JAVNO POVABILO za zbiranje predlogov za nacionalno evalvacijsko študijo

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na podlagi Sklepa o izboru tem nacionalnih evalvacijskih študij in njihovem financiranju za obdobje 24 mesecev št. 013-26/2012-367 z dne 7. 10. 2020 v povezavi s 6. členom Protokola o določanju in načinu izvajanja nacionalnih evalvacijskih študij z dne 17. 3. 2015 ter spremembami z dne 16. 7. 2018 in dne 14. 12. 2018 (v nadaljevanju: protokol), v zvezi z 4. odstavkom 19. člena  Pravilnika o posodabljanju vzgojno-izobraževalnega dela ( UR. l. RS, št. 7/14, 27/17 in 47/19) objavlja

JAVNO POVABILO

za zbiranje predlogov za nacionalno evalvacijsko študijo s trajanjem 24 mesecev z naslovom

EVALVACIJA MODELA POUČEVANJA IN TOLMAČENJA SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA TER POUČEVANJA SLOVENŠČINE ZA GLUHE IN NAGLUŠNE

Za uspešno vključevanje gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalni sistem in kasneje v poklicno in družbeno angažirano življenje mora posameznik pridobiti ustrezne govorno-jezikovne in komunikacijske veščine. Zato se morajo gluhi otroci naučiti učinkovito uporabljati jezik – tako slovenski jezik kot tudi slovenski znakovni jezik, ki je njihov jezik sporazumevanja oziroma naravni jezik gluhih oseb. Iz raziskav in literature s področja razvoja govornega in znakovnega jezika izhaja, da višja kompetentnost v znakovnem jeziku napoveduje višjo kompetentnost v pismenosti in da ima zgodnejši dostop do znakovnega jezika pozitiven učinek na otrokov jezikovni, kognitivni in socialni razvoj. Bistveno je, da je otrok izpostavljen zadostnemu jezikovnemu izkustvu, ki ga lahko zaznava, že od rojstva naprej – in kontinuirano vsa leta izobraževanja. Jezikovni razvoj gluhih, izbira in način usvajanja prvega jezika ter način sporazumevanja so odvisni od mnogih dejavnikov (npr. staršev, stopnje okvare sluha, uporaba pripomočkov, rehabilitacije). Gluhi svoj naravni jezik pogosto usvojijo kasneje kot slišeči vrstniki. Pri usvajanju slovenskega govornega jezika kot prvega ali drugega jezika se gluhi otroci pogosto srečujejo z resnimi oziroma nepremostljivimi težavami.

Pravica uporabe slovenskega znakovnega jezika, ki se uresničuje z uveljavljanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, je določena z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika  (Uradni list RS, št. 96/02). Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, (Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12 in 41/17 – ZOPOPP), je prvič opredelil način uveljavljanja pravice do tolmača v vzgoji in izobraževanju. Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 41/17) pa opredeljuje možnost zagotavljanja sporazumevanja in učenja v znakovnem jeziku za predšolske otroke, tako da se omogoča pomoč strokovnega delavca za znakovni jezik. Uporaba tolmačenja predpostavlja znanje slovenskega znakovnega jezika pri otroku, učencu oziroma dijaku, zato to nalogo opravljajo strokovni delavci z znanji tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku.

Gluhi in naglušni otroci so lahko na podlagi individualnega načrta pomoči družini vključeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali prilagojeni program za predšolske otroke. Na podlagi odločbe o usmeritvi pa so gluhi in naglušni učenci oziroma dijaki lahko vključeni v osnovnošolske in srednješolske izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (izvajajo jih redne osnovne in srednje šole) ter v prilagojene izobraževalne programe z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne (izvajajo jih trije zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, v nadaljevanju zavodi). Gluhi in naglušni z motnjami v duševnem razvoju pa so lahko vključeni tudi v prilagojeni izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebni program vzgoje in izobraževanja.

Namen študije z naslovom “Evalvacija modela poučevanja in tolmačenja slovenskega znakovnega jezika ter poučevanja slovenščine za gluhe in naglušne ” je ugotoviti, ali trenutni model poučevanja in tolmačenja omogoča otrokom, učencem in dijakom razvoj zmožnosti v slovenskem znakovnem jeziku in slovenskem jeziku, socialno vključenost in uspešnost v vzgojno-izobraževalnem procesu ter prehod na trg dela. S študijo želimo pridobiti tudi informacije o presoji strokovnih delavcev glede lastne usposobljenosti za delo z gluhimi in naglušnimi, identificirati težave in dobre prakse trenutnega modela vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih od predšolske do vključno srednješolske ravni vzgoje in izobraževanja, pridobiti podatke o gluhih in naglušnih otrocih, učencih in dijakih ter druge potrebne informacije in priporočila za posodobitev vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih.

Študija naj se osredotoči na naslednje vidike:

  • analizo trenutnega modela učenja in poučevanja slovenskega znakovnega jezika in slovenskega jezika za gluhe in naglušne z vidika
  1. učne uspešnosti (glede na rezultate pri nacionalnem preverjanju znanja oziroma maturi, napredovanje iz razreda/letnika v razred/letnik, prehod iz vrtca v šolo in na višje ravni izobraževanja, prehajanje iz prilagojenega v redni izobraževalni program in obrnjeno, vključevanje na trg dela ipd.),
  2. izkušenj različnih deležnikov vzgoje in izobraževanja (npr. učencev, strokovnih delavcev, vodstva ipd.) glede uspešnosti procesa učenja in poučevanja ter socialne vključenosti in
  3. identifikacije težav;
  • analizo trenutnega modela izvajanja tolmačenja slovenskega znakovnega jezika predvsem glede na:
  1. vlogo strokovnega delavca z nalogami tolmačenja pri izvajanju vzgojno-izobraževalne dejavnosti,
  2. obseg tolmačenja,
  3. usposobljenost tolmačev ter
  4. identifikacijo težav;
  • usposobljenost strokovnih delavcev za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti v oddelkih, v katerih so (tudi) gluhi in naglušni in identifikacijo težav,
  • identifikacijo primerov dobrih praks v Sloveniji in tujini ter študije primerov z osredotočenostjo na identificirane težave iz zgoraj navedenih alinej,
  • številčne podatke o populaciji gluhih in naglušnih, vključenih v sistem vzgoje in izobraževanja po ravneh in vrstah programov glede na spol, starost, uporabo slovenskega znakovnega jezika, polžev vsadek, odložen začetek šolanja, učni uspeh, napredovanje v naslednji razred/letnik, vključenost v dom učencev oziroma dijaški dom, napredovanje na višje ravni izobraževanja ipd. in
  • priporočila za kakovostno nadgradnjo vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih otrok, učencev in dijakov v Republiki Sloveniji, z osredotočenostjo na identificirane težave, dobre rešitve in prakse.

 

Vsebina predloga posamezne nacionalne evalvacijske študije vsebuje naslednje elemente v skladu s 7. členom protokola:

  • Uvod, ki vsebuje vsaj naslednje elemente:
    • Formalni okvir študije,
    • Opredelitev ciljev študije,
    • Argumentacija smiselnosti vsakega opredeljenega cilja,
    • Ocena stopnje uresničljivosti raziskovalnih ciljev in opredelitev morebitnih omejitev glede doseganja posameznih raziskovalnih ciljev.
  • Metode raziskovanja, ki zajemajo vsaj naslednje elemente:
    • Predvidene metode raziskovanja glede na posamezne raziskovalne cilje (za vsak cilj posebej se opredelijo vse predvidene raziskovalne metode).
    • Za kvantitativne metode neposrednega zbiranja podatkov (npr. anketa, strukturirano opazovanje, eksperiment) je potrebno opredeliti:
      • osnovno populacijo ter tip, osnovno strukturo in obseg raziskovalnega vzorca,
      • način zbiranja podatkov z opredelitvijo načina zagotovitve ustrezne (načelno vsaj 50%) stopnje realizacije vzorca na vseh ravneh oz. z argumentacijo o zagotavljanju nepristranskosti vzorca,
      • uporabljen inštrument (npr. okvirna vsebina vprašalnika/načrt opazovanja…)
      • predvidene postopke analize pridobljenih podatkov.
    • Za kvalitativne metode neposrednega zbiranja podatkov (npr. intervju, fokusna skupina, opazovanje z udeležbo) je potrebno opredeliti:
      • populacijo, ki jo raziskujemo ter način vzorčenja;
      • uporabljeni inštrument (usmeritvena vprašanja za intervju ali fokusno skupino / načrt opazovanja)
      • predvidene postopke analize pridobljenih podatkov.
    • Za sekundarno analizo podatkov je potrebno navesti vir in značilnost podatkov ter predvidene metode njihove obdelave.
  • Strokovni življenjepisi nosilca predloga in članov raziskovalne skupine, iz katerih so razvidni podatki za ugotavljanje raziskovalne usposobljenosti (9. člen protokola). Življenjepisi morajo biti predloženi v skladu z obrazcem EUROPASS v slovenskem jeziku.
  • Časovni načrt nacionalne evalvacijske študije s predvidenim obsegom financiranja.

 

Finančna sredstva, namenjena za izvedbo študije, znašajo 20.000 EUR.

V izbirni postopek se bodo uvrstile vse prijave, ki bodo v roku 30 dni od objave javnega povabila na spletnih straneh, in sicer do 12.00 ure zadnjega dne navedenega roka, posredovane na naslov Pedagoški inštitut, Gerbičeva 62, 1000 Ljubljana, z oznako »NE ODPIRAJ – PRIJAVA NA JAVNO POVABILO – EVALVACIJSKE ŠTUDIJE«.

Pedagoški inštitut v roku 10 dni po izteku roka prijave identificira morebitne nepopolne predloge in njihove prijavitelje pozove k dopolnitvi. Če prijavitelj v roku 10 dni od prejema poziva ne posreduje popolne vloge, se njegov predlog zavrže.

prof. dr. Simona KUSTEC, MINISTRICA

 

 

Tudi na Pedagoškem inštitutu z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje o tem, kako namerava novoizvoljeni študentski zbor ŠOU v celoti ukiniti že tako pičlo financiranje Radia Študent, najstarejše neodvisne študentske radijske postaje v Evropi, ki neprekinjeno oddaja že 50 let. RŠ predstavlja edinstveno medijsko, kulturno in izobraževalno ustanovo, kjer več kot 200 mladih honorarnih sodelavk in sodelavcev ustvari 17 ur živega in raznolikega programa dnevno. Po večletni finančni podhranjenosti ostaja RŠ tako rekoč čez noč brez pomembnega deleža ustanoviteljskih sredstev, s čimer je delovanje radia v temeljih ogroženo. Čeprav je znano, da je zaradi izpada študentskega dela nižji tudi celotni proračun ŠOU, to dejstvo nikakor ne opravičuje tako drastične in rokohitrske poteze. Z njo prav študentska organizacija, sredi širše krize političnih idej in erozije državljanskih svoboščin, brez obrazložitve ukinja zavod, ki je nemara eden zadnjih te vrste, ki še dejavno ohranja košček javnega področja in mesta, kjer je možen neodvisen in raznolik razvoj ter udejanjanje ustvarjalnega, raziskovalnega in državljanskega angažmaja mladih ljudi.

Pedagoški inštitut javno izreka polno podporo Radiu Študent pri ohranjanju svoje vloge in delovanja tudi zato, ker je Radio Študent v marsikaterem pogledu edinstvena izobraževalna ustanova. S svojim delovanjem angažirano in kvalitetno pokriva široko paleto področij, od zunanje in notranje politike do kulture, humanistike, znanosti in seveda glasbe. Njegov izjemnem prispevek je še posebej v tem, da daje glas manjšinam in marginaliziranim družbenim skupinam. S tem pomembno prispeva k formiranju bodočih uspešnih novinarjev in novinark, glasbenikov in glasbenic, znanstvenic in znanstvenikov, kulturnih delavcev in delavk ter mnogih drugih. Nenazadnje je kar nekaj raziskovalcev in raziskovalk Pedagoškega inštituta izšlo prav iz vrst Radia Študent, Pedagoški inštitut pa z Radiom Študent tudi danes redno in konstruktivno sodeluje. Pozivamo ŠOU, da svojo odločitev ponovno premisli, slovensko javnost pa obvesti o svojih odločitvah in argumentih zanje.

prof. dr. Igor Žagar Žnidaršič, v.d. direktorja Pedagoškega inštituta

Generalni sekretariat Vlade RS je v. d. direktorja Pedagoškega inštituta, prof. dr. Igorju Žagarju, z odločbo z dne 22. XII. 2020 končno omogočil vpogled v zapisnik 17. seje Komisije Vlade RS za administrativne zadeve in imenovanja (KAZI), ki je potekala 6. X. 2020, in sicer v točki, ki zadeva soglasje Vlade RS k njegovemu imenovanju za direktorja Pedagoškega inštituta. Kakor se verjetno spomnite, je KAZI soglasje k imenovanju za direktorja PI zavrnil brez obrazložitve.

Iz izvlečka zapisnika, ki ga objavljamo (skupaj z odločbo), je jasno razvidno, da je predlog, da se soglasje zavrne, podalo kar samo Ministrstvo za izobraževanje znanost in tehnologijo, oz. njegova ministrica, prof. dr. Simona Kustec, ki je bila poročevalka pri tej točki seje. Kar pomeni, da je ministrica, ko je 19. X. 2020, v Državnem zboru RS odgovarjala na vprašanja dr. Mateja Tašnerja Vatovca, zavajala in ni govorila resnice (Podrobnejše dogajanje v DZ dr. Žagar opiše v članku za tiskano izdajo Sobotne priloge Dela 7. novembra 2020).

Svet za razvoj SAZU pripravlja serijo treh posvetov o »Komunikacijskih tehnologijah za življenje na daljavo: med oddaljenostjo in odtujenostjo«, s katero vzpodbujamo poglobljeno strokovno razpravo o prednostih in pasteh različnih odločitev v tem obdobju, na poti pospešenega razvoja digitalne družbe. Najbolj izpostavljeno je področje izobraževanja, z vsemi pozitivnimi in negativnimi digitalnimi izkušnjami v času epidemije koronavirusa.

Obveščamo vas, da bomo Posvet »Hibridno izobraževanje v času pandemije in po njej«, ki smo ga prvotno načrtovali izvesti dne 15. 12. 2020, izpeljali v torek, 12. januarja 2021, s pričetkom ob 11:00 uri.

Povezavo do registracije na posvet ter program posveta najdete na TEJ POVEZAVI.

V okviru študentske ekipe Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem je nastal projekt Reagiraj! Nisi sama-nisi sam. Namen projekta je informiranje in ozaveščanje bodočih pedagoških delavk in delavcev in ostale širše javnosti o različnih pojavnih oblikah nasilja, preprečevalnih praksah, postopkih ukrepanja in sodelovanja z zunanjimi institucijami, organizacijami, društvi itd.

Znotraj projekta je nastalo veliko vsebin, ki so dostopne na spletni strani projekta (https://www.reagiraj.com/reagiraj.html), in so lahko v pomoč tako drugim študentom kot pedagoškim delavcem. Med dostopnimi vsebinami pa je tudi spodnji videoposnetek, preko katerega želi projektna skupina pedagoške delavce in širšo javnost seznaniti z mednarodnim znakom, s katerim oseba nakaže, da je žrtev nasilja v družini.

Več informacij o projektu Reagiraj! Nisi sama-nisi sam lahko najdete na njihovem FB profilu, Instagram profilu ter spletni strani.

Strokovni posvet Korona in vrtec smo organizirali z namenom iskanja odgovorov na izzive, s katerimi so bili strokovni delavci v vrtcih soočeni ter z namenom refleksije praks, ki so jih v vrtcih implementirali v času bolezni covid-19. Strokovnim in vodstvenim delavcem smo s posvetom omogočili medsebojno deljenje izkušenj in s tem  nudenje pomoči pri nadaljnji organizaciji izvajanja vrtčevskih dejavnosti v spremenjenih razmerah.

Pripravili smo zbornik povzetkov predstavitev na strokovnem posvetu Korona in vrtec. Zbornik vsebuje predstavitev prispevkov strokovnih in vodstvenih delavcev vrtca ločenih po vsebinskih sklopih, povzetek okrogle mize, predstavitev iniciativ našega centra v luči korone in tudi smernice za ohranjanje kvalitete pedagoške prakse ob preventivnih ukrepih za zamejitev širjenja koronavirusa v vrtcih.

Na 60 stranih vam ponujamo vpogled v vsebine in ugotovitve strokovnega posveta, nabor dobrih praks za delo na področju predšolske vzgoje in izobraževanja, kljub zaprtju vrtcev ter smernice, s pomočjo katerih lahko vsi skupaj še vedno skrbimo za kvalitetno pedagoško prakso v vrtcih.

Prijetno branje!

Zbornik je dostopen tu.

Pedagoški inštitut (Center za kakovost v vzgoji in izobraževanju Korak za korakom) vabi na PI pogovore z naslovom Skrb za kakovostno prakso v vrtcu in predstavitev nove, posodobljene publikacije Na otroka osredinjeni demokratični oddelki – pristop Korak za korakom.

PI pogovore, ki smo jih kot vsa leta do sedaj načrtovali izvesti v Trubarjevi hiši literature, letos zaradi trenutne situacije v državi prenašamo na spletno platformo Zoom. Dogodek se bo odvil v sredo, 9. decembra 2020, ob 11.00.

Zainteresirani udeleženci se, prosimo, prijavite preko prijavnice na tej povezavi: https://forms.gle/BgaTZTRgPyLjBMwC8

Prijava je mogoča do ponedeljka, 7.12. Vsem prijavljenim bomo eno uro pred začetkom dogodka posredovali povezavo do dogodka.

Letošnje leto obeležujemo dvajseto obletnico izida publikacije Oblikovanje oddelkov, osredotočenih na otroke od tretjega do šestega leta starosti. Omenjena prva izdaja je nudila teoretični okvir za takratni slovenski kontekst nove, na otroka osredinjene prakse, predvsem pa je ponudila niz trdnih načel in praktičnih virov za podporo strokovnim delavcem, ki so si prizadevali za izvajanje demokratičnih pristopov v vrtcih.

Nova, posodobljena publikacija Na otroka osredinjeni demokratični oddelki – pristop Korak za korakom je obogatena z izkušnjami in spoznanji, pridobljenimi v dvajsetih letih v več kot 30 različnih državah, kjer se je na otroka osredinjena praksa Korak za korakom implementirala. Prenovljena izdaja je zasnovana tako, da lahko strokovni delavci ob posameznih poglavjih vodeno reflektirate lastno prakso. Vsebina je obogatena s sodobnimi spoznanji s področja nevroznanosti in teorije navezanosti, več poudarka je na pomenu kakovostnih interakcij (s strokovnimi delavci, starši, z okoljem), ki oblikujejo življenje predšolskih otrok. V publikaciji pa boste našli tudi konkretne ideje za izvajanje na otroka osredinjenih pristopov v oddelkih drugega starostnega obdobja vrtca.

Na dogodku bomo predstavili delovanje Centra za kakovost v vzgoji in izobraževanju Korak za korakom, ki se tudi preko izdajanja prej omenjenih publikacij trudi skrbeti za kakovostno prakso v vrtcih. Predstavili bomo, na kakšne načine skrbimo za povezanost kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa in profesionalnega razvoja strokovnih delavcev, kako skrbimo za kakovostno prakso v vrtcih in kako preko Mreže za spreminjanje kakovosti, ISSA pedagoških načel in drugih orodij skrbimo za profesionalni razvoj in podporo strokovnim in vodstvenim delavcem v vrtcih.

Predstavili bomo tudi zgoraj omenjeno posodobljeno publikacijo Na otroka osredinjeni demokratični oddelki – pristop Korak za korakom ter se pogovorili o tem, kako nam je lahko v pomoč pri izboljšanju kakovosti prakse strokovnih delavcev.

Sodelujoče:

  • mag. Mateja Režek, Pedagoški inštitut
  • Petra Zgonec, Pedagoški inštitut
  • Tina Mervic, Pedagoški inštitut
  • Mateja Mlinar, Pedagoški inštitut
  • Jasna Škarič, vzgojiteljica in svetovalna delavka na OŠ Polhov Gradec/Enota vrtca pri matični OŠ Polhov Gradec

Kljub izjemni situaciji, v kakršni se nahajamo, smo se odločili, da bomo tudi letos organizirali nacionalni posvet SIRIUS, s katerim bomo poskušali nadgraditi spoznanja preteklih dveh posvetov in tako še dejavneje prispevati k ozaveščanju o neločljivi povezanosti med izobraževanjem otrok priseljencev in razvijanjem večjezičnega šolskega okolja. Namen letošnjega posveta je evalvacija implementacije novih strategij dela z učenci priseljencev. V Sloveniji v zadnjem času potekajo mnoge nove pobude in projekti, ki naslavljajo tematiko izobraževanja priseljencev tudi v kontekstu večjezičnosti in jezikovno občutljivega poučevanja. V projektu Evropske mreže za vključevanje priseljencev v izobraževanje SIRIUS želimo oblikovati nabor reprezentativnih slovenskih praks in jih vključiti v okvir strokovnih podlag, ki jih ta mreža pripravlja za odločevalce in oblikovalce izobraževalnih politik na ravni EU.

Letošnji posvet z naslovom Prakse, ki uspešno implementirajo nove strategije vključevanja priseljencev in razvijajo večjezična šolska okolja v Sloveniji, bo potekal na daljavo v četrtek, 26. 11. 2020, s pričetkom ob 15. uri.

Na posvetu bomo predstavili evalvacije štirih dobrih praks. Po vsakem prispevku je predvidena tudi razprava, ki bo predstavljene prakse poskusila umestiti v širši slovenski in evropski izobraževalni prostor.

Prosimo vas, da se na posvet prijavite na povezavi TUKAJ.

Ob prijavi boste prejeli povezavo na dogodek. Zaradi lažje organizacije dogodka vas vljudno prosimo, da se na povezavo vključite s svojim polnim imenom in priimkom.

Veselimo se vašega sodelovanja in vas lepo pozdravljamo,

Programski odbor nacionalnega posveta SIRIUS:

dr, Alenka Gril, dr. Janja Žmavc, mag. Sabina Autor

Kontakt: sabina.autor@pei.si

PROGRAM

V nadaljevanju objavljamo gradivo, pripravljeno za 210. sejo Strokovnega sveta za splošno izobraževanje.
Avtorji gradiva so:

  • dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik, PI
  • red. prof. dr. Marjan Šimenc, PI
  • red. prof. dr. Igor Ž. Žagar, PI

Naj najprej opozorimo, da je Pedagoški inštitut že na sestanku, ki ga je 22. 4. 2020 sklicala ministrica, prof. dr. Simona Kustec, opozoril na nujnost priprave ustreznih didaktičnih navodil in smernic za primer nadaljevanja pouka na daljavo. Zato smo nemalo presenečeni, da je bilo vabilo na strokovno razpravo o izzivih in predlogih izvajanja kurikula v pogojih epidemije, v okviru 210. seje SSSI, dne 19. 11. 2020, torej skoraj sedem mesecev po aprilskem sestanku, posredovano brez slehernega delovnega gradiva.

V Sloveniji je namreč v času sedanje epidemije koronavirusa, podobno kot v drugih evropskih državah, izvajanje šolskega kurikula najprej odvisno od ukrepov, ki jih na podlagi epidemiološke slike in priporočil zdravstvene stroke določi predvsem šolsko ministrstvo oziroma vlada. Ker se ti pogosto spreminjajo, se dokaj hitro in nepredvidljivo spreminjajo tudi zunanji pogoji za izvajanje kurikula oziroma učnega načrta. Zato je potrebno doseči čim širše soglasje – strokovno in politično – o tem, katere cilje in standarde znanja naj učitelji poskušajo doseči, ko izobraževanje poteka pretežno v šoli, ko poteka na daljavo ali kombinirano. Poleg tega je treba preučiti možnost uresničevanja vzgojnih ciljev, še posebej v razmerah dolgotrajnega izobraževanja na daljavo.

Če bo pouk potekal večinoma v šoli, bodo morebitne spremembe učnega načrta odvisne predvsem od tega, v kakšnem obsegu in na kakšni ravni so bili cilji in standardi znanja uresničeni v času izobraževanja na daljavo pri vsakem učnem premetu. Ker objektivnih podatkov o tem ni, bi bilo dobro (že na začetku vsakega ponovnega izvajanja pouka v šoli) izvesti kolikor mogoče objektivna preverjanja dosežene ravni znanja (morda v obliki zunanjega preverjanja po modelu NPZ-jev v OŠ) pri vsakem učnem predmetu za vsakega učenca. To »diagnostično« preverjanje je nujni pogoj za uspešno in pravično nadaljevanje izobraževanja v šoli, ki bi moralo biti še bolj individualizirano kot pri pouku v običajnih razmerah, če želimo nadoknaditi pri različnih učencih različne vrste in velikosti primanjkljaja, ki je nastal kot posledica izobraževanja na daljavo. Brez vedenja o tem, kaj učenci dejansko znajo, bi bilo tudi morebitno spreminjanje učnega načrta podobno zdravljenju brez znane diagnoze. Zgolj vedenje o tem, katero učno snov, v kakšnem obsegu in na kateri zahtevnostni ravni so učitelji izvedli v času izobraževanja na daljavo, je pomembno, a ni zadostno.

Ker ne vemo, kako pogosto in kako dolgo bo potekalo izobraževanje na daljavo, bi bilo potrebno najprej ugotoviti, kaj so bile glavne ovire pri udejanjanju učnega načrta v okviru izobraževanja na daljavo, potem pa videti, ali je mogoče katere izmed njih odpraviti ali zmanjšati z dodatnimi ukrepi: poleg nadaljevanja krepitve internetne infrastrukture in zagotavljanja računalnikov tistim, ki ga nimajo, denimo tako, da se učitelje čimbolj razbremeni vloge nudenja tehnične pomoči pri uporabi računalnikov in programske opreme (z ustanovitvijo skupin za tehnično pomoč uporabnikom, prek klica na brezplačno telefonsko številko, ki bi bile na razpolago vsakemu učencu ali njihovim staršem vsak dan od 7-21 ure); omogočiti številnim upokojenim in nezaposlenim učiteljem ter drugim nezaposlenim visoko izobraženim mladim (celo z doktorati), da se preko posebej razpisanih javnih del vključijo kot »inštruktorji«, ki bi na daljavo pomagali kateremu koli učencu kjerkoli v Sloveniji, ki bi jih poklical na pomoč itd. Šele ko bi bile tovrstne dodatne možnosti izkoriščene, bi bilo jasno, kaj je treba, če sploh, spremeniti v učnih načrtih ali pri njihovi izvedbi, da bi bilo izobraževanje na daljavo bolj uspešno in še vedno zagotavljalo zadosten obseg in raven znanja, ki je na koncu šolskega leta potrebno za uradno priznanje dosežene izobrazbe. Ker je to znanje pred tem treba ugotoviti, je potrebno določiti, kaj in kako se ocenjuje. Če bi izobraževanje na daljavo prevladovalo, bi bilo verjetno smiselno zahteve glede ocenjevanja in njegove izvedbe prilagoditi veljavnim zakonskim zahtevam, ki veljajo za izobraževanje na domu. Glede idej, da je zdaj pravi čas, »da se učni načrti očistijo balasta«, pa je odločitev treba prepustiti posameznim strokam in ne javnemu mnenju. Morda pa bi bilo dobro, da vsi – vključno z učitelji in ravnatelji – ki trdijo, da je v učnih načrtih ogromno balasta, navedejo za vsak učni predmet v vsakem razredu, kaj je odvečnega, in se nato na tej podlagi odpre široka strokovna razprava o tem, ali gre res za balast, ki ne prispeva h kakovosti izobrazbe, ali ne.

Nekaj konkretnejših poudarkov:

  1. Dejstvo je, da pouk novembra 2020 poteka na daljavo.
  2. Dejstvo je tudi, da ne vemo, koliko časa bo pouk še potekalo na daljavo, niti tega ne, kako zelo bo zaradi ukrepov proti širjenju virusa omejen pouk, ko bo spet potekal na šolah.
  3. Dejstvo je tudi, da se pouk na daljavo razlikuje od pouka (v normalnih razmerah, za katere so pripravljeni šolski normativni dokumenti) v šoli. Ta razlika ni samo razlika v obliki pouka, temveč tudi v obsegu in  kvaliteti pouka. Nekaterih ciljev šole pouk na daljavo ne more uresničevati. To je očitno pri področjih, kjer so za izvajanje pouka potrebni posebni prostori in oprema: na primer delavnice, laboratoriji, telovadnice. Manj očitno je pri ciljih, ki so povezani s skupim življenjem na šoli: to so tako imenovani vzgojni cilji. Šole tudi ne morejo izvajati nekaterih dejavnosti: npr. športne in kulturne dneve, šole v naravi, obšolske dejavnosti.
  4. Nekatere izpuščene cilje, vsebine in dejavnosti bi bilo mogoče prestaviti na obdobje, ko bo pouk spet potekal na šolah. V tem primeru so potrebne zgolj spremembe v časovni razporeditvi učne snovi pri posameznih predmetih, in za spremembe v načrtu dela šole.
    Težava je v tem, da ni mogoče napovedati, koliko časa bo pouk trajala na daljavo. Torej tudi ni mogoče napovedati, koliko časa bo v letošnjem letu pouk še potekal na šoli. Kar pomeni, da ni jasno, koliko časa bodo šole v tem šolskem letu še imele na voljo, da v obdobju »normalnih« razmer nadoknadijo nekatere dejavnosti, ki so v obdobju pouka na daljavo opuščene, saj jih je mogoče opraviti samo na šoli.
  5. Ker pouk na daljavo nekaterih ciljev sploh ne more uresničiti, druge pa samo v manjšem obsegu, je treba prilagoditi pouk tako v okviru posameznega predmeta kot v okviru celotnega dela šole.
  6. Prilagoditve imajo dva vidika. Na ravni poteka pouka se »prilagoditve« že dogajajo. Tistega, kar na daljavo ni mogoče izvesti, se ne izvaja, kljub temu, da bi se po veljavni šolski dokumentaciji moralo izvajati. Prva naloga torej je, da se šolske normativne dokumente (učne načrte, načrte dela, pravilnike, itd.) uskladi z realnim stanjem. Da torej »prilagoditvam« v realnosti sledijo še (pasivna, veljavna za nazaj) prilagoditev na normativni ravni. Druga naloga pa je, da se normativni dokumenti spremenijo tako, da bodo vsebovali izvedbena navodila, ki veljajo v obdobju dela na daljavo. Ta (aktivna, veljavna za naprej) prilagoditev bo zagotovila, da se bo realnost pouka spet lahko ravnala po normativnih dokumentih.
  7. Učitelji in šole teh prilagoditev ne morejo opraviti sami, vsaj v delu ne, ko gre za sistemske prilagoditve. To je popolnoma očitno pri prilagoditvah standardov na zunanjem preverjanju znanja, ali pa prilagoditev pravilnikov o ocenjevanju, ali pa šolski koledar … A tudi izvedbena navodila za prilagajanje učnih načrtov bi morala biti vsaj v neki meri poenotena (zaradi pravice učencev do enakih možnosti, zunanjih preverjan …)
  8. Te prilagoditve je treba opraviti čim prej, da normativni dokumenti spet dobijo svojo polno veljavo. To pomeni, da bodo prilagoditve potekale v časovni stiski, brez izpeljave vseh postopkov, ki jih tovrstne spremembe drugače zahtevajo. Zato bodo imele omejeno veljavnost: ne gre za dolgoročne spremembe dela v šoli, temveč za izjemno enkratno rešitev v izjemnih razmerah.
  9. Teh prilagoditev ni mogoče v celoti opraviti, če ni znano, koliko časa bo potekal pouk na daljavo. To pa ni znano. Iz tega sledi, da je treba prilagoditve opraviti, čeprav ni na voljo dovolj informacij, da bi jih uspešno opravili. Proces prilagoditev torej poteka v zagatnih okoliščinah. Iz tega sledi, da bo potrebna rešitev, ki bo bržkone temeljila na neki meri ugibanja o trajanju zapore šol, in tudi ugibanju o tem, s kakšnimi omejitvami bo pouk potekal na šolah v obdobju po odpravi zapore šol (tudi takrat bodo na šolah v veljavi omejitve za preprečevanje širjenja virusa, ki bodo onemogočale marsikatero dejavnost). To ugibanje je treba utemeljiti na  najboljših informacijah, ki so na voljo.
  10. Pomembno vprašanje je vprašanje omejitev, na ravni predmetnika. To vprašanje ima lahko obliko vprašanja: ali se v času zapore šol opusti izvajanje nekaterih predmetov, da se učenci lahko osredotočijo na učenje temeljnih predmetov? Ugibamo, da so nekatere šole že naredile korak v tej smeri in opustile izvajanje izbirnih predmetov. (Sami glede tega nimamo trdnih stališč. Vendar pa se bojimo, da bo vpeljevanje dveh skupin obveznih predmetov, ključnih in vseh ostalih (med prve spadata denimo matematika in slovenščina, med druge denimo glasba in zemljepis), imelo dolgoročno negativne posledice na šolah (ker bi se oblikovala skupina drugorazrednih predmetov in učiteljev, ki v dobi epidemije nimajo ur, torej službe), zato smo do tega predloga zadržani. Vsekakor pa bi se za obdobje pouka na šolah zavzemali za to, da se pouk izvaja pri vseh predmetih.)
  11. Za posamezne učitelje so najbolj pomembne informacije o prilagoditvah učni načrtov in preverjanja znanja. Če bodo prilagoditve jasno zapisane, se bodo izognili nasvetom v zadnjem trenutku, naj bodo denimo pri preverjanju znanja manj strogi, naj iščejo znanje, in podobno. Se pravi nasvetov, ki v resnici ne dajo resne opore pri vprašanju, katero je ključno znanje, ki ga morajo učenci nujno usvojiti.
  12. Smiselno je, da imajo pri prilagoditvah učnih načrtov posameznih predmetov pomembno besedo predmetne skupine na Zavodu RS za šolstvo. Ni namreč dobro, da se sprejme pavšalno rešitev, ki pouk omeji na doseganje minimalnih standardov znanja. Pouk bo tako za ene učence preveč osiromašen, za manjšino (ki v normalnih pogojih lahko doseže le minimalne standarde) pa utegne vseeno biti preveč zahteven.
  13. Iz tega sledi tudi, da bo potrebno daljše obdobje po odpravi stanja epidemije, ki bo namenjeno sanaciji primanjkljajev, ki bodo nastali v času epidemije. A za takrat bodo potrebne druge vrste prilagoditev, saj bo pouk lahko potekal – upajmo – brez omejitev.

Druga razglasitev epidemije v Sloveniji pred nas ponovno postavlja izzive kako ohraniti stik s sabo in z drugimi ter se učinkovito spoprijeti z novo vsakdanjostjo. Ob prvi razglasitvi epidemije v Sloveniji smo na Pedagoškem inštitiutu raziskovali ali so pri spoprijemanju z izzivi, ki jih prinaša epidemija v pomoč nekatere preizkušene in z raziskavami podprte vaje, ki smo jih v zadnjih letih razvijali v okviru projekta ROKA v ROKI.

Naše prve ugotovitve temu pritrjujejo, izkazalo se je namreč, da se izvajanje tovrstnih vaj pomembno povezuje z boljšim počutjem ter manj skrbmi, tako splošnimi kot tistimi povezanimi s COVID-19.

Prosimo vas, da si vzamete 10 minut in popolnoma anonimno odgovorite na nekaj vprašanj o vašem trenutnem počutju. Zanima nas namreč ali drugo epidemijo kakorkoli drugače doživljate. K reševanju vabljeni tako tisti, ki ste pri reševanju že sodelovali spomladi kot tisti, ki niste.

Do vaj lahko dostopate in jih uporabljate tudi brez reševanja vprašalnika. Vam bomo pa za vaše odgovore in deljenje povezave zelo hvaležni.

Vprašalnik je dostopen na tej povezavi: https://1ka.arnes.si/a/3011

Ana Kozina, Maša Vidmar, Manja Veldin, Tina Pivec in Igor Peras
Center za evalvacijske študije, Pedagoški inštitut