revijah, na primer, v Slovenki in Ženskem svetu, v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, prvih priročnikih, namenjenih laični javnosti, se pred nami zvrstijo najpomembnejša imena tedanjega slovenskega in širšega sveta in nam, vsak s svoje perspektive in interesa, pomagajo sestaviti spreminjajoče se podobe tedanjih in bodočih realnih in idealnih žensk. V raziskavi je odmerjenega nesorazmerno malo prostora tisku, ki bi ga lahko označili kot katoliškega (npr. Bogoljub) in ki je nedvomno imel bistveno širšo bralno publiko, kot uporabljeni, vendar ni bil prostor vstopanja novih pogledov na žensko in njeno vlogo.
Vsebinsko je delo razdeljeno v tri poglavja: 1.) materinstvo, 2) gospodinjstvo in 3) žensko telo. Materinstvo, gospodinjstvo in odnos do lastnega telesa so tista področja iz življenja žensk, katera se nam na prvi pogled res lahko z(az)dijo povsem intimna, ki pa so v obravnavanem obdobju vstopila v javno, ali drugače, v katera je začel t.i. javni interes odločno posegati. Nove ideje, povezane z novimi in radikalno drugačnimi načini preživljanja, izobraževanja, življenjskimi stili in standardi, državotvornimi in emancipacijskimi gibanji (narodnim, političnim, ženskim), so radikalno pospeševale dogajanje in ustvarjale nemalo težav pri prilagajanju tako posameznikom kot skupinam.
Ženske so v vseh obravnavanih procesih aktivno sodelovale; pokazale so primerno veliko pripravljenost opustiti varnost tradicionalne ‘ženske mreže’ in se prepustiti vodenju novih avtoritet ter slediti pričakovanjem nacionalne, državne skupnosti. Ponotranjile so nove vrednote, jim skušale slediti in, verjetno, prvič izražale dvome v lastne stvariteljske in roditeljske sposobnosti. Beroče in učeče se so aktivno posegale v javne polemike, kazale na slabosti in zahtevale spremembe; tako od države, različnih strok, predvsem medicine, kot od sebe in svojih partnerjev. Zavzemale so se za pravico do izobraževanja, zaposlovanja, plačila za opravljeno delo, tudi tisto zasebno, gospodinjsko, pravico do javne besede in avtoritete, do učinkovite kontracepcije in do varnega abortusa. Najdlje so segle z zahtevo po emancipaciji materinstva, kot tiste temeljne in naravne pravice žensk kot človeških bitij, ki je oz. naj bo neodvisna od vseh pravniških regulativ. Načele pa so tudi temo, ki je dozorela šele pol stoletja kasneje – novo vlogo očeta in bile tako predhodnice sodobnih razprav o novem očetovstvu, očetovanju.
Knjiga sodi v okvir zgodovine žensk, ki je v zadnjih dveh desetletjih postala relevantna raziskovalna tema tudi pri nas. Ko se je v drugi polovici 20. stoletja kot posebna disciplina izoblikovala zgodovina žensk, je v zgodovino vnesla novo dinamiko. Kar se je rodilo iz frustracije sobork različnih gibanj šestdesetih let, jeznih zaradi mačističnih in seksističnih opazk in ravnanj soborcev, je kmalu preraslo trivialno vadnico iskanja (tudi) historičnih argumentov in zgledov za novo, dokončno emancipacijo žensk. Uveljavljeni znanstveni inštrumentarij se je kmalu izkazal za nezadostnega; misliti skupino, ki jo definira najprej spol, je bilo nemogoče brez ustreznice v družbeno-kulturnih kategorijah, znotraj katerih so tedaj delovale družboslovne in humanistične znanosti. Tako se je v 70-tih letih rodil spol (gender). Nova kategorija je raziskovalkam omogočila razumevanje dinamike razmerij med spoloma in konkretnimi družbami. Vpeljava spola je imela mnoge posledice (ne samo) za Zgodovino; nova kategorija se je kmalu pokazala kot zelo učinkovita znotraj, na primer, socialne zgodovine, kot tista, ki temeljno kategorijo stroke – razred – v bistvenem nadgrajuje. Zgodovina žensk je v svojem razvoju postopoma in pogosteje kot to velja za druge zgodovinske pristope, uporabljala metodologije drugih znanosti in v nekaterih delih prerasla v žensko zgodovino. Njeni znanstveni dosežki so neposredno izzvali domnevno androcentričnost Zgodovine in vodili najprej v razvoj zgodovine moških in nato v zgodovino spolov, v katerih so se njena temeljna spoznanja in metodološki pristopi potrdili. Znotraj zgodovine žensk že lahko oblikujemo nekaj temeljnih spoznanj: 1) da jo je mogoče misliti zgolj v množini in različnostih ženskih usod, 2) da njej potek ni teleološki in skladen s sicer sprejetim zgodovinskim razvojem, 3) da ženske kot skupina niso žrtve, ampak aktivne soustvarjalke vsakokratnih zgodovinskih družb, 4) da v davnini niso izgubile ‘ženskega raja’, matriarhata, 5) da so bile soustvarjalke zgodovine, 6) da imajo legitimno mesto znotraj zgodovine, in, 7., da posebnost zgodovine žensk ni v posebnih metodah ali posebnih virih, ampak predvsem v posebnih raziskovalnih vprašanjih in pristopih.