11. februar: ženske in dekleta v znanosti ter uveljavljanje načela enakosti spolov

11. 02. 2026

Ob 11. februarju, dnevu žensk in deklet v znanosti, si nekoliko podrobneje poglejmo t. i. uveljavljanje načela enakosti spolov (angl. gender mainstreaming), ki naj bi pomagalo vključiti perspektivo spola na različna področja družbenega delovanja in vplivalo na zastopanost žensk (vir). To načelo je tudi eden od ključnih elementov v Obzorju Evropa. Definirano je kot medsektorsko vprašanje, ki ga je treba upoštevati pri vseh fazah raziskovanja – od zasnove projekta do izvajanja in vrednotenja (vir). Pomeni strategijo za uresničevanje enakosti spolov, saj vključevanje vidika spola spodbuja enakost žensk in moških ter je del boja proti diskriminaciji (vir).

Načeloma torej ne gre le za število moških in žensk. Moralo bi iti tudi za vsebinska in metodološka vprašanja (kar pomeni boljšo znanost), saj spregled dimenzije spola lahko pomeni pristranske znanstvene rezultate oziroma rezultate, ki so kalibrirani samo na en spol, najpogosteje moški. Raziskovanje, ki bi bilo (tudi) v interesu drugih, pomeni pogled na svet, v katerem moškost ni norma, ne za ljudi ne za živali (pojavi, gledani z vidika moških življenj, moške dejavnosti, predstavljene kot primarna mesta pomembnih sprememb, itn.) (vir).

Kot se zdi, smo na pravi poti. A tu so tudi slepe ulice. Na kratko si nekatere poglejmo.

(1) Zaradi administrativnega predpisovanja feministično analizo zamenjajo seznami, ki jih »moramo odkljukati«. S tem enakost med spoli postane birokratska vaja v nevtralnem jeziku (»dobre prakse«), ne pa politični projekt, v katerem strukturne ovire še zdaleč niso zvedljive na preprosto rešljive tehnične probleme.

(2) Utemeljitve prednosti enakosti med spoli so v neoliberalni optiki opisane kot: izboljšana učinkovitost, gospodarska rast, institucionalna odličnost ipd., redko pa kot vprašanje pravičnosti in pravic za vse spole in vse marginalizirane skupine.

(3) V praksi skrb za uveljavljanje tega načela (»ker je treba«, »ker moramo«) pogosto pomeni spopadanje s nezadostnimi viri za izvedbo, delegiranje naloge mlajšim ali manj vplivnim raziskovalkam in proizvajanje poročil, ki najpogosteje ne morejo prinesti bistvenih sprememb, zadostijo pa predpisanim zahtevam.

Iz povedanega sledi, da se s temi, pogosto zgolj tehnokratskimi orodji ne moremo ustrezno spopasti z razmerji moči, institucionalnimi hierarhijami in živetimi izkušnjami žensk. Na to slednje bi morali ob 11. februarju še posebej opozarjati.

 

dr. Valerija Vendramin