Ob osmem marcu: kako (ne)vidne so ženske?

08. 03. 2026

Tematika, ki ni nova in ki velja tudi za malce passé (ker: ženske so povsod, žensk je skorajda preveč, vse je feminizirano – da ne naštevamo dalje, saj razumemo, kako to gre), je (ne)vidnost žensk. Poglejmo si kulturno ustvarjanje in kar takoj postrezimo s podatkom za našo najpomembnejšo kulturno nagrado, tj. Prešernovo, ki je skupaj z nagradami Prešernovega sklada najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti (vir). Od leta 1961 jih podeljujejo izključno za umetniške dosežke, zato se lahko držimo te letnice, in letos (tj. vsaj 65 let kasneje) se je prvič zgodilo, da je bilo nagrajenk več kot nagrajencev. Na letošnji podelitvi nagrad je bilo to tudi izpostavljeno (dvakrat, dve različni osebi).

Podatek je denimo mogoče interpretirati na dva načina: (1) nagrad za umetnice ni bilo, ker tudi omembe vrednih dosežkov ni bilo, in (2) nagrad ni bilo, ker omembe vrednih dosežkov nismo videli in prepoznali kot takih, ker smo pred očmi imeli le en spol. Ob zavedanju sistemske marginalizacije znotraj kulturnih in simbolnih sistemov se nagibam k slednjemu.

A ženske so lahko nevidne tudi na druge načine. Denimo: v Celovcu podeljujejo Bachmannovo nagrado za literaturo (npr.: vir). Kdo bi utegnil biti ta Bachmann? Vendar ne: gre za nagrado Ingeborg Bachmann, poimenovano po avstrijski pesnici in pisateljici, ki jo podeljujejo še neobjavljenim proznim besedilom v nemškem jeziku (vir). Medijske in tudi siceršnje jezikovne senzibilitete so se v zadnjem letu ali dveh na srečo povečale, na Bachmanna skoraj ne naletimo več.

In za konec še tole: tovrstni »spregledi« so ne le neposredno problematični in krivični, pač pa ožijo naš kolektivni spomin, izdatno reproducirajo neenakosti in oblikujejo podobe spolov – enega, kjer so doma umetniki, in drugega, ki mora pač ostati zunaj.

dr. Valerija Vendramin