Plenarno predavanje: dr. Sonja Rutar

Ko praksa zazna smisel oddaljenih spoznanj, le- ta dobijo obraz- realizacija poučevanja na daljavo


Struktura pedagoškega procesa, z didaktičnimi načeli in metodami, je znana že od časa Komenskega. Kakšna je učiteljeva vloga v vzgoji, pa je vprašanje, na katerega se razlikujejo odgovori glede na to, kakšna je podoba o učencu, kako si predstavljamo načrtovanje pedagoškega procesa, in od odgovora, kaj je vloga/naloga vzgoje. Zgolj navidezno je bilo/ali je raziskovanje ločeno od prakse. Raziskovanje, tudi pedagoško oziroma še najbolj pedagoško, črpa svoja raziskovalna vprašanja v neposredni praksi. Zato sta praksa in raziskovanje vsebinsko neločljiva. Zastavlja pa se vprašanje, kaj obravnava teorija in ostaja za prakso (še vedno) nezanimivo, brezpredmetno, nesmiselno in oddaljeno. V času izbruha Coronavirusa COVID – 19, je slovensko šolstvo na vseh stopnjah izobraževanja preusmerilo svoj pedagoški proces v on- line okolje- tudi visokošolsko izobraževanje. Sociokulturna teorija učenja ter na študenta osredinjena teorija procesa učenja in poučevanja je pridobila status vsebine, vredne diskusije. Visokošolski učitelji so začeli z razpravo o poučevanju, učenju, znanju – o procesih učenja. Neposrednega stika s študenti nenadoma ni bilo več. V prispevku bodo predstavljena vprašanja in spoznanja iz prakse visokošolskih učiteljev in raziskovalna spoznanja – teorije, ki so povezale visokošolske učitelje v množičnih diskusijah v on- line okoljih.