Moderna propaganda in upravljanje z ljudmi

V pričujočem sestavku je predstavljen povzetek ugotovitev raziskovalnega dela, ki ga je avtor opravil v svoji doktorski disertaciji na temo moderne propagande kot znanstvene tehnike upravljanja z ljudmi.

»We treat the subject as a broad social engineering proces«[1]

Mediji se nenehno sklicujejo na to, da nam prenašajo in kažejo nič manj kot svet. Kaj pa naj to pomeni, da nam kažejo svet? V grobem orisu to, da nam kažejo nekaj takega kot sliko sveta, in sicer táko kot jo izdelajo sami. Temu ustrezajoči način, kako smo v »svetu«, se izenači s tem, da sliko sveta, pa najsi bo to v izbranih podobah ali besedah, predvsem sprejemamo že izgotovljeno od drugih, medtem ko sami ostajamo v svetu neudeleženi, ne-videni in ne-slišani. Kaj pa ima opraviti svet, če ga štejemo kot tvorbo človeške roke in kot skupek vseh zadev, dejanj in govorjenja, ki se dogajajo in pojavljajo samo med ljudmi, s tem, da je »svet« prikazan v izdelanih slikah? In kaj ima opraviti svet kot mesto pojavljanja in prisostvovanja ljudi s tem, da so ljudje nastanjeni kot čakajoče občinstvo (izolirani gledalci) v svoji privatnosti, kamor se brez izjeme te slike iztekajo? Skorajda nič. V kolikor medijsko posredovanje izdelanih slik »sveta« in na drugi strani le še spremljanje te posredovanosti s strani privatiziranega občinstva sprejmemo kot prevladujoči položaj, potem bi to kazalo šteti kvečjemu kot dokaz o izginotju sveta kot tistega skupnega mesta javnega pojavljanja in prisostvovanja.

Imeti pred seboj oris tega položaja, ki ga prinaša prevlada »medijske posredovanosti«, je eden od ključnih orientirjev, ki nam pomagajo razumeti fenomen moderne propagande, tako v pomenu tistih okoliščin, v katerih postane zamisljiva kot instrument prirejanja in ustvarjanja »slike sveta«, kot tudi razloge, da je njeno učinkovanje postalo možno. O modernih aspektih te tehnike, po katerih se bistveno razlikuje od prejšnjih načinov veščine propagiranja, lahko govorimo šele, ko družba postane komunikacijsko organizirana in mediatizirana s pomočjo modernih komunikacijskih tehnik in tehnologij, kar je potrebno šteti predvsem v pomenu  novonastalih organizacijskih kapacitet, ki zmorejo družbo vzpostavljati kot upravljivo celoto. Širše gledano lahko moderno propagando štejemo kot spremljajoči fenomen nastopa množične družbe in razpadanja skupnostih vezi, katere propaganda tudi dejavno izničuje tako, da ljudi integrira v orjaške kolektive, ki več niso nujno udejanjeni s fizično prisotnostjo, temveč kot dislocirana in medijsko nastanjena »spiritualna kolektiviteta« (Tarde). Prevlada specializacij, ko mišljenje in početje nista več prisotni v enem človeku, tehnična obravnava vprašanj in načinov človeškega organiziranja ter položaj množične zapuščenosti, ko se ljudje izvzamejo iz prisostvovanja v svetu in postanejo oropani dejanskosti, so le nekatera mesta, ki govorijo o fundamentalnih spremembah medčloveških razmerji v množični družbi. Ta spremenjena razmerja omogočijo in kličejo k neposrednem poseganju moderne propagande, in sicer kot temeljne družbotvorne funkcije, ki cilja na vidike velikopoteznega organiziranja človeških dejavnosti in ravnanja z ljudmi. Čeprav je ta funkcija praviloma izvajana enosmerno, je udejanjenje njenih učinkov možno zgolj vzajemno tako s strani tistih, ki jo načrtujejo in izvajajo, in po drugi strani tistih, ki se ji izročajo kot dovzetni sprejemniki. Propaganda lahko učinkuje v množičnem obsegu le tako, da ima na drugi strani množice zanjo dovzetnih sprejemnikov, ki zgolj še čakajo na izgotovljeno sliko »sveta«.

Pri odpiranju vprašanja propagande, kot jo poznamo v moderni dobi, se ne smemo ustaviti le pri tistih zgodovinskih dogodkih, kjer je prišlo do njene najsilovitejše manifestacije (totalitarizmi). Argumentacije njenih zgodnjih apologetov pričajo o tem, da je potrebno to tehniko šteti kot del nadideoloških modernih ambiciji kako inženirsko ustvarjati na področju človeških zadev, kako upravljati ljudi kot družbene resurse in zatorej kot notranji del tistih prizadevanj, kako družbo kot organizacijsko celoto postaviti pod znanstveni nadzor. Začetna poglavja moderne propagande kot tehnike družbenega organiziranja se zato nahajajo na mestu znanstvenih vprašanj, denimo o sistematizaciji in metodizaciji načinov družbene integracije v kooperativne kolektive, v izdelovanju družbenih zakonitosti, ki iščejo gotovost na področju človeškega in v psihologističnih obravnavah človeka kot predvidljivo odzivajočega se človeškega materiala. Vsa ta vprašanja pa so odločilno postavljena in artikulirana v družbenih znanostih, posebej izrazito v ZDA v obdobju med obema vojnama. Zato ni naključje, da je moč prve stavke moderne propagande, ki govorijo o psihološki manipulaciji kot sredstvu družbenega organiziranja, najti v teoremih psihologije in sociologije. Tako zastavljena predstavlja sestavni del te tehnične ambicije družbenih znanosti, ki se dovrši v paradigmi družbenega inženiringa in njegovih antipolitičnih principih ustvarjanja na področju človeških zadev ter izpopolnjevanja tehnik kontrole in usmerjanja človeškega odzivanja in obnašanja. Zgodovinska izkušnja 1. svetovne vojne je prizadevanja v tej smeri dodatno podprla in okrepila, saj je posnemanje vojnih principov oziroma načinov organiziranja (mobilizacije) družbenih zmogljivosti v času vojne, postalo tudi splošno vodilo upravljanja in krmiljenja družbenih procesov v času miru.
Izhodiščne tematizacije, ki tehnike propagande in PR vpeljujejo kot neizbežna sredstva množične manipulacije, razkrivajo, da so na njih slonela pričakovanja po revolucionarni prenovi načinov družbenega organiziranja, ki naj bi presegala vsakršno premeščanje moči na področju ekonomije ali politike. Prelom s tradicijo je morda najočitnejši v tem, da vpeljave te tehnike skoraj brez izjeme ostro in radikalno zavržejo temeljne politične kategorije in izpeljejo ravno takšno negacijo političnih zmožnosti ljudi. Ta negacija polno sovpada z nagibanji družbenega inženiringa, ki vselej meri na področje politike tako, da vanj vnaša antipolitične ustvarjalske principe osnovane na znanstvenih metodah. Govorjenje o moderni propagandi kot tehniki, ki omogoča učinkovitost družbenih procesov, bo zato vselej predpostavljajo nekaj takega kot ustvarjalce, njihov načrt in orodja in nekaj takega kot material obdelave. Na področju človeških zadev ta postavitev rezultira v temu, da se ustvarjalci izvzamejo iz sveta človeških zadev, kot da bi mu ne pripadali več in le še operirajo z njim, medtem ko postanejo material operacij predvsem ljudje, ki so v ustvarjalski perspektivi postavljeni kot razpoložljivi viri ali preprosto resursi »združene volje« (Bernays), kar priča o radikalnem razpadu najosnovnejših pogojev za politična razmerja med ljudmi.

Bilo bi zgrešeno ali vsaj nezadostno, če bi propagando ali PR uvrščali med politično tehnologijo ali jo šteli kot tehniko v domeni politične oblasti. Ta radikalna negacija politike, ki jo argumentacije v prid propagande vsebujejo in nosijo s seboj, govori o nečem drugem in drugačnem. O že omenjeni vpeljavi inženirskih principov, ki morajo, da bi se lahko šli ustvarjalske dejavnosti in udejanjali svoje načrte, v celoti zapustiti človeške politične kapacitete delovanja, govorjenja, mnenja in presojanja in preiti, zgledujoč se po naravoslovju, k eksaktnosti znanstvene metode in nadalje h kalkulaciji in eksperimentu. Vse to v prepričanju, da je na ta način moč zasledovati in naposled tudi izdelovati modele gotovosti in predvidljivosti človeškega obnašanja. Iskati gotovost na področju človeškega, torej tam, kjer je ne more biti dokler ljudje še delujejo, rezultira v tem, da je potrebno spremenljivi svet človeških zadev šele pripeljati do tega, da bi odgovarjal in čim bolj ustrezal njihovim premisam. Zato je naloga propagande vselej dvojna. Po eni strani onemogočati politične kapacitete ljudi in po drugi strani pospeševati družbene procese z ustreznim krmiljenjem in prirejanjem »človeškega materiala«. Iz tega vidika je propaganda sredstvo antipolitičnega organiziranja ljudi v »mnogoglavo eno«, ki ga je družba iznašla, da bi ustrezno služil in poganjal njen temeljni organizacijski princip, ki je izpeljan iz ene same dejavnosti, neposredno podrejeni nujnosti življenjskega procesa samega. To nenazadnje potrjujejo dejavnosti in vsebine propagande same. V tej disertaciji predstavljene tematizacije in izhodiščne vpeljave moderne propagande, kot tehnike osnovane na izsledkih družbenih znanosti, razkrivajo, da ta nikdar ne zmore čez in nikoli ne zanika temeljnih postulatov družbene nujnosti kot so delo, produkcija, potrošnja, ekonomska rast itd., temveč lahko gre le vzporedno z njimi, jih poveličuje, utrjuje in pospešuje.

Igor Bijuklič

[1] Bernays 1969, 9

Dostopnost