Vabilo na 3. nacionalno znanstveno konferenco

Spoštovani.
Vabimo vas, da se kot slušatelji prijavite na 3. nacionalno znanstveno konferenco ‘Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Mednarodno sodelovanje kot podpora vzgoji in izobraževanju’, ki bo potekala v ponedeljek, 25. septembra 2018, v prostorih ZRC SAZU (Novi trg 2, Ljubljana).

Na konferenci bosta kot vabljeni predavateljici sodelovali prof. Tone Kvernbekk, PhD, z Univerze v Oslu ter dr. Renata Salecl z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Kotizacija za konferenco znaša 50 EUR (oz. 30 EUR za študente, upokojence in brezposelne). Na konferenco se lahko prijavite TUKAJ.

Prav tako vas vabimo, da prijavite svoje kandidate na razpis za priznanja in nagrade Pedagoškega inštituta in Slovenskega društva raziskovalcev na področju edukacije (SLODRE) 2018:

Priznanje za najboljše doktorsko delo na področju raziskovanja vzgoje in izobraževanja Priznanje za izjemne dosežke na področju raziskovanja vzgoje in izobraževanja
Priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja vzgoje in izobraževanja

Razpis in seznam razpisne dokumentacije morate oddati najkasneje do 17. avgusta 2018. Več informacij o razpisu dobite TUKAJ.  Več informacij o razpisu in sami konferenci in razpisu vam bo z veseljem posredovala Ana Mlekuž preko elektronskega naslova ana.mlekuz@pei.si ali na telefonski številki 01 420 12 51.
Vljudno vabljeni!

Ali se lahko naša šolska politika kaj nauči iz tega? Pa se želi?

9. februarja 2018 je v nemškem časopisu Die Zeit izšel komentar (opozorilo) prof. dr. Eckharda Kliemeta, enega vodilnih nemških raziskovalcev na področju edukacije. Dr. Klieme je direktor oddelka za Kakovost izobraževanja in evalvacijo na nemškem inštitutu DIPF (Deutsches Institut für internationale pädagogische Forschung (Nemški inštitut za mednarodne pedagoške raziskave) in v sodelovanju vodi ekipo, ki je na mednarodni ravni zadolžena za pripravo vprašalnikov za raziskavo PISA 2018.
V članku dr. Klieme najprej opozori na to, da je OECD PISA požela že veliko zanimanja nemške javnosti (npr. t. im. PISA šok v letu 2001), da pa včasih veliko pozornosti pritegne tudi zato, ker so rezultati raziskave napačno (ali pa vsaj preveč pompozno) interpretirani (podaja tudi nekaj primerov oblikovanja šolskih politik v Nemčiji na podlagi takih interpretacij). Nato pa komentira izsledke najnovejše študije o Šolski uspešnosti socialno šibkih učencev, ki jih je konec januarja predstavil Andreas Schleicher (direktor sekcije za izobraževanje pri OECD). V študiji so ugotovili, da se je v Nemčiji od leta 2006 (v primerjavi z drugimi državami) odstotek “rezilientnih” učencev zelo povečal. Nadalje so v študiji predstavili tudi faktorje, ki prispevajo k spodbujanju “rezilientnosti” učencev. Dr. Klieme posebej komentira pozitivno šolsko klimo, vključenost v celodnevno šolo ter “dobro socialno mešanico”, ki naj bi pozitivno prispevale k zvišanju odstotka “rezilientnih” učencev. Pojasni napačno interpretacijo glede učinkov celodnevne šole na kompetence posameznikov, kjer so pri OECD upoštevali zgolj število aktivnosti izven pouka. To število je v gimnazijah najvišje in če pri analizah upoštevamo tip šole, učinka v podatkih ni več mogoče zaznati. Skratka, rezultati očitno tega, kakor slednje izpostavlja OECD, ne kažejo, delno so nepravilno interpretirani, sklepi izhajajoč iz tega pa (preveč) drzni. In takih je še nekaj interpretacij in sklepov. Glede konceptov, ki so predmet njegovega odziva opozori tudi na to, da je poskus OECD, da slednje utemeljuje s PISA podatki kot »poskus nekaj zgraditi na pesku«. Opozori tudi na to, da študija PISA ne proučuje sprememb v posameznih šolah, da iz njenih rezultatov ni mogoče sklepati o katalogu ukrepov kako “trajnostno spodbujati” raven kompetenc v šoli. Toda ravno to želi OECD, pravi. Na način, da poskuša vplivati na šolsko politiko sodelujočih držav v študiji PISA. Opozori, da so tudi v Nemčiji bili potenciali in omejitve študije včasih napačno razumljeni. Od razprave o takih napakah upa, da se bodo naučili uporabljati PISA podatke resno, pregledno in tudi ne pompozno.
In zakaj sploh to pišem? Razloga sta dva. Našo šolsko politiko želim na kratko opozoriti na omejitve OECD raziskave PISA, ki se zdi kot panaceja za vse rešitve na področju sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji (ne glede na to o kateri ravni vzgoje in izobraževanja sploh govorimo). Drugi razlog je ta, da se že nekaj časa sprašujem, če si Slovenija še sploh želi neodvisnega (zunanjega merjenja) dosežkov (kognitivnih in nekognitivnih) na področju osnovne šole.

Glede na debate zadnjih nekaj mesecev (v nekaterih primerih tudi nekaj zadnjih let, vsaj od 2014 naprej) je potrebno opozoriti na nekaj dejstev, ki bi prav tako lahko pripomogle k transparentnejši in ustreznejši interpretaciji podatkov raziskave PISA v Sloveniji. Naj naštejem le nekaj teh: PISA ni raziskava, ki bi merila osnovnošolsko znanje, ne poroča o dosežkih posameznih šol, ni popolnoma očiščena konteksta šole od vseh drugih kontekstov (v katerih se nahajajo šolajoči se) – ni vezana na kurikul, prav tako ne na specifični razred šolanja, če meritve opravlja na računalniku, še ne pomeni, da meri računalniško in informacijsko pismenost, konceptualizacija pismenosti v PISA se osredotoča na kompetence za trg dela, ne na šolsko znanje itd. In še konkretno opozorilo: ko boste zvedli celotno izobraževanje zgolj na kompetenčni pristop, boste ustavili produkcijo novega znanja. In to je skrb zbujajoče.
Skrb zbujajoče so tudi nekatere druge odločitve na področju mednarodnih raziskav znanja. Odločitev, da Slovenija “zaenkrat” ne sodeluje v Mednarodni raziskavi računalniške in informacijske pismenosti (IEA ICILS), nato je prišla odločitev, da »zaenkrat« več ne sodeluje v Mednarodni raziskavi matematične in naravoslovne pismenosti (IEA TIMSS). Sedaj je pod vprašajem tudi sodelovanje v Mednarodni raziskavi državljanske vzgoje in izobraževanja (IEA ICCS). Mislim, da so kratice kar povedne. Slovenija se očitno želi rešiti sodelovanja v neodvisnih mednarodnih primerjalnih raziskavah organizacije IEA (Mednarodna organizacija za raziskovanje izobraževalnih učinkov). Naj spomnim samo nekaj, IEA ni organizacija, katere cilj bi bil ekonomski razvoj, temveč je nastala na pobudo UNESCA, in to že 60 let nazaj, s ciljem izboljšati izobraževanje na globalni ravni, na način, ponuditi relevantne primerjave. Tako so tudi koncipirane IEA raziskave, enakovredno upoštevaje vse kulturne in druge kontekste posameznih šolskih sistemov, večina jih temelji na šolskem kurikulu (včasih celo na posameznih učnih načrtih). Kakšni dve leti nazaj je bil v Sloveniji prof. dr. David Rutkowski. Takrat je s skrbjo vprašal in opozoril na slednje »Ali boste res prihodnost izobraževanja v Sloveniji položili v roke organizaciji OECD, katere temeljni cilj je ekonomski razvoj, organizaciji, ki žal tudi sama ni znala napovedati zadnje ekonomske krize?«. Pa to več ne more biti le odgovornost trenutne resorne ministrice, ki je po izobrazbi sicer ekonomistka. Vendarle tudi ne mislim, da le sama sprejema odločitve o vključevanju Slovenije v posamezne mednarodne primerjalne raziskave – skrbi pa me, kdo so torej ti svetovalci, ki pripomorejo k takim odločitvam ? To postaja problem celotne Slovenije, predvsem pa njenega razvojnega potenciala. Trenutno se namreč izogibamo neodvisnim povratnim informacijam področij STEM (naravoslovje, tehnologija, inženirstvo, matematika) in področju državljanske vzgoje. Pa niso to ravno področja, ki jim taista šolska politika daje tako velik pomen za prihodnost Slovenije? Četudi se priključimo naslednjemu »vlaku« raziskav, (primerjalnih) podatkov o stanju slovenskega osnovnega šolstva (na zadevnih področjih) ne bomo imeli kakšno desetletje. Če ne drugega, vsaj nenavadno početje. Seveda pa v tej državi ni problem nameniti dodatnega plačila OECDju za recimo Diagnostično študijo o stanju veščin v Sloveniji. Pa še kaj bi se verjetno našlo.

S takimi odločitvami se pravzaprav vračamo v leta pred osamosvojitvijo oziroma še dlje, ko smo sicer znali ceniti priložnosti, ki jih imamo s taistimi mednarodnimi raziskavami znanja, in se priključili tovrtnemu raziskovanju. Pa naj opozorim še na eno primerjavo z Nemčijo (ki jo, ne le na področju šolstva, temveč tudi na gospodarskem in še kakšnem področju tako radi opevamo). Trenutno so zelo pestre debate o sestavi nove koalicije v Nemčiji. Ja, kakorkoli se bo to že izteklo, vsaj malce bolj dolgoročno gledajo na stvari. In sicer posebno skrb v proračunu nameravajo nameniti izobraževanju, raziskovanju. Kar je seveda daleč od tega kako daleč vidi slovenska (šolska) politika.

Pri vsem skupaj nikakor ne želim reči, da povratna informacija, ki jo dobimo iz študije OECD PISA ni pomembna, relevantna. A prosim, uporabljaje te informacije dovolj kritično in se pri oblikovanju šolske politike zanašajte še na katero drugo relevantno informacijo. Predvsem pa tisto, če želite oblikovati šolsko politiko, ki se pravzaprav ukvarja z izobraževanjem – znanjem (kakorkoli ga že definiramo) v vseh njenih perspektivah.

Dr. Eva Klemenčič

Ali se lahko naša šolska politika kaj nauči iz tega? Pa se želi?

V članku dr. Klieme najprej opozori na to, da je OECD PISA požela že veliko zanimanja nemške javnosti (npr. t. im. PISA šok v letu 2001), da pa včasih veliko pozornosti pritegne tudi zato, ker so rezultati raziskave napačno (ali pa vsaj preveč pompozno) interpretirani (podaja tudi nekaj primerov oblikovanja šolskih politik v Nemčiji na podlagi takih interpretacij). Nato pa komentira izsledke najnovejše študije o Šolski uspešnosti socialno šibkih učencev, ki jih je konec januarja predstavil Andreas Schleicher (direktor sekcije za izobraževanje pri OECD). V študiji so ugotovili, da se je v Nemčiji od leta 2006 (v primerjavi z drugimi državami) odstotek “rezilientnih” učencev zelo povečal. Nadalje so v študiji predstavili tudi faktorje, ki prispevajo k spodbujanju “rezilientnosti” učencev. Dr. Klieme posebej komentira pozitivno šolsko klimo, vključenost v celodnevno šolo ter “dobro socialno mešanico”, ki naj bi pozitivno prispevale k zvišanju odstotka “rezilientnih” učencev. Pojasni napačno interpretacijo glede učinkov celodnevne šole na kompetence posameznikov, kjer so pri OECD upoštevali zgolj število aktivnosti izven pouka. To število je v gimnazijah najvišje in če pri analizah upoštevamo tip šole, učinka v podatkih ni več mogoče zaznati. Skratka, rezultati očitno tega, kakor slednje izpostavlja OECD, ne kažejo, delno so nepravilno interpretirani, sklepi izhajajoč iz tega pa (preveč) drzni. In takih je še nekaj interpretacij in sklepov. Glede konceptov, ki so predmet njegovega odziva opozori tudi na to, da je poskus OECD, da slednje utemeljuje s PISA podatki kot »poskus nekaj zgraditi na pesku«. Opozori tudi na to, da študija PISA ne proučuje sprememb v posameznih šolah, da iz njenih rezultatov ni mogoče sklepati o katalogu ukrepov kako “trajnostno spodbujati” raven kompetenc v šoli. Toda ravno to želi OECD, pravi. Na način, da poskuša vplivati na šolsko politiko sodelujočih držav v študiji PISA. Opozori, da so tudi v Nemčiji bili potenciali in omejitve študije včasih napačno razumljeni. Od razprave o takih napakah upa, da se bodo naučili uporabljati PISA podatke resno, pregledno in tudi ne pompozno.

In zakaj sploh to pišem? Razloga sta dva. Našo šolsko politiko želim na kratko opozoriti na omejitve OECD raziskave PISA, ki se zdi kot panaceja za vse rešitve na področju sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji (ne glede na to o kateri ravni vzgoje in izobraževanja sploh govorimo). Drugi razlog je ta, da se že nekaj časa sprašujem, če si Slovenija še sploh želi neodvisnega (zunanjega merjenja) dosežkov (kognitivnih in nekognitivnih) na področju osnovne šole.

Glede na debate zadnjih nekaj mesecev (v nekaterih primerih tudi nekaj zadnjih let, vsaj od 2014 naprej) je potrebno opozoriti na nekaj dejstev, ki bi prav tako lahko pripomogle k transparentnejši in ustreznejši interpretaciji podatkov raziskave PISA v Sloveniji. Naj naštejem le nekaj teh: PISA ni raziskava, ki bi merila osnovnošolsko znanje, ne poroča o dosežkih posameznih šol, ni popolnoma očiščena konteksta šole od vseh drugih kontekstov (v katerih se nahajajo šolajoči se) – ni vezana na kurikul, prav tako ne na specifični razred šolanja, če meritve opravlja na računalniku, še ne pomeni, da meri računalniško in informacijsko pismenost, konceptualizacija pismenosti v PISA se osredotoča na kompetence za trg dela, ne na šolsko znanje itd. In še konkretno opozorilo: ko boste zvedli celotno izobraževanje zgolj na kompetenčni pristop, boste ustavili produkcijo novega znanja. In to je skrb zbujajoče.
Skrb zbujajoče so tudi nekatere druge odločitve na področju mednarodnih raziskav znanja. Odločitev, da Slovenija “zaenkrat” ne sodeluje v Mednarodni raziskavi računalniške in informacijske pismenosti (IEA ICILS), nato je prišla odločitev, da »zaenkrat« več ne sodeluje v Mednarodni raziskavi matematične in naravoslovne pismenosti (IEA TIMSS). Sedaj je pod vprašajem tudi sodelovanje v Mednarodni raziskavi državljanske vzgoje in izobraževanja (IEA ICCS). Mislim, da so kratice kar povedne. Slovenija se očitno želi rešiti sodelovanja v neodvisnih mednarodnih primerjalnih raziskavah organizacije IEA (Mednarodna organizacija za raziskovanje izobraževalnih učinkov). Naj spomnim samo nekaj, IEA ni organizacija, katere cilj bi bil ekonomski razvoj, temveč je nastala na pobudo UNESCA, in to že 60 let nazaj, s ciljem izboljšati izobraževanje na globalni ravni, na način, ponuditi relevantne primerjave. Tako so tudi koncipirane IEA raziskave, enakovredno upoštevaje vse kulturne in druge kontekste posameznih šolskih sistemov, večina jih temelji na šolskem kurikulu (včasih celo na posameznih učnih načrtih). Kakšni dve leti nazaj je bil v Sloveniji prof. dr. David Rutkowski. Takrat je s skrbjo vprašal in opozoril na slednje »Ali boste res prihodnost izobraževanja v Sloveniji položili v roke organizaciji OECD, katere temeljni cilj je ekonomski razvoj, organizaciji, ki žal tudi sama ni znala napovedati zadnje ekonomske krize?«. Pa to več ne more biti le odgovornost trenutne resorne ministrice, ki je po izobrazbi sicer ekonomistka. Vendarle tudi ne mislim, da le sama sprejema odločitve o vključevanju Slovenije v posamezne mednarodne primerjalne raziskave – skrbi pa me, kdo so torej ti svetovalci, ki pripomorejo k takim odločitvam ? To postaja problem celotne Slovenije, predvsem pa njenega razvojnega potenciala. Trenutno se namreč izogibamo neodvisnim povratnim informacijam področij STEM (naravoslovje, tehnologija, inženirstvo, matematika) in področju državljanske vzgoje. Pa niso to ravno področja, ki jim taista šolska politika daje tako velik pomen za prihodnost Slovenije? Četudi se priključimo naslednjemu »vlaku« raziskav, (primerjalnih) podatkov o stanju slovenskega osnovnega šolstva (na zadevnih področjih) ne bomo imeli kakšno desetletje. Če ne drugega, vsaj nenavadno početje. Seveda pa v tej državi ni problem nameniti dodatnega plačila OECDju za recimo Diagnostično študijo o stanju veščin v Sloveniji. Pa še kaj bi se verjetno našlo.

Dr. Eva Klemenčič

Dr. Novak Bogomir

Vprašanje tehnološkega razvoja in edukacija

januar, 2018

1. Štiri teorije tehnološkega razvoja

Državni zbor je na seji dne 24. 5. 2011 sprejel Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20). Resolucija predvideva v prihodnosti primat Azije pred drugimi kontinenti. Slovenija bo tehnološki razvoj z raziskovalno in inovativno dejavnostjo podpirala zaradi kvalitete življenja in boljšega izkoristka človeških virov.

Zaradi hitrega in že kar stihijskega razvoja informacijske tehnologije, je potreben temeljni razmislek o tem, kako usmerjati tehnološki razvoj, da bo primeren za človeka. Najprej ugotavljamo, da gojimo do novih tehnologij štiri tipične odnose. Ti so:
1. apologetski odnos, ki zagovarja samo pozitivne učinke, ne pa tudi negativnih.
2. negativistični odnos, ki tehnologijo odklanja zaradi nevarnosti, ki jo prinaša;
3. instrumentalistični racionalistični odnos glede na vrednotne cilje in
4. kompleksno ambivalentni odnos, ki osmišlja teoretske in praktične možnosti celovitejšega pristopa do (človekove) narave in tehnologije znotraj šole oz. edukacije.
Ti pomenijo različne poglede na antropološke posledice sedanjega stanja razvoja tehnologij.

Ad 1. Za apologete je značilen tehnološki determinizem. Razlikujemo naslednje tri ravni tega determinizma:
prva raven je zgodovinska. Zanjo je značilno, da pojasnjuje vzpon moderne civilizacije z razvojem tehnologije.
Druga raven je sociološka. Zanjo so sredstva za dosega nje gospodarskih, družbeno-ekonomskih, političnih, kulturnih in edukacijskih ciljev zgolj tehnološka.
Tretja raven zadeva tehnogarhični prodor tehnologije v vsakdanjo kulturo. Zaradi tega smo nezavedno z njo determinirani pri vsakem koraku. Primeri: član družine, ki kupi vsak nov tehnični aparat zaradi posodabljanja gospodinjstva ni nič manj determiniran kot politik, ki odobri vsako novo orožje, ki utegne odločiti zmago nad sovražnikom. Posodabljanje pouka v šoli poteka v smislu prilagajanja didaktike novi učni tehnologiji.

Tehnološki apologeti oz. advokati najpogosteje utemeljujejo razvoj tehnologije v preseganju človekovih pomanjkljivosti, ki jih ima človek v primerjavi z živalmi (Gehlen, 1961) in njegovem sovražnem odnosu do narave, ki ga ogroža. Gehlen ne vidi v tehniki/tehnologiji le vloge specializacije človekovih funkcij, ampak opredmeten način evolucijskega učlovečenja, saj se brez izuma orodij človek ne bi bil človek. Tehnologija je specifično človekov izum, ki upošteva določene zakonitosti za posebne cilje. Stalno vprašanje pa je, ali smo gospodarji izumov, ali pa smo ‘prometejsko osramočeni’ (Andersov izraz) kot njihovi objekti. Pogosto ostaja nereflektirano, kdaj se dobronamerni cilji razvoja tehnologije obrnejo v njihovo nasprotje. Prometejski zagnanosti tehnoznanosti sledi epitejska humanistika kot tista mehka veda, ki gleda nazaj in zaostaja. Varuje neuničljiv duh v uničljivi materiji z razpadanjem v pradelce.

Po eni strani ima tehnične naprave različne pozitivne funkcije, kot so nadomeščanje človeko vih organov s presajanjem, krepitev oslabelih funkcij in razbremenitev (nem. Entlastung) (Gehlen, 1961). Razbremenitev pomeni prenos fizičnih in psihičnih funkcij na tehnične naprave. S prometnimi sredstvi nadomešča noge, s kladivom podaljšuje roke, s stroji mišice, z računalnikom moč intelekta. Žal se razvoj dogaja v smeri prekomernega dela zaposlenih in brezposelnosti nekvalificiranih delavcev oz. tehnoloških presežkov. Šele postopno se učimo razlikovati, kdaj se pozitivni učinki tehnologijo prevesijo v negativne. Napačno je, da apologeti slednje zanemarjajo.

Ad 2. Zloraba tehničnih naprav izkazuje negativne in nezaželene rezultate, poškodbe, smrtne žrtve, onesnaževanje okolja. Po eksploziji prvih dveh atomskih bomb v Hirošimi in Nagasaki ju avgusta 1945 je jasno, da zloraba tehničnih naprav v vojaške namene preti z uničenjem življenja celega sveta. Soočeni smo že z delnimi tehničnimi destrukcijami (npr. nesreča v atomski elektrarni v Fukušimi 2011, bruhanje nafte na naftni ploščadi v Mehiškem zalivu 2010).

Ne gre pa le za naključne zlorabe, ampak za temeljne antropološke omejitve. Po Spenglerju pomeni pohlep po več moči neustavljiv tehnični konec naše civilizacije. V bistvu gre za njegovo iskreno priznanje nesposobnosti samoomejevanja. Spengler (1931, 2013) je opazil, da človekove potrebe niso nikoli zadovoljene, zato je instrumentalizacija nedokončan projekt v končni civilizaciji. Nič nenavadnega, saj sedem glavnih grehov z napuhom in pohlepom na čelu generira nenasitnost v kapitalistični neoliberalni težnji gospodovanja nad naravo.

Stremeti bi morali k sonaravnemu in sožitvenemu so-bivanju, ne pa k navidezni neodvisnosti, ki nas spravlja v še večjo odvisnost sebe od vseh razpoložljivih naprav in drugega kot sužnja, robota. Nastaja totalna instrumentalizacija vsega živega kot razpoložljivega. Spengler je fatalististično katastrofični mislec, ki je bil iskreno prepričan, da se tehničnega razvoja ne da ustaviti, čeprav drvimo v prepad.

Kako interpretirati Heideggrovo tezo, da v bistvu tehnike ni nič tehničnega? Kritika tehnike se omejuje na ontologijo tu-biti s samo implicitno etično-aksiološko ravnijo. Za Heideggerja je človek po eni strani skrbni pastir biti, po drugi strani pa je zaskrbljena tu-bit. Skrb za preživetje ni isto kot skrb za avtentično eksistenco. Manjka mu verovanje v moč preseganja nihilizma. To vodi do nemoči pred usodo in celo pred lastno vestjo. To vodi k raznim endizmom zaradi prevladujoče priročnosti, ki depersonalizira. Človek je še vedno zavezan funkcionalističnemu odnosu do tehnike, namesto da bi tvegal in poiskal moč sebi. Eksisten cialisti so postavili človeka pred absurdni zid njegove tesnobe in strahu. To pa ne more ostati zadnja razvojna instanca dobrih namenov. Videti je, da je človek tehniki izročen, po drugi strani pa je od nje odvisen. Po Finku je to eden izmed eksistencialnih modusov poleg dela, igre, vzgoje.

Ad 3. Nihilistični instrumentalizem podpira pozitivistična nevtralnost vrednot (nem. Wert freicheit). Ni pomembno, za kakšne namene in cilje tehnične naprave uporabljamo. Filozofija morale in bioetika pa morata vedeti, ali so nameni dobri ali zli, ker slednje odklanja. Obstaja sicer več vrst etike, a omenjeno razlikovanje je njihova skupna predpostavka.

Pozitivizem je značilen za instrumentalistično razumevanje. Habermas razlikuje med dvema vrstama racionalnosti kot sta 1. instrumentalno racionalnostjo s tehničnim znanjem in 2. smotrno racionalnostjo (nem. Zweckrationalitaet) z znanjem o osvobajanju človeka, skuša preseči tehnični racionalizem z dialogom o svetu življenja. Z osvobajajočim kompetenčnim znanjem presegamo tehnološki determinizem zgolj tehničnega znanja (Habermas, 1971). Res je, da se nosilci tehničnega in osvobajajočega znanja ne razumemo brez dialoga. Habermas (2001) se zavzema za prihod nost človeške narave v imenu svobode duha in smotrne racional nosti nasproti instrumentalni. Podobno pri M. Webru (1980) funkcionira odnos med formalno racionalnostjo, ki sloni na etiki prepričanja (nem. Gessinungsethick) in materialno racional nostjo, ki sloni na etiki odgovornega ravnanja (nem. Verantwortungsethick). Tedaj ne gre za to, da bi se človek razumske racionalnosti v celoti odpovedal, ampak da bi jo smiselno usmerjal. Priporočljiv je odprt in ne zaprt odnos do sveta.

Ad 4. Kompleksna celostna antropologija tehnologije vključuje vse vidike človeka in sveta. vanjo vključujemo tudi eksistencialistično filozofijo in filozofijo življenja. V medsebojni komunikaciji med protagonisti enostranskih vidikov pod ad 1, ad 2 in ad 3. Šele človek kot biopsihosocialno in duhovno bitje ve, kaj dejansko potrebuje in kaj je zanj ne le nepotrebno, ampak tudi škodljivo oz. smrtonosno. Zaradi razlikovanja med biofilijo in nekrofilijo, mora filozofija presojati med apologijo in kritiko tehnike/tehnologije. Najbolj ekstremni način našega bivanja v svetu je tehnocentričen, ker se človek v celoti identificira s tehnološkim delovanjem. Je pa tudi tehnokratski, ker se človek podreja tehnologiji, ki ima oblast nad njim. Takšnega človeka imenujemo tehnični človek (lat. homo technicus). filozofija, ki zagovarja gospodovalno vlogo tehnologije, postane služabnica tehnološke ideologije, ker bit sveta reducira na obstoječe stanje tehnološke produkcije. To stanje skuša korigirati bioetika s svojo kritično držo.

Z vidika kompleksnega razmišljanja ima tehnologija pozitivne in negativne vidike. Apologija tehnologije je po eni strani nujna, ker je sicer sploh ne bi bilo smiselne uporabe v civilizaciji, po drugi strani pa je zaslepljena, ker zanemarja njene negativne učinke. Apologetsko nekriti čen odnos do tehnologije reducira vse bivajoče tehno-logos, ki ga v smislu totalno institucio nalno-instrumentalistični inženiringa, kakor ga zastopa tudi Popper (1950) v družbenih vedah. Posledica je izguba smisla bivanja osebnosti posameznika.

Zaradi kompleksnosti najdemo proti-argument racionalni redukciji še v delni iracionalnosti odnosa med človekom in tehnologijo. Niti človek niti stroj nista popolna perpetuum mobile v smislu nesmrtnosti prvega in nenehne uporabnosti drugega, ki ne bi nikoli postal odpadek. Človek ne more biti nikoli popolnoma smotrno racionalen (Weber), da bi upošteval vse vidike delovanja s posledicami vred. Slabo pa je, da k temu ne teži in da se odpoveduje tako kritične analize družbe kot tudi sodelovanja po skupnem eko-socialnem načrtu. Iracionalnosti, nepredvidljivosti in prekarnosti svetovnega dogajanja ne pogojujejo le skrite napake posameznih tehničnih naprav, ampak tudi neobvladani destruktivni motivi izvajalcev. Kljub temu je predsodek o popolni racionalni kontroli popularno značilen za moderno.

Prometej je uvidel, da človek ni mogel preživeti v primarni divji naravi brez pomoči osnov nih orodij (posledic odkritja ognja), danes pa ne zna živeti brez komunikacijsko-informacij ske razvite tehnologije. Prometejska sramota pa je, da človek ne le, da nima živalskih instink tov, ampak so mu tudi naravna čutila zakrnela na račun podaljšanih čutil (očala, daljnogled, mikroskop, zobne proteze,…). Okoljevarstveniki zagovarjajo trajnostni razvoj, vendar pa človek brez vsaj nekaterih virtualnih aparatur ne zna več funkcionirati. Tehnologija v smislu svetovne nihilistične (spletkarske mahinacije po Urbančiču) proizvodnje mu ne more povedati, čemu naj kaj dela in zato rabi vzgojo za smisel.

Apologeti tehnologije razumejo človeka zgolj kot tehnično bitje, s celostno ekološkega in antropološko paradigmatskega vidika pa je človek duhovno presežno bitje in mu zato zgolj tehnično-gospodarski razvoj ne zadostuje, ampak ga, nasprotno, pohablja. S tem, ko človek spreminja sebe v surovino za trans-humani produkt, se odpira v brezno niča, ki je profani zacija, barbarizacija in terorizacija vsega obstoječega in je daleč stran od svetosti življenja.

Videli smo, da sta najbolj nevarni deterministična teorija, ki jo v praksi pogojujejo tehnogarhi in 2. indeterministično katastrofična teorija, ki jo zastopajo skrajni pesimisti. Tehnogarhi in libertarni tehnologi zastopajo tehnološki determinizem, redukcionizem in ekonomizem. Predpostavka je človek kot problematično ambivalentno bitje, ki izbira med dvema skrajnostima dobrega in zla, smiselnega in nesmiselnega. Vprašanje odnosa tehnologije in osebnega smisla je pluralno odprto že zato, ker sta oba pojma mnogoznačna.

Opredeljeni štirje tehnološki koncepti še ne dajo zanesljivih smerokazov za odločitve v konkretnih situacijah. Gre za celostno – duhovno, ekološko, ekonomsko politično in socialno psihološko vprašanje. Ne nazadnje ga kaže razumeti predvsem evolucijsko (npr. Lovelock), ki ni več zgolj biološka.

Četrta industrijska revolucija (industry 4.0) predvideva v razvitih državah izgubo 5 milijonov delavcev. Povezala naj bi poslovne informacijske sisteme IT po omrežjih in terminalih z vsemi stroji, procesi, predmeti, tablicami, pametnimi telefoni, internetom, oblakom. Že 30 let obstaja projekt CIM (computer integrated manufactoring), ki se, kar je manj znano, na ta način dopolnjuje. Gre za računalniško integracijo tovarne in pisarne v proizvodnih pisarnah. V l. 2016 je bila v Davosu konferenca Svetovnega gospodarskega foruma Obvladovati 4. industrijsko revolucijo. Novi izrazi so smart factory, big data, connectivity, industrial internet of things, … Nemci so odprli nova delovna mesta (arhitekt 4.0, svetovalec, ) in celo študijske smeri – razvojnik, tehnolog 4.0, itd. Med državami obstaja konkurenčni boj v razvitosti tehnologij. To pomeni, da bomo zaostajali za tisti, ki jih razvijajo, če jih mi ne bomo (Rakovec, Gorazd, 2015).

V dobi pospešene digitalizacije nekateri premišljujejo o izbrisu profilov na Googlu, Faceboo ku, You Tubu, LinkedInu in podobno. Spletni vandalizem, kraja informacij in neavtorizirano spreminjanje informacij danes ni nič nenavadnega. Naši (osebni) podatki so postali preveč dostopni in »Veliki brat« v smislu Orwellove zgodbe 1984 spremlja tudi vsak naš klik na internetu, saj večina spletnih strani sledi uporabnikom s t.i. piškotki. Izbris vseh uporabniških računov lahko predstavlja zmedo in po drugi strani tudi Shizifovo delo, saj je dostop do določenih vsebin poln preprek. Nevšečno situacijo sta raziskala švedska razvijalca Wille Dahlbo in Linus Unnebäck in lansirala internetno stran Deseat.me. Uporabnikom Google računa nova stran omogoča, da z enim klikom izbrišejo vse svoje sledi na svetovnem medmrežju.

Strokovnjaki so v ameriških medijih že predstavili 8 zanimivih tehnoloških stvaritev, ki bodo reševala Zemljo pred nadaljnjim uničenjem.

1. Vodik namesto naftnega goriva
Zaradi vedno bolj “nemirnega” stanja na trgu z nafto znanstveniki iščejo nova goriva, ki bi poganjala avtomobile. Nekateri rešitev vidijo v vodiku, ki bi ga črpali iz sončne energije, vsaka hiša pa bi imela svoje črpališče. Avstralski znanstveniki so že razvili prvo prototipno vozilo na vodikov pogon in dokazali, da ne gre za fantazijo.

2. Mreža senzorjev za klimatske spremembe
Mreža kot kovanec velikih senzorjev, ki bi nadzorovali zrak ali vodo in druge klimatske spremembe, bi zelo pomagala gospodarstvu. Podoben sistem je že vzpostavljen v ameriškem zalivu San Diego in v Benetkah, kjer senzorji že obveščajo o klimatskih spremembah in pomagajo ohranjati občutljiv ekosistem.

3. Drevesa, ki “jedo” nevarne odpadke
Drevesa in nizko grmičevje, ki lahko raste v bližini tovarn – onesnaževalk, naj bi zrak tudi prečiščevala. K temu bo pripomogla posebna bakterija, ki so jo že razvili na britanski univerzi v Yorku.

4. Nevtralizator jedrskih odpadkov
Jedrske odpadke (JE Krško) bo mogoče reciklirati. Znanstveniki ameriškega nacionalnega laboratorija Argonne v bližini Chicaga so z uporabo različnih kemijskih tehnologij že razvili metodo “nevtraliziranja jedrskih odpadkov”.

5. Oceanski roboti
Zadnje klimatske spremembe so prizadele tudi morja in oceane ter v njih živeče živali. Današnje ladje bodo nadomestili posebni roboti, ki so jih že razvili v Avstraliji. Ti se bodo lahko premikali po morskem dnu in od tam pošiljali podatke svojim bazam.

6. Prečiščevalci vode
Eden od današnjih problemov je tudi vedno večje pomanjkanje pitne vode, kar pa bodo znanstveniki rešili s posebno metodo prečiščevanja vode z ultarzvočnimi valovi. Ta tehnologija se že uporablja pri razbijanju kamenčkov v sečilih.

7. Iskalci ogroženih vrst.
Na Zemlji je trenutno 16.000 znanih rastlinskih in živalskih vrst, ki jim zaradi vedno večjega onesnaženja grozi izumrtje. Znanstveniki jim zato želijo vgraditi posebne nosilce, ki jih bodo obveščali o okoliščinah, v katerih se ogrožene vrste nahajajo, in o možnih nevarnostih, ki jim pretijo. Zaradi velikega števila ogroženih vrst bo ta postopek še nekaj časa potekal.

8. Interaktivno dovajanje energije
Kalifornijska družba za plin in električno energijo trenutno razvija posebno daljnovodno mrežo, ki bo podobna internetu in bo na preprost način vsa gospodinjstva oskrbovala s potrebno energijo.

Gržan (2017, 234) piše tudi o democidu kot načrtovanemu odstranjevanju odvečnežev. Papež se zavzema, da bi tehnološki napredek služil vsem. O duhovnem podjetništvu je pisala že Zoharjeva.

Že pred leti je napisal Holbeque roman Razpad delcev, ki je pokazatelj družbene in kulturne dezintegracije. Nedavno so grozili izstopi grexit, nexit in frexit, zgodil se je brexit. Kandidat ke za nove samostojne državne enote so še Katalonija, Škotska, Irska. Ko so zlo nacisti preoblikovali v družbeno normo, ni bilo več prepoznavno v dotedanji obliki.
Južna EU dežela prašičev (PIIGS).

Prehod iz 20. v 21. stoletje je zgodovinsko prelomen. To označujejo izrazi, kot so post moderna, postindustrujska družba, holistična paradigma itn. Tudi pri iskanju smisla naj bi pomagale nove tehnologije. Boj med mehanskim človekom in organskim smislom, med svetom življenja in svetom sistema še traja. Humanistični psihologi, kot so Maslow, Frankl, Fromm, Rogers, zastopajo pritrjevalno stališče do življenja, ki vključuje smisel.
Razvoj tehnologije zadnjih sto let je obeležen z izumi: elektrika, žarnica, radio, televizija, internet, telefon, sateliti, mobitel, avtomobili, ladje, letala, podmornice, elektrarne, nuklearke, kemikalije, cepiva, zdravila,…. Sledi še čipiranje živali in človeka zaradi boljše mreže nadzora in varnosti (Gržan, 284). Čip se vsadi pod kožo. Ljudje ga sprejemajo zaradi ugodja in poenostavljanje oz. olajšave.

2. Možne edukacijske alternative za totalizacijo tehnologije

Najboljša hoja je tista, ki umu omogoči, da sprosti domišljijo. Tako Frédéric Gros, francoski filozof, združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški aktivnosti. Gros bi našel somišlje nike pri peripatetikih, Nietzscheju, Rousseauju, Thoreauju in Wordsworthu, Kantu.
Čeprav ja hoja gibanje, pa je veliko bliže ustvarjanju kot športu. S športom pravzaprav nima nič skupnega. Hoja probleme, o katerih razmišljamo, naredi lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, iz kateri jih uzremo v povsem drugačni luči.
Frédéric Gros pravi: »Sam hojo opredeljujem predvsem kot duhovno vajo. Je tisto, kar nam omogoča graditi, utrjevati, črpati iz odnosa do samega sebe, ki se zatem preobrazi v odnos do drugih, do sveta in do svoje lastne preteklosti. Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postane mo navzoči sami po sebi.« Po Heideggerju je naloga mišljenja ta da razume prisotnost oz. navzočnost. Harmonična glasba je najboljša alternativa škodljivim tehnologijam. Ansambel Verduna goji posodobljen pra-zvok starih kultur in z njim zdravi različne težave.
Običajno ne pomislimo, da nespornost totalizacije kot nasilnega poenotenja pomeni spornost humanizacije. Grozi nevarnost tehnološke totalizacije, ker razvoj tehnologije lahko človeški svet popolnoma razčloveči, ko ga oropa življenjskega smisla. Ta se razvija v okviru antropo centrične, dualistične instrumentalistične mehanicistične paradigme, ki se še vedno premalo umika ekološki, holistični paradigmi. Človek se nerad zbudi iz razsvetljenskega dogmatskega dremeža. Adorno in Horkheimer sta opozorila na to, da ima razsvetljenstvo totalitarno napako. Zato ne zaživi pluralizem demokratičnih interesov. Enostransko oholi partikularizem se spozna tudi pri upravljanju z novimi interaktivno komunikacijskimi tehnologijami.

Odpornost do novih tehnologij predstavljajo alternativne pedagogike, ki pomagajo učencem najti smisel življenja po Franklu, Lukasovi, Krishnamurtiju in Finku. Spoznavne so po pedagoških smereh Reggio Emilia, pedagogike poslušanja, waldorfske in Montessori pedagogike, kakovostne šole po konceptu W. Glasserja. Znotraj vzgoje za smisel življenja je etično uporabljati nove tehnologijo v skladu s človeškimi potrebami in ne več po rastočih umetnih potrebah. Z razvojem dobrodelnih organizacij, lokalno socialno kooperativo, alternativnimi pedagoškimi metodami je mogoče najti nove poti humanizacije nasproti tehnološki totalizaciji.
Škobaljeva v Čuječnosti in vzgoji vsebuje uporabna življenjska izkustva, ki jih pripoveduje skozi zgodbe in modre misli. Čuječnosti oz. budnosti (ind. seti, ang. mindfulness) se je učila v Indiji in jo predstavlja na svoj način. Kot ‘sončno osebnost’ jo pri pouku španščine veseli, da lahko nenehno ustvarjalno eksperimentira z mladimi, pušča svoje probleme pred vrati učilnic in mlade vodi k novim uspehom. Čuječnost razširja na vsakdanje medsebojne odnose. Življenjske zgodbe so se pokazale kot izredno učinkovito sredstvo za motiviranje tako mladine, kot tudi vseh drugih. To je tudi eden izmed načinov, kako se izogniti škodljivim učinkom novih tehnologij.

3. Smo že v družbi simulakra

V družbi simulakra smo, ne pa (še) v družbi znanja. Človek je še vedno premalo vedoče bitje zlasti kar zadeva premišljenost glede posledic svojih dejanj. Ni trdnih meja med formalnim in neformalnim izobraževanjem, ker se pojavlja neformalno tudi znotraj formalnega. Ker smo bitja v situaciji, ki je za nas svet (eksistencialisti pravijo, da smo bitja v svetu), se večinoma učimo neformalno ali po sugestijah drugih.

Kapital je v prvi vrsti tehnološka kategorija. Zato je tudi jasno, da poudarja inovativnost, podjetnost, kompetenčno znanje in veščine, poslušnost trenutkom priložnosti za uspeh. Vendar pa življenje, od katerega skušamo samo nekaj imeti, dolgoročno izgubljamo. Po eni strani smo nesporno v družbi znanja, ker je čedalje več znanja v družbenem produktu. Količina akumuliranega znanja je največja doslej. Vendar pa je to znanje razdrobljeno, pretežno enostransko pozunanjeno, umerjeno na učinke in ne ponotranjeno in ga lahko izkorišča le peščica.

Družba znanja je precej diferenciran pojem glede na EU več hitrosti. Znano je, da se razisko vanje razvija premo sorazmerno z vloženimi finančnimi sredstvi. Države se razlikujejo po tem, koliko BDP dajejo za raziskovanje kot pridobivanje novega znanja. Slovenija je na repu EU. Več dajejo skandinavske države, Nemčija, Švica, Avstrija in celo Portugalska. Pri nas oblasti bolj verjamejo v prikazovanje in celo friziranje rezultatov v poročilih kot pa v samo proizvodnjo. Tako varčujejo. In če in ko se bodo ‘zadeve’ kam premaknile, bodo spet imele prednost naravoslovne znanosti pred družboslovnimi in humanističnimi, ker so si prej izposlovale prostor na soncu. Tako ima halo efekt prednost pred tehtnim premislekom. Pri raziskovanju kompleksnih učinkov tehnologij bi morala vsa tri področja interdisciplinarno sodelovati. Na ta način bi omilili učinke simulakrov oz. kopiranja. Naše razmišljanje je samo na ravni hipotez. Smiselni napredek novih tehnologij predpostavlja uveljavljanje različnih vrst učenja.

Neizogibno je, da mora vsak sam na način vseživljenjskega avtobiografskega učenja ugotoviti, kaj je v novih tehnologijah zanj primernega in kaj ni. Ta meja je premična, ker se tehnološke inovacije izboljšujejo in vsaj nekatere postajajo cenejše. Vedeti je treba, da ‘učinkov’ ne spoznavamo le sproti, ampak tudi naknadno in da je glede škodljivosti npr. nastajanja novih bolezni že prepozno. Previdnost glede reklam ni odveč. Res je, da smo zasuti s polresnicami kar pomeni, da nas ‘trgovci’ glede negativnih učinkov skoraj sploh ne sezna njajo. Ne poznam preizkusov, raziskav in evalvacij, ki bi pokazali, kaj je in kaj ni vredno. Nikakor ne bi smeli enostavno prevesti ali celo reducirati našega naravnega primarnega življenja na sekundarnega (second life).

Štaudoharjeva (2017) ima do nove komunikacijske oz. informacijske tehnologije v ambivalenten odnos, kar pomeni po eni strani pozitiven, po drugi negativen. Neizprosen tehnološki razvoj je prišel že tako daleč, da nas nadleguje noč in dan. Sociolog Niklas Luhman je ponavljal značilno stališče, da komunikacija sama komunicira. Na lastni koži občutimo, kaj to pomeni. Vsakokrat, ko odpremo računalnik, pametni telefon, …, smo zasuti z (dez)informacijami. Aktualizem je navidezna deviza zaprtega duha, je psevdokonkretnost. Lepimo se na razne olajšave (facilitations) in dostopnosti, ne da bi bili posebej pozorni skozi katero okno gledamo, kateri in kakšen vidik zastopamo.

Znotraj nihlističnega instrumentalizma smo nekritični zbiratelji in pozabljivci (dez)informacij, ne da bi jih utegnili transformirati. Pustimo se zasvojiti. Ne vemo več, čemu določena informacija služi. V avtobusu beremo informaciji, ker so nam že ponujene na displayu. Prav tako na postajah gledamo reklame, ker so nam že predstavljene in ne moremo mimo njih. To je že prava ikononomanija v duhu Baudrillarda. Družba simulakra deluje. Mlada dekleta vneto in zavzeto tipkajo po tablicah, kadar se vozijo z mestnimi avtobusi in tudi na postajah. Berkeley je imel prav: biti pomeni biti opažen (lat. esse est percipi). Na ta način so opaženi anonimni ‘komunikatorji’ in nominalni recepientke. Pametne naprave imajo boljši spomin kot navadni ljudje in si nas zapomnijo. Google že vnaprej ve, kakšne informacije pričakujemo od njega. Žal pa ne ponudi najbolj relevantnih.

Množično se pustimo zasvojiti bržkone zato, ker nepomembni želimo postati pomembni, nepriznani priznani. Na ta način se izenačujemo s strukturo virtualnega sveta. Namesto skozi okno vlaka gledamo skozi okna tehnologije v virtualni svet kopij, v katerem sta original in realnost izginila (Baudrillard). Zakaj smo postali Slovenci skoraj svetovni prvaki v piratskem kopiranju? Ne le zato, ker nimamo ustrezne zakonodaje kot npr. v Avstriji, ampak tudi zato, ker majhni po inferiornih občutkih hočemo postati veliki. Uganjujemo neoliberalne trende in jih do- oz. še pre-hitevamo, da bi postali umetno nesmrtni.

Nekateri tehnološki priseljenci se želijo čim bolje uvrstiti med mlajše milenijske digitalce, rojene okoli leta 2000. Dobro se je odpovedati tistih (dez)informacij, ki nas motijo. Motnje so znak, da nečesa ne rabimo in da v določene okvire ne sodimo. Selektivna nepozornost ne zadostuje, potrebna je tudi selektivna pozornost. Film Avatar nam pokaže, da duhovna senzibi lizacija pomaga pri premagovanju težav, ker pravočasno vemo, kaj nam preti. Nismo vsi enako senzibilizirani. Otopelost do ljudi zaradi stvari ni dobra. Galimbertijevi mladi skvoterji se počutijo odvečne, ker jih odrasli ne zaposlijo. Da si ne bi generirali duševne motnje zaradi ‘komunikacije, ki z nami komunicira’. Digitalna demenca postaja značilna že za otroke, ki jim ne postavimo meje do novih tehnologij.

Doslej nismo definirali problema, kdo koga prej (psihološko) prebere. Nezavedno gre za tekmovanje. Papirnate in virtualne misli bere bralec. Po navadi jih pišejo in pišemo tisti, ki s(m)o tudi sami ‘kaj primernega’ prebrali. Past je v tem, da ‘trgovci’ kupce prej psihološko preberejo kot pa ti spoznajo sami sebe. Pisci, ki prej preberejo težnje bralcev, kot se ti ozavestijo, postanejo aktualni. V ZDA so zaznali problem več napisanega kot prebranega. Več je razpoložljivih produktov kot je kupljenih in porabljenih. Bipolarizacija sveta je v tem, da smo na eni strani v preobilju (ne)materialnega po drugi strani pa še bolj v pomanjkanju obojega kot nekoč.

Človek se je zaradi (iz)rabe imenitnih tehnologij že antropološko spremenil. Postal je bolj površen, plitev (Carr), ne postavlja na prvo mesto neposrednih medsebojnih odnosov, ampak posredne in predmetne. Če bodo računalniki odčitavali naše misli, to ne bo nujno dobro. Pozitivno branje misli sodi k empatiji, negativno pa k zunanji kontroli. Kot piše g. Kučić v drugem članku »Ustanovitelji informacijskih podjetij so naftni baroni« v isti Sobotni prilogi, si družabna omrežja zapomnijo naše obraze. Na ta način nas poznajo bolje kot sami sebe, ali kot pravi ga. Štaudoharjeva, determinirajo tisto, kar mislimo.

Dejstvo, da nastajajo kibernetske vojne in svetovni vdori računalniških virusov, kaže, da t. im’ pravi akterji ne mislijo na dobro vseh, ampak obratno kamuflirajo razlikovanje med dobrim in slabim oz. zlim. To samozaslepljevanje glede vsega dovoljenega in navidezno dobrega je nevarno. Procesa zaslepljevanja in bolečega odpiranja oči tečeta simultano.

Ortega y Gasset (1983) je glede Janusovega pogleda na ambivalentnost časa poučno zapisal: »Ne gre za to, da bi sprejeli naš čas brez pridržkov. Ravno nasprotno, vsakršen ‘naš čas’ prinaša s seboj svoje zakonitosti in svojo nespamet, svoj pristni dekalog in svoje ponaredke. Natanko zato moramo nenehno kritično pretresati naš goli čas, ga vračati iz nenehnega ponarejanja k njegovi temeljni resnici, ga meriti z njim samim. Kolikor bolj resno bomo jemali svoj čas, toliko več strogosti bo vložene v izogibanje spogledovanju z njegovimi goljufijami«. Tedaj je produktivno plavati proti toku z dekalogom proti ponaredkom, s pristno iskrenostjo zoper množičnost osame, s poštenostjo zoper korupcijo in goljufije.

Branje misli lahko uporabimo, da povemo tisto, kar bi drugi rad slišal ali zlorabimo tako da ga determiniramo. To je umetnost hoje za nekom in pred nekom.

Do nedavna se je tehnologija razvijala znotraj kartezijanskega dualističnega modela, danes pa se znotraj interaktivno komunikacijskega. To je še bolj nevarno, ker so meje podrte in je kontrola aparatur slabša. Zlasti za naravoslovno znanost velja, da je tehnična in tehnika je znanstvena. Injterdisciplinaren pristop k proučevanju antropoloških, psihosocialnih in duhovnih posledic k razvoju tehnike je potreben zaradi večperspektivnega mišljenja, ki se večstransko opredeljuje do njenih pozitivnih in negativnih strani. Ekološko komponento bi bilo ključno upoštevati zaradi trajnostnega razvoja.

Vlagati je treba v človeka, ki je najšibkejši člen in šele potem v tehnologijo. HRM morda ni najboljši sistem tega vlaganja. Oglaševalci vedi več o nas kot mi o samem sebi. dijake bi mora li naučiti zavarovati svojo sposobnost pozornosti. Google, amazon, Microsoft,… Gre za tehnologijo povezljivosti.

Verjamemo, da bo vsaj za nekatere razvoj tehnologije še vedno šok. Številne industrije bodo naenkrat zastarele, odprle se bodo možnosti za nova vlaganja. Doživeli smo nesluten napredek na račun bodočih generacij. Sam na sebi je sodobni gospodarski sistem zelo uspešen, mnoge države so doživele gospodarski razcvet, čeprav neenakomeren. Varstvo okolja je postala nova industrija. Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo (Plut). Industrije v prihodnosti bodo proizvodnja turbin na veter, sončnih celic, plinifikacija biomase, proizvod nji geotermalne opreme, proizvodnji in skladiščenju vodika.

Majdič (2017) se postavlja v položaj nekritičnega apologeta novih tehnologij, ko zagovarja Kitajsko, ki v znanost vlaga izjemno visoka sredstva in vabi nazaj znanstvenike, ki so nekoč zbežali ‘na perspektivni Zahod’. Podcenjuje EU, ki piše vedno nove strategije. Kitajska klonira nekatere živali (npr. kašmirsko ovco), ne pa še človeka. Prvi so teleportirali foton v vesolje. Spominja na kultne besede iz znanstvenofantastičnega filma Zvezdne steze »Beam me up, Scotty« (»Prežarči me na ladjo, Scotty«), znanih iz. Ni pa nujno, da bi se v praksi ravnali po takšnih filmih. Fenomen prehitevanja zaradi zaostajanja, ki ga že poznamo iz socialnih in znanstveno-tehničnih revolucij, vodi vse bolj za globalni svet ogrožujočo oboroževalno tekmo, ki ji ni videti konca.

Literatura

– Kobal Edvard; Žujo, Nedžad (1989). Raziskovanje je odkrivanje novega znanja. Ljubljana, DZS.
– Komar, Milan (2017). Človeški čas. Ljubljana, Družina.
Majdič, Gregor (2017). Kloniranje v Evropi je prepovedano. Torej bomo klonirali na Kitajskem. Delo, Sobotna priloga, 2. september, str. 12-13.
Ortega y Gasset (1983). Reves del almanaque, en Obras completas. Madrid, Alianza.
Škobalj Eva (2017) Čuječnost in vzgoja. Ljubljana, Ekološko-kulturno društvo za boljši svet.
Štaudohar Irena (2017). Kdo bere moje misli? Delo, Sobotna priloga, str. 32.

Vir

Novak, Bogomir (2012). Kakšna je tehno-humana šola?. http://www.gsoft.si/ novak_ bogomir/A125_tehno_humana.rtf. [COBISS.SI-ID 2387287] 124 strani.

11. januarja 2018, se je na španski univerzi Las Palmas de Gran Canaria (ULPGC) odvil prvi projektni sestanek, kateremu je sledila tiskovna konferenca s predstavitvijo projekta širši javnosti. Španska organizacija »Mi Hijo y Yo « je v svojih prostorih sprejela 12 partnerjev iz štirih evropskih držav (Španije, Slovenije, Češke republika in Belgije) in organizirala tiskovno konferenco, ki se je udeležilo več kot 50 ljudi; televizijskih in radijskih novinarjev, akademikov, ljudi z motnjami avtističnega spektra, staršev otrok z motnjami avtističnega spektra, političnih odločevalcev in drugih zainteresiranih posameznikov.

Predstavitvi projekta je sledila predstavitev partnerjev v projektu; njihovih organizacij, vloge v projektu in predvajanje kratkih filmov, ki so bili pripravljeni v ta namen.
Oktobra 2017 se je pričel nov Erasmus+ K2 projekt ETTECEC: zgodnja pozornost inkluziji otrok z motnjami avtističnega spektra v predšolsko vzgojo in varstvo (angl. Early aTTention for the inclusion of children with autism spectrum disorders in Early Childhood Education and Care systems), ki se osredotoča na izobraževanje in trening vzgojiteljev, s ciljem zmanjševanja razlik in spodbujanjem vključevanja vseh otrok. Projekt združuje akademike in praktike iz različnih centrov v Evropi, saj z organizacijo Mi Hijo y Yo (Španija), ki projekt vodi, sodelujejo tudi: Pedagoški inštitut in Svetovalnica za avtizem (Slovenija), Autisme-Europe AISBL (Belgija), Schola empirica in Fakultní základní škola a mateřská škola při PedF UK Barrandov II (Češka republika).

V projektu bomo razvili spletni trening za vzgojitelje, ki jim bo nudil potrebna znanja in zmožnost za pridobivanje kompetenc, ki jih potrebujejo za vključevanje otrok z motnjami avtističnega spektra v dejavnosti v vrtcu in posledično zmanjševanje razlik v dosežkih med otroki. V pilotnem treningu novo nastalih metod bo sodelovalo 18 vzgojiteljev iz petih vrtcev, kar bo posredno vplivalo na 270 otrok. V raziskavi bodo vključeni vrtci iz Slovenije, Češke republike in Kanarskih otokov. Trening je zastavljen kot inovativen pedagoški pristop, ki temelji na paradigmi vključevanja v izobraževanje. Razvoj spletnega treninga za vzgojitelje je usmerjen v krepitev njihovih sposobnosti vključevanja otrok starih med 0 in 6 let (predšolska vzgoja) v vse dejavnosti. Njegovo temeljno filozofijo bi lahko ob upoštevanju različnih potreb in značilnosti učencev, uspešno prenesli tudi na druge ravni izobraževanja, kjer je enako pomembna.

https://ettecec.wordpress.com/

dr. Maša Vidmar, vodja projekta, in Manja Veldin, raziskovalka

Štiri teorije tehnološkega razvoja

Strokovnjaki so v ameriških medijih že predstavili 8 zanimivih tehnoloških stvaritev, ki bodo reševala Zemljo pred nadaljnjim uničenjem.

Gržan (2017, 234) piše tudi o democidu kot načrtovanemu odstranjevanju odvečnežev. Papež se zavzema, da bi tehnološki napredek služil vsem. O duhovnem podjetništvu je pisala že Zoharjeva.

2.Možne edukacijske alternative za totalizacijo tehnologije

Branje misli lahko uporabimo, da povemo tisto, kar bi drugi rad slišal ali zlorabimo tako da ga determiniramo. To je umetnost hoje za nekom in pred nekom.

Literatura

Vir

Novak, Bogomir (2012). Kakšna je tehno-humana šola?. http://www.gsoft.si/ novak_ bogomir/A125_tehno_humana.rtf. [COBISS.SI-ID 2387287] 124 strani.

Na tiskovni konferenci so projekt predstavili (z leve): Lucie Milcent (projektna koordinatorica), María Davinia González (vodja projekta in predsednica organizacije Mi Hijo y Yo), David Pérez-Dionis (namestnik ministra za šolstvo na Kanarskih otokih), Ángeles Perera Santana (dekanja Fakultete pedagoških znanosti na ULPGC) in Octavio O’Shanahan (profesor na ULPGC).

Predstavitvi projekta je sledila predstavitev partnerjev v projektu; njihovih organizacij, vloge v projektu in predvajanje kratkih filmov, ki so bili pripravljeni v ta namen.
Oktobra 2017 se je pričel nov Erasmus+ K2 projekt ETTECEC: zgodnja pozornost inkluziji otrok z motnjami avtističnega spektra v predšolsko vzgojo in varstvo (angl. Early aTTention for the inclusion of children with autism spectrum disorders in Early Childhood Education and Care systems), ki se osredotoča na izobraževanje in trening vzgojiteljev, s ciljem zmanjševanja razlik in spodbujanjem vključevanja vseh otrok. Projekt združuje akademike in praktike iz različnih centrov v Evropi, saj z organizacijo Mi Hijo y Yo (Španija), ki projekt vodi, sodelujejo tudi: Pedagoški inštitut in Svetovalnica za avtizem (Slovenija), Autisme-Europe AISBL (Belgija), Schola empirica in Fakultní základní škola a mateřská škola při PedF UK Barrandov II (Češka republika).

Učenje se ne prične z obveznim šolanjem, temveč že ob rojstvu. Strateški okvir EU za izobraževanje in trening 2020 izpostavlja potencial sistemov predšolske vzgoje in izobraževanja za naslavljanje socialne inkluzije in ekonomskih izzivov. Zastavljen je cilj, ki predvideva vsaj 95% udeleženost otrok v predšolsko vzgojo in varstvo (PVV) (med 4. letom starosti in začetkom obveznega šolanja). Zaključno poročilo iz leta 2012 glede »PVV za otroke iz manj spodbudnih okolij« pravi, da je participacija v PVV ključen faktor za socializacijo otrok v formalno izobraževanje. Še posebej pa je PVV koristen za večino otrok iz manj spodbudnih okolij, vključno z otroki z motnjami avtističnega spektra, katerih pridobitve v kognitivnem in socialno-emocionalnem razvoju so večje kot pri njihovih vrstnikih. Vendar pa so glede na poročilo Evropske komisije »Podpora otrokom s posebnimi potrebami«, le-ti manj zastopani v PVV zaradi neprilagojenih pogojev. Potreba po inkluzivnem izobraževanju je zapisana tudi v UN Konvenciji za pravice posameznikov s primanjkljaji, kjer je v členu 24.2 zapisano, da ljudje s primanjkljaji ne bi smeli biti izključeni iz splošnega izobraževalnega sistema in, da bi sistem moral biti prilagodljiv in omogočati sodelovanje vseh posameznikov. Project ETTECEC se tako osredinja na izboljšavo sistemov PVV v partnerskih regijah, preko vključevanja in izogibanju segregacije otrok z avtizmom, kar bo otrokom omogočalo boljšo pripravljenost za vstop v šolo.
V projektu bomo razvili spletni trening za vzgojitelje, ki jim bo nudil potrebna znanja in zmožnost za pridobivanje kompetenc, ki jih potrebujejo za vključevanje otrok z motnjami avtističnega spektra v dejavnosti v vrtcu in posledično zmanjševanje razlik v dosežkih med otroki. V pilotnem treningu novo nastalih metod bo sodelovalo 18 vzgojiteljev iz petih vrtcev, kar bo posredno vplivalo na 270 otrok. V raziskavi bodo vključeni vrtci iz Slovenije, Češke republike in Kanarskih otokov. Trening je zastavljen kot inovativen pedagoški pristop, ki temelji na paradigmi vključevanja v izobraževanje. Razvoj spletnega treninga za vzgojitelje je usmerjen v krepitev njihovih sposobnosti vključevanja otrok starih med 0 in 6 let (predšolska vzgoja) v vse dejavnosti. Njegovo temeljno filozofijo bi lahko ob upoštevanju različnih potreb in značilnosti učencev, uspešno prenesli tudi na druge ravni izobraževanja, kjer je enako pomembna.
https://ettecec.wordpress.com/

dr. Maša Vidmar, vodja projekta, in Manja Veldin, raziskovalka

Dr. Novak Bogomir

januar, 2018

Štiri teorije tehnološkega razvoja

Strokovnjaki so v ameriških medijih že predstavili 8 zanimivih tehnoloških stvaritev, ki bodo reševala Zemljo pred nadaljnjim uničenjem.

Gržan (2017, 234) piše tudi o democidu kot načrtovanemu odstranjevanju odvečnežev. Papež se zavzema, da bi tehnološki napredek služil vsem. O duhovnem podjetništvu je pisala že Zoharjeva.

Branje misli lahko uporabimo, da povemo tisto, kar bi drugi rad slišal ali zlorabimo tako da ga determiniramo. To je umetnost hoje za nekom in pred nekom.

Literatura

Vir

Novak, Bogomir (2012). Kakšna je tehno-humana šola?. http://www.gsoft.si/ novak_ bogomir/A125_tehno_humana.rtf. [COBISS.SI-ID 2387287] 124 strani.

Odziv na izjavo po tiskovni konferenci PIRLS
V torek, 5. XII. 2017, je Pedagoški inštitut na odmevni tiskovni konferenci predstavil rezultate zadnjega cikla raziskave o bralni pismenosti, PIRLS. Po tiskovni konferenci je vodja raziskave, mag. Marjeta Doupona, dala daljšo izjavo za Radio Slovenija, katere deli so bili uporabljeni tudi v informativni oddaji Dogodki in odmevi, istega dne ob 15.30.
V izjavi je mag. Doupona uporabila povsem neprimerno primerjavo, ki v ničemer ne izhaja iz rezultatov raziskave PIRLS, da namreč Slovenija “lahko zapre meje, ker ne potrebujemo imigrantov, ki bi opravljali slabša dela”, saj imamo za to “dovolj Slovencev, za katere nismo pripravljeni zagotoviti enakovrednega izobraževanja kot za vse ostale državljane”.
Izjava v ničemer ne predstavlja stališča Pedagoškega inštituta, ki aktivno sodeluje v več programih za pomoč beguncem, prepričani pa smo, da tudi ne stališča mag. Doupone, ki se z begunci in begunstvom ukvarja že desetletja. Na to temo je napisala kar nekaj člankov, v času zadnje begunske krize, 2015/16, pa se je pri pomoči beguncem tudi osebno angažirala.
Vsem, ki jih je izjava kakorkoli prizadela, se v imenu Pedagoškega inštituta iskreno opravičujemo.

prof. dr. Igor Ž. Žagar,
direktor Pedagoškega inštituta

dr. Valerija Vendramin, višja znanstvena sodelavka,
predsednica Znanstvenega sveta Pedagoškega inštituta

1. Kratek vpogled v razvoj humanistične pozitivne psihologije

Pozitivna psihologija se je začela uveljavljati v Evropi predvsem po letu 1990. Njeno temeljno izhodišče je, da je raziskovanje polnosti in notranje sreče enako važno kot raziskovanje duševnega trpljenja in motenj. Začetki tega pristopa segajo že v petdeseta leta 20. stoletja. Tedaj so veliki humanistični psihologi in terapevti (Karen Horney, Erich Fromm, Abraham Maslow, Carl Rogers, Fritz Perls in drugi) začeli postavljati v ospredje vprašanje virov človekove moči, dostojanstva, duhovne suverenosti.
Samouresničenje in notranja svoboda sta se jim zdela cilja, vredna prizadevanj, kljub objektiv ni omejenosti posameznika, kljub družbenim pritiskom, kljub tragičnim izkušnjam otroštva. Ranljivosti našega obstoja niso zanikali, a v njem so videli le senčni del resnice o naši usodi. S Freudom se je psihologija namreč zazrla predvsem v patologijo in skušala spoznavati obup, razklanost, sovraštvo, grozo in uničevalnost. Pred nami je zazijal pekel razbolelega, pohlepne ga, otročjega in napadalnega človeka, ki ga je bilo mogoče gledati s pomilovanjem ali sočutjem, gotovo pa ne s ponosom ali občudovanjem.
Omenjeni terapevti pa so začeli preusmerjati svojo pozornost na vire človekove notranje moči, v razloge za upanje. Iskali so pot, ki pripelje čez ovire in omogoča vzpon uma, srca in duha. Verjeli so v napor, ki človeku omogoča izpeljavo osrečujočega življenjskega poteka ne glede na okoliščine. Maslowa je na primer zanimalo, zakaj nekateri ljudje, različni po izobrazbi, poklicu, družbeni moči in imetju, dosegajo visoko stopnjo odpornosti in samouresničenja, in od kod prihaja ljubezenska moč, s katero nekateri znajo zavladati nad svojo nesrečo. Njegova razmišljanja ob ugotovitvi, da taki ljudje obstajajo in da so si tudi zelo podobni, so še danes sveža in izzivalna.
Humanistična psihologija ni ustvarila enotnega pristopa, a je razvila celo vrsto tehnik, s kateri mi je mogoče razumno in samostojno vzgajati sami sebe. Prispevala je k razvoju kognitivne psihoterapije, ki gradi na moči zdravilnih miselnih postopkov. Izstopila je vrednost razuma, racionalnosti, miselne moči. Um je spet zasedel svoje mesto kot sijajna duhovna krona človekove ustvarjalne zavesti. Nekateri sicer uspešni psihoanalitiki so se začeli spraševati, ali je pot iz trpljenja nujno tako zamudna in težka, tako vezana na duševno arheologijo in preteklost, kot jih je naučila klasična psihoanaliza. Največja in še živeča predstavnika tega premika, Albert Ellis in Aaron Beck, ki prihajata iz psihoanalitične edukacije in prakse. Njuna raziskovalno-terapevtska metoda je opazovanje miselnih postopkov, s katerimi ljudje ohranjajo svoje notranje blokade. Oba sta prepričana, da preteklost ne določa edina življenjskega poteka, ker je v igri veliko dejavnikov, ki ustvarjajo sinergični videz naključnosti.

2. Poskusi svetovanja klientom

V smislu neupravičenega posploševanja in dogmatičnega prepričanja o tem da smo pametnejši, hitrejši in boljši iluzija. Če razumemo naslovno vprašanje kot hipotezo, jo lahko poskuša mo uresničevati. Mnogi so dali za to navodila, ki pa niso razumljiva brez izhodišča. Kdor sprejme doktrino mnogovrstnih Jazov na temelju opazovanja, razume, da vsaka želja, misel, dejanje, strast itd. ustreza drugačnemu Jazu, ki jih Assagioli opredeljuje kot podosebnosti. Kdor opazuje samega sebe, postane opazovalec in opazovani. Brez tega ni osebne rasti, ker se istovetimo z vsemi pojavi mnogovrstnega Jaza. Tako postanemo lahek plen zunanjih in notranjih okoliščin. Seveda pa niso vsi pozitivni psihologi razumeli odločanja kot dogovarjanja med raznimi deli. Pri vseh pa opazimo dvodelno shemo in potrebo po prehodu od ene k drugi t. im. višji instanci, ki je duh, sebstvo, globinski jaz, sistem 2 itd.
Zastavljeni cilj v naslovu članka spominja na avtosugestivno repetitivno metodo francoskega zdravnika in terapevta Emila Couéja (1857-1926), po kateri smo vsak dan boljši. Za bolnike je primerna sugestija “Vsak dan mi gre v vsakem pogledu bolje in bolje.” Odkril je, da je vsaka hipnoza pravzaprav le avtohipnoza in deluje šele tedaj, ko to postane. Vedel je, da vsaka misel teži k realizaciji kot tudi to, da naj skladno delujeta domišljija in volja. Opazil je, da so tisti, ki so mu sledili, dosegli zastavljene cilje. Najbolj dostopni so bili otroci. V nas so sile samozdravljenja, ki delujejo, če se jih le naučimo prav uporabljati.
Emile Coué je vplival na Martina Kojca in mnoge druge. Kojc (1901-1978) je s Couéjem sicer polemiziral, vendar pa je prevzel osnovne predpostavke. Očital mu je, da zagovarja avtosugestijo kot obliko samozaslepljevanja. Vedel je, da človeka tekmovalna civilizacija poneumlja. Deterministično je drugače kot Freud zagovarjal temeljno vlogo podzavesti. Kljub temu je treba ohranjati do življenja pozitivni odnos in rasti v uravnoteženosti duhovnega miru. Trdil je, da v boju med domišljijo in voljo vedno zmaga domišljija. Zanj je vera v pra-silo vir izpolnitve želja. Kojc (2013) meni, da ima vsaka želja kot oblika prasile v sebi moč uresničevanja, ki ni vezana na določen čas, razum in voljo. Gre za umetnost zaupljivega čakanja. Pra-sila nam želi najboljše in zato izloči vse nezaželeno. To lahko vidimo le z duhovnimi očmi. Kojc je kot očividec obeh svetovnih vojn, kritik racionalizma in voluntarizma, ki kvarita civilizacijo. Kojčev priročnik Učbenik življenja je pomagala pri duhovni rasti našemu predsedniku Janezu Drnovšku.
Tudi ameriški pastor in psihoterapevt Joseph Murphy (1998-2081) razkriva velik vpliv podzavestnega uma na vsa področja našega življenja. Za razna področja našega življenja daje primere, kako z enostavno spremembo načina razmišljanja doseči izjemne, pozitivne spremembe na katerem koli področju življenja. V Moči vaše podzavesti (2014) podaja sugestije za osredotočanje uma in odpravljanje podzavestnih ovir, ki nam preprečujejo doseganje zaželenega – in zasluženega – uspeha. Na osnovi duhovnih zakonov obljublja samozavest, ustvarjanje harmoničnih odnosov, doseganje poklicnih uspehov, pridobivanju bogastva, zoperstavljanju strahovom in fobijam, odpravi slabih razvad, telesni ozdravitvi ter vsesplošni blaginji in sreči. Za razliko od Couéja je pri Murphyju prva in zadnja predpostavka vera v Boga. Pri njem opazimo to, kar je bilo doslej le implicirano. Za uspeh določenega individualnega projekta npr. zdravljenja je potrebna tudi podpora okolja.

2.1 Spreminjanje osebnih navad

Vprašanje pogojev odločanja se da zastaviti tudi bolj kompleksno in ne samo na osnovi (avto)sugestij. Proučuje ga tudi Charles Duhigg, ki je avtor odmevne uspešnice Moč navade (2015). Pri tem se opira na znanstvena dognanja psihologije, vedenjske ekonomije in poglobljene intervjuje z različnimi uspešnimi posamezniki ter strokovnjaki – nevrologi, psiho logi, piloti, generali, direktorji, filmskimi ustvarjalci, igralci pokra in kognitivnimi znanstveniki –, skuša čim bolj jasno opredeliti, kako »deluje« učinkovitost oz. produktivnost. Duhiggova druga knjiga (2016), ki je prevedena v slovenščino, predstavlja logično nadalje vanje Kahnemanovih raziskav, za katere je dobil Nobelovo nagrado l. 2002 za prodorne prispevke s področja vedenjske ekonomije.
Kahneman (2016) trdi, da zaradi kognitivne lahkotnosti razsojamo hitro in enostransko učinkovito. Desno in levo polovico možganov poimenuje s sistemom 1 in 2. Sistem 1 poskrbi da vtisi v nas postanejo prepričanja. Ti so izvor intuitivnih uvidov. Zato sprejemamo odločitve na osnovi zunanjega videza, všečnosti, prepričanj in pričakovanj, manj pa na osnovi tehtnega premisleka po sistemu 2, ki deluje počasi logično-analitično. Zagovarja tezo, da naše odločitve izvirajo iz prepletanja teh dveh načinov razmišljanja ne glede na to, ali gre za vsakodnevne odločitve ali pa za zahtevnejše kognitivne procese, kot je dolgoročno načrtovanje pomembnih bivanjskih in delovnih strategij. Ker pa imata oba sistema svoje slabosti, potrebujemo po eni strani samokritične korekcije, po drugi pa tudi skupinsko sodelovanje.
Iz Duhiggove Moči navade (2015) izvemo, kako lahko vpeljevanje ali pa spreminjanje t. i. ključnih navad pomeni razliko med propadom in uspehom ter življenjem in smrtjo. V njej daje primer, kako je mlada ženska v zadnjih dveh letih je spremenila skoraj vse ključne vidike svojega življenja. Nehala je kaditi, postala je maratonka, v službi pa je napredovala. Nevrologi so pri pregledu njenih možganov ugotovili, da so se vzorci znotraj njenih možganov povsem spremenili.
V obeh knjigah Duhigg (2015, 2016) izboljšanje učinkovitosti opredeljuje z:

izpostavljanjem skupnih značilnosti, ki ločujejo učinkovitejše posameznike in podjetja od manj uspešnih,
ustvarjanjem sistemov za pravilno odločanje,
sprejemanjem ustreznih prihodnjih poslovnih in zasebnih izzivov ter z
jasnim načinom zbiranja in obdelave podatkov, kar omogoča skupinam in posameznikom, da svoje težave spremenijo v priložnosti.

Duhigg (2015, 2016) raziskuje koncepte učinkovitosti in produktivnosti. S prepletom znanstvenih dognanj in izvirnih ter poučnih resničnih zgodb oseb in institucij, Duhigg predstavi ključne značilnosti učinkovitosti od motivacije in postavljanja izzivalnih, a realnih ciljev, do osredotočenja in pravilnega odločanja, ki so skupne uspešnejšim posameznikom in podjetjem.
Njegov stil pisanja vključuje pojasnjevanje osebnih zgodb z novejšimi nevroznanstvenimi in psihološkimi dosežki. Na ta način nam ‘po človeški logiki’ pokaže, kako in kdaj se dejansko zgodi učinkovitost. Ključno je njegovo stališče, po katerem biti produktiven ne pomeni najprej tega, da zastavljene vsakodnevne naloge ne opravljamo čim hitreje in intenzivno, ampak, da se drugače, bolj kompleksno in premišljeno odločamo zase in za svet. Duhiggov namen je kodifikacija in normiranje naših celotnih izkušenj za boljši svet.
Duhigg (2016) nam v osmih poglavjih pokaže poti osebne rasti (personal growth). Najprej nam pokaže, kako občutek samonadzora sproža motivacijo za uspeh. Nato analizira uspešnost skupin z asociacijo na timske ure. Ugotavlja, da so tiste ekipe boljše, ki delujejo skupinsko usklajeno, ne da bi anarhično prepuščale vodstvo le najboljšim. Vsekakor ne gre brez karizmatičnih osebnosti. Tista podjetja se skušajo neuspešno spremeniti, ki nimajo organiziranega timskega dela. Nekaterim pa se uspe prenoviti praktično čez noč. Zoharjeva bi ugotovila da imajo primerno duhovno vodstvo. Duhigg nam predstavlja laboratorije, kjer nevroznanstveniki raziskujejo, kako navade delujejo in kako se zasidrajo v naših možganih. Pokaže,katere navade so bile ključne za uspeh večkratnega olimpijskega zmagovalca, plavalca Michaela Phelpsa, izvršnega direktorja korporacije Starbucks Howarda Schultza in borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga.
Pomembno je vedeti, kako ohranjamo fokus s fokusiranjem (osredotočenje je focusing) mentalnih modelov, kakšen je pravilen način postavljanja dolgoročnih in kratkoročnih ciljev. Pripoveduje, kako so se podjetja iz Silicijeve doline uvrstila med vodilne, ko so začela gojiti kulturo zavezanosti. Opozarja, da nas danes tehnična avtomatizacija odvrača od napora mišljenja, povečuje varnost v tovarnah, učinkovitost v pisarnah, zanesljivost v delovanju sistemov, stabilnosti rasti v gospodarstvu. Povečuje pa se nevarnost individualnega tveganja zaradi padanja koncentracije.
Z izrazom tunelski vid Duhigg označuje našo vsakdanjo pragmatično značilnost, da smo osredotočeni samo na to, kar imamo pred nosom. Ker pa nam današnji tehnično informatiziran svet ponuja različne opcije, radi eksperimentiramo s samim seboj in s svetom brez pravega cilja. Duhigg pravilno opozarja, da se šele učimo smiselno uporabljati informacije in jih ne zlorabljati za parcialne cilje.
Duhigg (2016)nam pokaže učinkovito metodo postavljanja t. i. S.M.A.R.T. ciljev. To je akronim za večpomenske izraze kot so:

S. = Specifično konkreten. Kaj natančno hočemo? S. =Samosprožitev in samokontrola. Ali lahko cilj 100% sami usmerjate in vplivate nanj? S. = »Simpel«. Ali je cilj formuliran preprosto in s tem možganom primerno?
M. = Merljiv. Po čem prepoznamo, da smo svoj cilj dosegli (kaj so dokazni kriteriji)?
= As if now (kot bi že bil dosežen). Ali je cilj formuliran v sedanjosti (glagol v sedanjiku)? A. = Atraktiven. Ali ga res hočete doseči? Ste se pripravljeni za to angažirati? Čemu se morate v ta namen odpovedati (sekundarni dobiček)? Kakšno ceno je treba za to plačati? A. = Absolutno sprejemljivo: Ali je cilj ekološki? V katerem kontekstu to hočete in v katerem ne?
R. = Realen. Ali je to za Vas v območju ‘’možnega’’? Ali se vam to zdi izvedljivo? Je to že komu uspelo?
T. = Totalno pozitivno. Ali je mogoče vaš cilj opisati pozitivno in brez primerjave? T. = Timing. Kdaj natančno bo cilj dosežen? To tehniko se da uporabljati tudi skupinsko. Z njeno pomočjo vodja najlažje kontrolira doseganje ciljev skupine, ki deluje dogovorno, denimo, po timski uri.

Življenje se rado obrača iz sreče v nesrečo in ko se ti zazdi, da te najbolj potiska v »koprive«, te morda že vleče iz njih, ker so navsezadnje zdravilne. Kako priti iz »kopriv« je navsezadnje zadeva kriznega managementa.
Nadalje Duhigg (2016) analizira pet tipov kulture vodenja: 1. zvezdniški, kjer zaposlujejo ljudi z elitnih univerz in uspešnih podjetij, 2. inženirski, ki zaposluje mlade in motivirane delavce, v 3. in 4. prevladujejo avtokrati in birokrati s kulturo zavezanosti – pripadnosti enemu podjetju. Vodja izbere enega izmed njih ali kombinira vse. Eden izmed najbolj znanih proučevalcev kulture vodenja je John C. Maxwell, ki je nadvse priljubljen predavatelj o voditeljskih temah, medčloveških odnosih in osebnostni rasti. Z avdiokasetami, videokaseta mi in knjigami, ki jih izdaja njegov izobraževalni inštitut INJOY, vpliva na mnoge voditelje v ZDA in drugod. Predpogoj uspeha vsake organizacije v sodobnem tekmovalnem svetu je načrten razvoj voditeljskih kvalitet zaposlenih. Zaposleni so glavno bogastvo vsake organizacije. Sistemi zastarajo, zgradbe postanejo majave, stroji se obrabijo, ljudje pa lahko rastejo, se razvijejo in dosežejo večjo učinkovitost, če jih vodi voditelj, ki razume…
Tudi pri igri pokra ugotavlja, da se bolje odločajo tisti igralci, ki ne postavljajo vse upe v zmago na gotovost, ampak upoštevajo, da ne poznajo vseh okoliščin med katerimi bi bile ključne poznavanje kart soigralcev. V naslednjem poglavju Duhigg pri reševanju neuspeha filma Ledeno kraljestvo. Duhhig proučuje subjektivne pogoje naše ustvarjalnosti kot so samokontrola in premišljevanje o svojih izkustvih.
Inovativna podjetja se od manj inovativnih ločijo po namenski porabi energije. Vprašajmo se, kam usmerjamo našo energijo. Kako se reševanja izzivov lotimo bolj kreativno, sistematično in učinkovito?
Duhigg (2016) opisuje zgodovino iznajdbe in najrazličnejše načine uporabe Bayesovega pravila, ki nam pove, kako se verjetnost nekega dogodka spremeni, ko o njegovih okoliščinah pridobimo nove informacije. Bayesovo pravilo je zelo uporabno. Z njeno pomočjo so med drugo svetovno vojno denimo dešifrirali slavno nemško Enigmo, iskali podmornice, preurejali zavarovalniške tabele in počeli še marsikaj drugega, kar avtorica odlično opiše v celi vrsti zanimivih zgodb. Kot pokaže poker je odločanje v sistemu različnih verjetnosti je najtežje. Bolje je, da kaj tvegamo kot da se zanašamo le na gotovost.
V zadnjem poglavju Duhigg opisuje, kako je ena izmed najslabših šol v Cincinnatiju v ameriški drža vi Ohiu, postala boljša. Zadnje poglavje je nekakšna rekapitulacija prejšnjih na novi zgodbi, ki zadeva izobraževanje. Šola South Avodale je imela dovolj denarja, ki so jim ga dale mesto in lokalna podjetja in najboljšo tehnično opremo, in vendar je bil videti učni uspeh nerešljiv problem. Podatkovno spremljanje rezultatov ni pomagalo. Brez dodatnih sredstev so začeli projekt Osnovnošolska iniciativa (OI), ki je postal model za šolsko reformo v revnejših mestnih središčih. Udeleženci edukacije so bili isti kot prej. Fokusirali so se na drugačen način sprejemanja odločitev. Pridobljene statistične podatke so obdelovali ročno z namenom, da jim bodo služili za doseganje boljših rezultatov. Učili so se pretvoriti statistične podatke in preglednice v uvide in načrte. Inšpektorji so ugotovili, da so se v l. 2010/11 uspehi dramatično dvignili.
Predstavljeno Duhiggovo knjigo se splača upoštevati v šolskem prostoru zlasti sedaj, ko se sprašujemo po motivaciji slovenskih učencev za dosežene rezultate na mednarodnih tekmovanjih znanja TIMSS in PISA 2015.
Z najnovejšimi znanstvenimi dosežki in zasnovane zgodbe, s tem pa nam prikaže popolnejši in bolj človeški način razmišljanja o tem, kako in kdaj se dejansko zgodi učinkovitost. Pri tem mu uspe preokviriti celoten kulturni kontekst: biti produktiven ni samo vsakodnevna lista reči, ki jih je treba opraviti. Gre za pogled na naše življenje kot na serijo dobrih odločitev zase in za svet.
Po Pygmalionovem načelu načelu samouresničene prerokbe se učenec ravna po željah in videnjih učitelja. Če se tedaj motivacija in dobro počutje v razredu učitelju ne zdita pomembni, ju verjetno tudi učenec tudi ne zaznava. Po drugi strani se prezahtevnost dolgoročno ne izplača, ker vodi v nedemokratičen stil vodenja in posledično slabše rezultate. Pri SMART zastavitvi ciljev smo videli, da je treba cilje čekirati realno, kar pomeni znotraj dometa samoomejitev .
Šolarji so v imenu visoke pozitivne samopodobe (selfimage) samo gojili občutek, kaj vse zmorejo. Le redkokdaj pa so bili v flowu, na višku svojih moči. Zato je manjkalo učenje z veseljem in z reševanjem problemov. Za uspeh je treba zastaviti ustrezne cilje, programirati poti in vztrajati. Pogubno in ne pogumno se je predajati slepi strasti, čeprav je predanost nekakšen spontan zanos (flow) uspešnega procesa. Včasih se naše želje ne ujemajo s cilji, včasih pa ne vemo, kaj hočemo.
Po Gardnerju smo pametnejši samo v tisti od osmih inteligenc, ki jo vadimo. Spinoza – je en sam Bog in vse drugo so modusi, ki so že v njem. Zakaj bi se ukvarjali z minljivimi rečmi, če nam večnost in neskončnost nudita nenehno srečo. Izboljšanje razuma je v njegovi preusmerit vi na temeljne etične principe. Šahovska igra homo ludens-a ne sodi niti k matematični niti k tehnični inteligenci , je pa v njuni bližini, ker vključuje preračunavanje.
Vaja dela mojstra, če smo se pripravljeni motiti (lat. errare humanum est). Brez poskusov in zmot ne naredimo nič izvirnega.« To pomeni, da smo avtokorekcijsko pripravljeno na ortonomsko pravilno ravna nje, ki pa ni že kar samoumevno od začetka, marveč je s trudom priučeno. Kaj je element? Gre namreč za dejavnost, ki nas po eni strani veseli, po drugi pa jo dobro opravljamo. Robinson in Aronica (2016) na primerih zgodb uspešnih (pogosto tudi slavnih) posameznikov prikazati, kako najti in negovati t. im. element. V slogu priročnikov za samopomoč naslavlja predvsem vidik osebnega angažmaja, vendar ne pozabita opozoriti tudi na sistemske težave (kot je, denimo, zastavitev izobraževalnega ali celo politično-ekonomskega sistema), ki posameznika ovirajo pri iskanju lastnega elementa, s čimer avtorja prikazujeta kompleksnejšo sliko samorealizacije.
Robinson Ken, Aronica Lou (2016) definirata element kot prvinskost, avtentičnost vsakokrat ne individualne osebnosti. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Nekateri ljudje že v otroštvu odkrijejo kje so najmočnejši, nekateri pozneje, nekateri pa nikoli. Odkritje in razvijanje elementa je neobhodni pogoj naše uspešne prihodnosti! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali. Ob njem se spomnimo na Bergsonov elan vital, Dyerjevo navdušenje, Kojčevo prasilo, Gujaujevo načelo intenzivnosti življenja. Resnične zgodbe velikih osebnosti in zgoščene, s humorjem obarvane razlage so nam v pomoč pri odkrivanju lastnega elementa oz. talenta. Element je pri Chiksent Michaliju tok – flow. Element je ključen za doživljanje osebne samorealizacije. Tri razsežnosti inteligence so mnogotera raznolikost, ki jo je definiral Gardner, dinamična povezovalnost in enkratnost, ki delujejo s pomočjo domišljije ustvarjalno.
Robinson in Aronica (2016) preizprašujeta naše ustaljene predstave o ustvarjalnosti, nadarjenosti in inteligenci in nam zagotavlja, da se prav v vsakem izmed nas skriva pomemben potencial za osebno srečo in izpolnitev, pa tudi za edinstven prispevek celotnemu človeštvu.
Robinson in Aronica (2016) kritično analizira obstoječe sisteme vzgoje in izobraževanja, ki domnevno zatirajo otrokove naravne talente v imenu doseganja standardiziranih ciljev. Tudi v tej knjigi trdi, da se ameriški šolski sistem nagiba k enoznačnim in enoumnim odgovorom učencev namesto k pluralnim. Zagovarja pristope, ki negujejo kreativnost ter priznavajo različne vrste inteligence in edinstvenost vsakega človeka. Zakaj le redke šole poučujejo ples, če vemo, da nekateri učenci funkcionirajo le v gibanju, ne pa sede kot homo sedentus. Tudi program ameriške šole No Child Left Behind predvideva le standardizirane rezultate. S tem, ko šole prikrajšujejo učence za problemske izzive, zavirajo uveljavljanje njihove ustvarjalnosti. Mnogi učenci se učijo, česar se ne marajo zaradi odličnih ocen, delavci pa zaradi finančne gotovosti delajo nekaj, kar jih ne zanima. Drugi nam pomagajo pri iskanju boljših rešitev kot somišljeniki, alternativci ali po nasprotovanjih. V vsakem primeru le v novih priložnostih odkrijemo svoje talente.

3. Najpomembnejša je vera vase

Govorimo o različnih verovanjih kot so religiozna, filozofska, umetniška,… A najpomembnejša je naša intimna vera vase. To dokazujejo mnogi športni in poslovni trenerji. Anthony Robbins, poslovnež in filantrop, je eden najuspešnejših osebnih trenerjev v ZDA. Pogosto ga navajajo kot utemeljitelja poklica motivacijskega trenerja. Robinson (2016) ugotavlja, da to področje se danes še bliskovito razvija, tako da bi jih potrebovali več kot jih je. Na srečo mnogi v sebi odkriva, da vloga motivacijskega mentorja predstavlja njihov element. S svojimi prijemi je prispeval k tehnikam nevrolingvističnega učenja.
Rebula-Tuta in Alenka, Prebeg, Josipa (2015) trdita, da vera vase ni mentalno stanje, ki ga lahko ustvarimo z umom in iz uma, z voljo in pridnostjo. Če se prepričamo, da kaj veljamo, to še ne pomeni, da v nas živi vera vase. Živa vera vase je je občutena v telesu ali pa je ni. Če je ne doživljamo, to ne pomeni, da je izginila. V nas drhti kot globoko potopljeni svet občutkov, ki jim ni bilo dano zaživeti. Tudi s tem, da vadimo pozitivna čustva, ljubeče odnose in notranji mir, je še vedno ne ustvarimo, če nismo pozorni na pristne občutke, ki se porajajo ob tem. V temelju je vera vase občutenje telesa, ker so pristna čustva razlita v krvnem obtoku in razvidna v specifičnih hormonih, nevronskih povezavah, v delovanju čutil, v živem spominu naših tkiv in celic. Če telo potrjuje čustvo, pomeni, da je čustvo pristno, če pa je mentalna konstrukcija, ga telo ne bo doživljajo in izrazilo. Tako na primer lahko začutimo veliko željo po nežnosti, ko pa se nas drugi končno dotakne, otrpnemo. To pomeni, da se pod željo po nežnosti skriva nekaj, kar je še močnejše in kar trenutno prevladuje v telesu in želi biti občuteno in upoštevano.
Rebula-Tuta, Alenka, Prebeg, Josipa (2015) sta prepričani, da je treba razvijati znanje o veri vase, ljubiti dobra čustva, a tudi sprejeti vse, kar realno živi v nas in gojiti polsuh za vse, česar smo prepolni, pa odrivamo ali dušimo. Osebna moč nikoli ne more rasti iz pritiska nad seboj. Moč je sprostitev moči in prihaja iz osvobojene pristnosti občutenja, občutenje pa je proces, ki se začne v organizmu in šele v zadnji fazi doseže zavest, če najde prosto pot.
Omenjeni avtorici samokritično priznavata, da v slovenski kulturi nimamo močne vere v resnico občutenja in v odrešujočo moč razkrivanja sebe pred drugimi in pred seboj. Toda šele stik z resničnimi občutki nam pokaže, da se lahko naslonimo nanje, da priteka iz resnice vir žive vode za naše življenje. Začutiti je treba, da imamo pravico čutiti in povedati in da obstaja kdo, ki je sposoben našo resnico poslušati s spoštovanjem, ne glede na to, kakšna je. Dostojanstvo resnice je naše dostojanstvo. To je že Kantova razsvetljenska predpostavka. Rebulova in Preglova pa dodaja, da nikakor ni potrebno, da je lepa, prijetna in prijazna, pa tudi ne nesramna, brezobzirna… Vero vase sestavljajo občutki telesa in zaupanje v te občutke.

Ker zaupanje med nami in občutki nastaja že v otroštvu, ga mnogi ne poznajo. Če smo že kot otroci ugotavljali, da nam občutki v telesu pomagajo odkrivati svet in razumeti dogajanje, graditi odnose in reševati težave, se na nanje navežemo. Doživljamo jih kot verodostojne, ker s celim organizmom dojemamo, da so realni, kar nam izkustvo nenehoma potrjuje. Kako se to dogaja? Kar kot otroci čutimo kot prijetno, ne more biti »morda prijetno«, ker s celim telesom vemo, da je resnično. Isto drži za vse, kar nam je boleče, zoprno ali tuje. Zato temu nedvomno »verjamemo«.
V tem prispevku smo odprli nekaj posebnih vidikov osebnega in institucionalnega neformalnega učenja. Pokazali smo na njegove izvore (pra-sila, avtosugestija, vera vase, navdih, flow – zona, SMART cilji,…) in razsežnosti. Nanizali smo kar nekaj razlogov za potrditev hipoteze, da ima neformalno učenje danes nekatere prednosti pred formalnim, šolskim učenjem in izobraževanjem. To dokumentira tudi nedavni temeljni projekt, ki je potekal na Pedagoškem inštitutu v letih 2011 in 2014 z naslovom »Antropološki vidiki neformalnega pridobivanja znanj«, s sodelujočima ustanovama Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Fakulteto za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem. Po smrti dr. Janeza Kolenca je vodenje projekta prevzel dr. Igor Ž. Žagar. Ostali sodelavci projekta smo bili: dr. Petra Javrh (PI), dr. Polona Kelava (PI), dr. Taja Kramberger (PI), dr. Bogomir Novak (PI, upokojen), dr. Marko Radovan (FF), dr. Braco D. Rotar, (FHŠ, upokojen), dr. Tadej Vidmar (FF) in dr. Sabina Ž. Žnidaršič (FHŠ).

Literatura

Coué, Émile (2009). Kako gospodariti s seboj s pomočjo zavestne avtosugestije. Šmarješke toplice, Stella.

Duhigg Charles (2015). Moč navade. Ljubljana, Umco.

Duhigg Charles (2016). Pametnejši, hitrejši, boljši. Skrivnost učinkovitosti pri delu in v vsakdanjem življenju. Ljubljana, Umco.

Furedi, Frank (2016). Zapravljeno. Zakaj šola ne izobražuje več? Ljubljana, Krt.

Kahneman Daniel (2016). Razmišljanje, hitro in počasno. Ljubljana, Umco.

Kojc Martin (2013). Učbenik življenja. Das Lehrbuch des Lebens. 8. izd., ponatis. Ljubljana, : Domus.

Maxwell, John, C. (2000). Postanite trener sanjskega moštva. Ljubljana, Amalieti & Amalieti.

Murphy, Joseph (2014). Moč vaše podzavesti. Priročnik. Ljubljana : V. B. Z.

Rebula-Tuta, Alenka, Prebeg, Josipa (2015). Vera vase : potovanje v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju. 2. dopolnjena izd. Komen : ART, izobraževal ne in založniške storitve.

Robbins, Anthony (2005). Sporočilo prijatelja : kratek in jedrnat priročnik, kako vzeti usodo v svoje roke. Priročnik. Ljubljana, Tuma.

Robinson Ken, Aronica Lou (2016). V elementu. Ko odkriješ svojo strast se spremeni vse. Ljubljana, Lectour.

Vabilo na 3. nacionalno znanstveno konferenco

Ali se lahko naša šolska politika kaj nauči iz tega? Pa se želi?

Štiri teorije tehnološkega razvoja

2.Možne edukacijske alternative za totalizacijo tehnologije

1. Kratek vpogled v razvoj humanistične pozitivne psihologije

2. Poskusi svetovanja klientom

2.1 Spreminjanje osebnih navad

3. Najpomembnejša je vera vase

Literatura

Prijava na obvestila Pedagoškega inštituta