VABILO šolam k sodelovanju v projektu ARISE: Opolnomočenje šol za ustvarjanje pravičnejših učnih okolij

Vabimo osnovne šole iz Obalno-Kraške, Zasavske in Pomurske regije in vse srednje šole, da se pridružijo triletnemu razvojno-raziskovalnemu projektu ARISE: Opolnomočenje šol za ustvarjanje pravičnejših učnih okolij, ki ga vodi Pedagoški inštitut v sodelovanju s partnerji iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije.

Projekt se osredotoča na spodbujanje enakosti in vključujoče šolske kulture, v ospredje postavlja šolske vodstvene time (ravnatelje/-ice, pomočnike/-ce, učitelje/-ice in druge strokovne delavce/-ke) z namenom načrtovanja in izvajanja ukrepov, ki zmanjšujejo neenakosti v izobraževanju.

Sodelujoče šole bodo sodelovale v treh ključnih fazah:

1. leto: nacionalno usposabljanje (september 2026–januar 2027) z delavnicami in načrtovanjem šolskih sprememb.
2. leto: mentorska podpora (februar 2027–avgust 2027), kjer mentorice Pedagoškega inštituta pomagajo s podporo na šoli in mentorskimi obiski.
3. leto: medšolsko učenje in mreženje (september 2027–marec 2028) za izmenjavo dobrih praks in oblikovanje trajnostnih rešitev.

Prijave se sprejemajo do srede, 6. maja 2026.

Več informacij o poteku projekta in prijavni obrazec najdete na spletni strani projekta.

Vljudno vabljeni k prijavi!

Vabilo k sodelovanju v nevro-kognitivni raziskavi

Pedagoški inštitut v Ljubljani vabi k sodelovanju v znanstveni raziskavi, ki preučuje razlike v delovanju možganov pri branju s papirja in z zaslona.

Prijava na blaznik.laura@gmail.com

Tematika, ki ni nova in ki velja tudi za malce passé (ker: ženske so povsod, žensk je skorajda preveč, vse je feminizirano – da ne naštevamo dalje, saj razumemo, kako to gre), je (ne)vidnost žensk. Poglejmo si kulturno ustvarjanje in kar takoj postrezimo s podatkom za našo najpomembnejšo kulturno nagrado, tj. Prešernovo, ki je skupaj z nagradami Prešernovega sklada najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti (vir). Od leta 1961 jih podeljujejo izključno za umetniške dosežke, zato se lahko držimo te letnice, in letos (tj. vsaj 65 let kasneje) se je prvič zgodilo, da je bilo nagrajenk več kot nagrajencev. Na letošnji podelitvi nagrad je bilo to tudi izpostavljeno (dvakrat, dve različni osebi).

Podatek je denimo mogoče interpretirati na dva načina: (1) nagrad za umetnice ni bilo, ker tudi omembe vrednih dosežkov ni bilo, in (2) nagrad ni bilo, ker omembe vrednih dosežkov nismo videli in prepoznali kot takih, ker smo pred očmi imeli le en spol. Ob zavedanju sistemske marginalizacije znotraj kulturnih in simbolnih sistemov se nagibam k slednjemu.

A ženske so lahko nevidne tudi na druge načine. Denimo: v Celovcu podeljujejo Bachmannovo nagrado za literaturo (npr.: vir). Kdo bi utegnil biti ta Bachmann? Vendar ne: gre za nagrado Ingeborg Bachmann, poimenovano po avstrijski pesnici in pisateljici, ki jo podeljujejo še neobjavljenim proznim besedilom v nemškem jeziku (vir). Medijske in tudi siceršnje jezikovne senzibilitete so se v zadnjem letu ali dveh na srečo povečale, na Bachmanna skoraj ne naletimo več.

In za konec še tole: tovrstni »spregledi« so ne le neposredno problematični in krivični, pač pa ožijo naš kolektivni spomin, izdatno reproducirajo neenakosti in oblikujejo podobe spolov – enega, kjer so doma umetniki, in drugega, ki mora pač ostati zunaj.

dr. Valerija Vendramin

Bralna pismenost predstavlja eno temeljnih kompetenc posameznika, saj omogoča razumevanje sveta, kritično vrednotenje informacij ter aktivno sodelovanje v družbi. Obsežno raziskovalno delo Pedagoškega inštituta na področju branja pomembno prispeva k razumevanju razvoja bralne pismenosti učencev in dijakov ter dejavnikov, ki se povezujejo z bralno pismenostjo. Ena ključnih raziskav na tem področju je Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS, ki spremlja bralne dosežke učencev ob koncu četrtega razreda osnovne šole (gre za čas prehoda iz učenja branja v branje za učenje) in omogoča primerjavo slovenskega izobraževalnega sistema z drugimi državami sveta.

Slovenski učenci so z vsakim ciklom raziskave PIRLS dosegali višje povprečne bralne dosežke, vse do leta 2021, ko je prvič zaznati upad v bralnih dosežkih četrtošolcev v Sloveniji. Če bralni dosežek leta 2021 primerjamo s prejšnjimi cikli, je ta tak, kot je bil bralni dosežek leta 2006. Sicer pa rezultati raziskave PIRLS 2021 kažejo, da bralna pismenost nikakor ni zgolj šolska spretnost, temveč rezultat prepleta dejavnikov domačega okolja, šole, poučevanja in odnosa učencev do branja. Raziskava potrjuje, da se zgodnje opismenjevanje, bralne navade v družini ter dostop do knjig pomembno povezujejo z bralnimi dosežki otrok. Hkrati imajo ključno vlogo tudi šolsko okolje ter številni dejavniki znotraj tega okolja. Branje namreč ni le tehnična spretnost, ampak proces ustvarjanja pomena, pri katerem učenci aktivno povezujejo besedilo s svojim znanjem in izkušnjami.

Na Pedagoškem inštitutu od leta 2006 izvajamo tudi mednarodno primerjalno študijo OECD PISA, s katero med drugim ugotavljamo bralno pismenost slovenskih 15-letnikov, tj. dijakov in dijakinj prvih letnikov srednješolskega izobraževanja. Zadnji rezultati raziskave iz leta 2022 kažejo, da se povprečni dosežki dijakov in dijakinj v Sloveniji pri bralni pismenosti uvrščajo značilno pod povprečje držav OECD in so najnižji od začetka sodelovanja Slovenije v raziskavi. Na lestvici bralne pismenosti je med evropskimi državami značilno višji dosežek od slovenskega doseglo kar 17 držav, med drugim tudi naše sosede Hrvaška, Italija in Avstrija. Pomembno je tudi poudariti, da pri dosežkih iz bralne pismenosti beležimo dolgoročnejši negativni trend, in sicer že vse od leta 2015. Zaskrbljujoč je tudi podatek, da je temeljno raven bralne pismenosti na lestvici PISA, ki naj bi jo glede na Nacionalno strategijo razvoja bralne pismenosti 2019–2030 do leta 2030 dosegalo 90 % slovenskih 15-letnikov, v letu 2022 doseglo le 75 % slovenskih dijakov in dijakinj. Rezultati iz leta 2022 pa niso presenetljivi, saj smo v raziskavi že leta 2018 ugotavljali, da slovenski dijaki in dijakinje vse manj berejo leposlovje, berejo manj kritično, redkeje osmišljajo prebrano, ga povezujejo z lastnimi izkušnjami, razmišljajo o prebranem ter so na splošno manj motivirani za branje. Te ugotovitve za slovenski izobraževalni prostor pomenijo resno opozorilo, da je treba sistematično okrepiti razvoj bralne pismenosti kot temeljne spretnosti za uspešno učenje, kritično mišljenje in aktivno sodelovanje v družbi.

Ob prvem dnevu branja želimo zato še posebej poudariti, da pismenost ne pomeni zgolj “znati brati, pisati in razumeti”. Če namreč pismenost opredelimo le kot skupek merljivih spretnosti, spregledamo, da gre najprej za kulturno prakso, vselej vpeto v zgodovinske okoliščine, družbene odnose in tehnološka okolja – od peresa in papirja do zaslonov in umetne inteligence. V okviru projekta O branju, pisanju in rokoborbi: Konceptualiziranje pismenosti v digitalni dobi (vodja dr. Janja Žmavc) zato na PI raziskujemo historična in sodobna pojmovanja pismenosti in pri tem izhajamo iz pravkar opisanega protislovja: v številnih državah pismenost v zadnjem desetletju stagnira ali celo upada, hkrati pa jo izobraževalne politike postavljajo vse više na seznam pričakovanj. To med drugim odpira tudi vprašanje, ali pismenost danes opredeljujemo preozko in jo zato v šoli prepogosto razvijamo predvsem kot funkcionalno zmožnost.

V viziji splošnega izobraževanja in izobrazbe v Sloveniji so se snovalci nedavne prenove učnih načrtov zavezali, da cilj kakovostne vzgoje in izobraževanja v družbi prihodnosti ni le razvijanje uporabnih spretnosti, temveč tudi oblikovanje posameznika (Rojc in Slivar 2022). Zato je bistveno, da pismenost kot enega njenih temeljev znova premislimo v humanistični tradiciji. Na eni strani torej kot prakso kulturnega in etičnega formiranja posameznika oz. posameznice, na drugi pa ne le kot miselno, temveč tudi kot telesno prakso, ki se vzpostavlja skozi vzajemno razvijanje zmožnosti branja, pisanja in govora ter estetske in kulturne dimenzije. Povedano drugače, pismenost moramo razumeti tudi kot načine, kako telo vstopa v besedilo (z glasom, ritmičnim gibom roke pri pisanju in preko materialnega stika z medijem) in kako besedilo vstopa v telo (kot praksa mišljenja, spomina in odzivanja). 

To potrjujejo tudi raziskave zadnjih dveh desetletij, ki vztrajno kažejo, da digitaliziranje branja, torej branje na zaslonih, praviloma vodi do nižjega razumevanja kot branje istega besedila na papirju, še posebej pri informativnih besedilih, kakršna so šolska besedila, in ob časovnih omejitvah. Nova meta-analiza, osredotočena na tablice in ročne naprave (Salmerón idr., 2023), prav tako potrjuje vztrajno prednost tiska, četudi so ročne naprave uporabniško bliže knjigi kot računalniški zasloni. In nedvoumno zaključuje: “Branje s tiskanih medijev je za učence najbolj učinkovit način razumevanja”.

Študije tudi dosledno poročajo o metakognitivni nekalibriranosti pri branju na zaslonih (učenci precenijo, koliko razumejo), kar pozneje znižuje uspeh pri zahtevnejših vprašanjih. Eksperimenti v razredih in laboratoriju celo kažejo, da večopravilnost na prenosniku škoduje tako uporabnikom kot bližnjim sošolcem (učinek, ki so ga strokovnjaki poimenovali “parazitska motnja”) (Sana, F. & al., 2013). Študije prav tako kažejo, da že sama prisotnost pametnega telefona (četudi je izklopljen in nedotaknjen) zniža razpoložljive kognitivne kapacitete.

Ob vseh teh izrazito negativnih vplivih zaslonov na šolajočo se populacijo, vzporedne raziskave vedno znova dokazujejo tudi, da rokopisne zabeležke vodijo do boljšega razumevanja konceptov kot tipkanje, ker učenca, dijaka in študenta prisiljujejo v ponovno obdelavo zapisanega, računalniški, dobesedni zapiski, pa ne (Lee, B.J., 2021) Najnovejše nevrofiziološke študije (EEG) so l. 2023/2024 pokazale, da je pisanje z roko, ki aktivira bolj razvejane možganske mreže kot tipkanje, ključno pri kodiranju informacij v dolgoročni spomin (tipkanje in tapkanje pa ne). Najnovejša raziskava (2025) o zgodnjem opismenjevanju celo opozarja, da zamenjava vaje rokopisa s tipkanjem lahko zavira začetne korake v učenju črk in branja (Ibaibarriaga, G & al., 2025).

Pandemija je slepo digitalizacijo šol še pospešila, vendar je postala tudi nekakšen “naravni eksperiment”, ki je pokazal meje zaslonov v izobraževanju. UNESCO tako v svojem Global Education Monitoring poročilu 2023 izrecno opozarja, da je treba tehnologijo v razrede uvajati samo takrat, ko verodostojno podpira učne izide, sicer lahko poveča neenakosti, razprši pozornost in odpre vprašanja zasebnosti. (UNESCO: Technology in Education: A Tool on Whose Terms, 2023). Slovenske šolske oblasti so ta na dejstvih oblikovana priporočila očitno spregledale, saj šole, šolarje in učitelje potiskajo v nebrzdano digitalizacijo.

V istem obdobju so tudi OECD‑jevi podatki iz raziskave PISA 2022 pokazali močno negativno povezanost med prostočasno uporabo digitalnih naprav in dosežki, ter razširjenim motenjem pozornosti zaradi lastnih zaslonov in zaslonov vrstnikov. Poročilo OECD navaja, da so prepovedi pametnih telefonov ena od redkih šolskih politik z zaznavnim vplivom – seveda pod pogojem, da se dosledno uveljavljajo (OECD: Students, digital devices and success, 2024).

Naše voščilo ob prvem slovenskem Dnevu branja bi torej lahko formulirali takole: več branja in pisanja – brez računalnikov in telefonov.

 

Ljubljana, 5. marca 2026

 

Raziskovalke in raziskovalci branja na Pedagoškem inštitutu

Na Pedagoškem inštitutu smo v okviru mednarodnega projekta Soft Skills for High Quality Education uspešno izvedli nacionalno spletno usposabljanje Soft Skills: Z mehkimi veščinami do visoko kakovostne vzgoje in izobraževanja.

Usposabljanje je bilo namenjeno vodjem učečih se skupnosti v vrtcih in osnovnih šolah, ki imajo ključno vlogo pri spodbujanju profesionalnega razvoja strokovnih delavcev. Prav v tej vlogi se pogosto pokaže, da strokovno znanje samo po sebi ni dovolj – za učinkovito vodenje skupine so ključne tudi mehke veščine.

Te vključujejo aktivno poslušanje, vključevanje vseh udeležencev, ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja ter konstruktivno podajanje povratne informacije. Projekt izhaja iz ugotovitve, da prav na tem področju v praksi pogosto primanjkuje sistematične podpore, kar lahko vpliva na kakovost sodelovanja in učenja v skupini.

Usposabljanje je potekalo v dveh spletnih srečanjih, med katerima so udeleženke preizkušale pridobljena znanja v svojem delovnem okolju. Takšen pristop omogoča neposreden prenos v prakso ter spodbuja refleksijo lastnega dela, kar je tudi eden ključnih poudarkov projekta.

Program je bil zasnovan interaktivno. Vključeval je razprave, izmenjavo izkušenj ter delo na konkretnih primerih iz prakse. Poseben poudarek je bil na razumevanju skupinske dinamike in ustvarjanju pogojev, v katerih se vsi člani skupine počutijo vključene in varne za sodelovanje.

Odzivi udeleženk kažejo, da so vsebine prepoznane kot zelo uporabne in neposredno prenosljive v vsakodnevno delo. Udeleženke so posebej izpostavile večjo samozavest pri vodenju skupin ter bolj premišljeno uporabo komunikacijskih pristopov.

Spoštovane in spoštovani,

Pedagoški inštitut je v lanskem letu praznoval 60 let svojega delovanja. Gre za javni raziskovalni zavod, ki je v času svojega obstoja doživel največ grobih pritiskov vsakokratne politike, vse od ustanovitve pa do nedavnega.

Zato smo se odločili, da to burno zgodovino spopadov in transformacij, podrobneje in s pogledom na vsakokratno družbeno-politično situacijo, opišemo v monografiji Pedagoški inštitut – na prepihu vsakokratne politike (1965-2025). Knjigo, ki obsega kar 267 strani in ekskluzivnih ilustracij, vam bomo predstavili

v torek, 3. marca 2026, ob 11. uri, v sejni sobi Pedagoškega inštituta na Gerbičevi 62.

Na predstavitvi bodo sodelovali:

• Miha Zadnikar, avtor besedila (po povezavi iz Berlina),
• Matej Stupica, avtor ilustracij in
• Ranko Novak, avtor oblikovanja.

 

Dogodek lahko spremljate preko te povezave: https://us02web.zoom.us/j/88167751212?pwd=rTJMHRawpiQuTogxO0lvnP3wV1yABr.1

 

Dogodek bo povezoval Igor Ž. Žagar, direktor PI.

Na predstavitvi bodo na voljo brezplačni izvodi knjige, ogledali pa si boste lahko tudi priložnostno razstavo izjemnih ilustracij iz knjige.

Zaradi lažje organizacije dogodka vas vljudno naprošamo, da se na dogodek prijavite TUKAJ.

Če ste se knjigi in ogledu razstave ob prigrizku prisiljeni odpovedati, si predstavitev, seveda, lahko ogledate tudi preko spletne povezave, ki jo bomo objavili na dan dogodka na spletni strani in socialnih omrežij Pedagoškega inštituta in jo tudi poslali vsem prijavljenim na dogodek.

Vas bomo veseli!

Spoštovani,

vabimo vas na tiskovno konferenco

Inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam,

ki bo v petek, 20. februarja, ob 11. uri v konferenčni sobi na Pedagoškem inštitutu, Gerbičeva 62 v Ljubljani.

Na konferenci bodo spregovorili Uroš Lipušček, Igor Ž. Žagar, Tomaž Mastnak in Rastko Močnik.

Za kaj gre?

Konec januarja ustanovljeni Inštitut za obrambo, varnost in odpornost Trivelis, ki ga financira Ministrstvo za obrambo, je na začetku februarja objavil poročilo »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«. Vodilna občila (Delo, Radio Slovenija, Večer, Dnevnik) so ažurno povzela Trivelisovo poročilo skupaj z edinim »primerom«, ki ga besedilo obravnava – zapisom Uroša Lipuščka na facebook-u o Parlamentarni skupščini zveze NATO v Ljubljani oktobra lani.

Trivelisovo poročilo in povzetki v vodilnih občilih proizvajajo »notranjega sovražnika«, prenašalca »tujih vplivov« in morebitnega »ruskega agenta«. Take obtožbe so v Evropski uniji zadosti, da Evropski svet (sestavljen iz zunanjih ministrov držav članic) proti posameznicam in posameznikom uvede sankcije, ki sankcioniranim dejansko onemogočijo preživetje. Ljudem, ki bi jim pomagali, grozi kazenski pregon. Sankcij ni mogoče spodbijati, saj se tudi ne sklicujejo na nič drugega kakor na mnenje zunanjih ministric in ministrov.

Trivelisovo poročilo in povzetki v vodilnih občilih kriminalizirajo javno kritiko vladne politike, kritično mišljenje in svobodo mišljenja na sploh. Zatirajo svobodo izražanja in onemogočajo pravico do obveščenosti.

Konferenco sklicujemo, da bi zaustavili ta napad na ustavne pravice, demokracijo in svobodno javnost ter onemogočili podobne poskuse v prihodnosti.

 

Za organizatorje:

Prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor PI

Ob 11. februarju, dnevu žensk in deklet v znanosti, si nekoliko podrobneje poglejmo t. i. uveljavljanje načela enakosti spolov (angl. gender mainstreaming), ki naj bi pomagalo vključiti perspektivo spola na različna področja družbenega delovanja in vplivalo na zastopanost žensk (vir). To načelo je tudi eden od ključnih elementov v Obzorju Evropa. Definirano je kot medsektorsko vprašanje, ki ga je treba upoštevati pri vseh fazah raziskovanja – od zasnove projekta do izvajanja in vrednotenja (vir). Pomeni strategijo za uresničevanje enakosti spolov, saj vključevanje vidika spola spodbuja enakost žensk in moških ter je del boja proti diskriminaciji (vir).

Načeloma torej ne gre le za število moških in žensk. Moralo bi iti tudi za vsebinska in metodološka vprašanja (kar pomeni boljšo znanost), saj spregled dimenzije spola lahko pomeni pristranske znanstvene rezultate oziroma rezultate, ki so kalibrirani samo na en spol, najpogosteje moški. Raziskovanje, ki bi bilo (tudi) v interesu drugih, pomeni pogled na svet, v katerem moškost ni norma, ne za ljudi ne za živali (pojavi, gledani z vidika moških življenj, moške dejavnosti, predstavljene kot primarna mesta pomembnih sprememb, itn.) (vir).

Kot se zdi, smo na pravi poti. A tu so tudi slepe ulice. Na kratko si nekatere poglejmo.

(1) Zaradi administrativnega predpisovanja feministično analizo zamenjajo seznami, ki jih »moramo odkljukati«. S tem enakost med spoli postane birokratska vaja v nevtralnem jeziku (»dobre prakse«), ne pa politični projekt, v katerem strukturne ovire še zdaleč niso zvedljive na preprosto rešljive tehnične probleme.

(2) Utemeljitve prednosti enakosti med spoli so v neoliberalni optiki opisane kot: izboljšana učinkovitost, gospodarska rast, institucionalna odličnost ipd., redko pa kot vprašanje pravičnosti in pravic za vse spole in vse marginalizirane skupine.

(3) V praksi skrb za uveljavljanje tega načela (»ker je treba«, »ker moramo«) pogosto pomeni spopadanje s nezadostnimi viri za izvedbo, delegiranje naloge mlajšim ali manj vplivnim raziskovalkam in proizvajanje poročil, ki najpogosteje ne morejo prinesti bistvenih sprememb, zadostijo pa predpisanim zahtevam.

Iz povedanega sledi, da se s temi, pogosto zgolj tehnokratskimi orodji ne moremo ustrezno spopasti z razmerji moči, institucionalnimi hierarhijami in živetimi izkušnjami žensk. Na to slednje bi morali ob 11. februarju še posebej opozarjati.

 

dr. Valerija Vendramin

 

V znanstveni reviji “Diaspora, Indigenous, and Minority Education” je izšel izvirni znanstveni članek Respect for diversity in schools and positive youth development of migrant students: Insights from four upper-secondary schools in Slovenia, katerega avtorice so mag. Ana Mlekuž, dr. Urška Štremfel in dr. Janja Žmavc s Pedagoškega inštituta.

Članek obravnava vlogo spoštovanja raznolikosti kot pomembne razsežnosti šolske klime pri podpori pozitivnega razvoja mladih z migrantskim ozadjem v slovenskih srednjih šolah. Na podlagi fokusnih skupin z učitelji, svetovalnimi delavkami_ci in ravnatelji_cami na štirih srednjih šolah raziskava osvetljuje, kako šole v praksi naslavljajo kulturno in jezikovno raznolikost ter kakšne priložnosti in izzive pri tem prepoznavajo strokovni_e delavci_ke.

Ugotovitve kažejo, da so prizadevanja za vključevanje in podporo mladim z migrantskim ozadjem prisotna, hkrati pa obstaja prostor za nadaljnji razvoj bolj sistematičnih in doslednih pristopov, zlasti na področju večjezičnosti ter vidnosti in priznanja kulturne raznolikosti kot razvojnega vira.

Članek je nastal v okviru projekta Pozitivni razvoj mladih v Sloveniji: razvojne zakonitosti v kontekstu migracij (PYD–SI–MODEL), ki se osredotoča na razumevanje razvojnih virov in kontekstov pozitivnega razvoja mladih z migrantskim ozadjem v slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru.

🔗 Članek je prosto dostopen na povezavi: https://doi.org/10.1080/15595692.2026.2612721

Izšla je nova publikacija o čustvenem dobrem počutju predšolskih romskih otrok

Na Pedagoškem inštitutu je v okviru mednarodnega projekta CHAVORE izšla nova publikacija z naslovom Analiza stanja čustvenega dobrega počutja in duševnega zdravja predšolskih romskih otrok. Publikacija predstavlja prvo, temeljno fazo projekta, ki je financiran s strani Evropske unije in je usmerjen v krepitev čustvenega dobrega počutja, duševnega zdravja in odpornosti romskih otrok v predšolskem obdobju.

Analiza stanja je bila izvedena v petih partnerskih državah – na Hrvaškem, Madžarskem, Kosovu, Slovaškem in v Sloveniji – ter temelji na participatornem raziskovalnem pristopu, v katerem so bili v središče postavljeni glasovi otrok. V raziskavo je bilo vključenih 158 otrok, starih od 3 do 6 let, 155 staršev ter 285 strokovnih delavk in delavcev s področja predšolske vzgoje in drugih podpornih okolij.

Publikacija prinaša poglobljen vpogled v otrokove čustvene potrebe, njihove strategije spoprijemanja z izzivi ter vloge staršev in strokovnih delavk_cev pri podpori otrokovega čustvenega razvoja. Ugotovitve analize bodo služile kot strokovna in empirična podlaga za razvoj nadaljnjih projektnih gradiv in dejavnosti, ki bodo kulturno občutljive in prilagojene potrebam romskih skupnosti.

---

Kratka vsebina publikacije

Publikacija predstavlja rezultate analize stanja, osredotočene na šest ključnih področij čustvenega dobrega počutja predšolskih romskih otrok: samopodobo in samospoštovanje, spoprijemanje s stresom in strahom, reakcije ob neuspehu in občutku nekompetentnosti, izražanje in uravnavanje čustev, pripadnost in vključenost v skupino ter strategije za umirjanje in sproščanje.

Ugotovitve kažejo, da otroci izkazujejo številne močne plati, kot so ustvarjalnost, vztrajnost in sposobnost vzpostavljanja odnosov, hkrati pa se pogosto soočajo s čustvenimi izzivi, povezanimi z omejenimi možnostmi za ubesedovanje čustev, izkušnjami izključenosti ter močno odvisnostjo od odraslih pri uravnavanju čustev. Starši in strokovne delavke_ci pri podpori otrokom uporabljajo različne, večinoma intuitivne pristope, vendar pogosto izražajo potrebo po bolj strukturiranih, jasnih in kulturno občutljivih orodjih.

Analiza stanja potrjuje potrebo po razvoju celovitega paketa gradiv, ki bo krepil čustveno pismenost, samoregulacijo, socialno vključenost in občutek kompetentnosti pri otrocih ter hkrati nudil praktično podporo staršem in strokovnim delavkam_cem. Publikacija tako predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje faze projekta CHAVORE in zagotavlja, da bodo izkušnje ter perspektive romskih otrok in njihovih družin neposredno usmerjale nadaljnje projektne aktivnosti.