Odgovor na kolumno Ranke Ivelja »Ruben Papian ali korupcija po šolsko«, objavljene v Dnevniku, 1. avgusta 2019

Ob vložitvi obtožnic v zadevi Papian, ki je lansko leto (upravičeno) razburjala strokovno javnost s področja vzgoje in izobraževanja, je novinarka Ranka Ivelja konec julija objavila serijo treh člankov, v katerih, ob opozorilu, da so bile obtožnice končno vložene, obnavlja že znana dejstva in razglablja o morebitnem pravnem sancioniranju vpletenih.

V zadnjem članku, kolumni z dne 1. VIII, naslovljeni »Ruben Papian ali korupcija po šolsko«, pa kolegico Iveljo zanese v dušebrižniško posploševanje, ki ni v ničemer utemeljeno v dejstvih: ne v dejstvih, ki zadevajo primer Papian, ne v dejstvih, ki zadevajo delovanju Pedagoškega inštituta.

Takole, med drugim, zapiše Ranka Ivelja: »Kako naj zdaj še verjamemo, da je nekdanja direktorica Pedagoškega inštituta Mojca Štraus, ki je s Papianom za ničvreden ponaredek podpisala pogodbo v vrednosti boljšega avtomobila, neodvisno interpretirala rezultate mednarodnih raziskav znanja?«

Seveda lahko razumem, da tovrstni dogodki, še posebej, če so tako ekscesni, kakor je primer Papian, v najširši javnosti lahko zasejejo seme dvoma o korektnosti in kompetentnost delovanja celotne inštitucije, četudi je bil v sumljive rabote vpleten le en njen del, in čeprav je to njegova direktorica. Toda Ranke Ivelje ne moremo enačiti z najširšo javnostjo, prav nasprotno, gre verjetno za najbolj kompetentno novinarko, ki se v slovenskem medijskem prostoru ukvarja s problemi vzgoje in izobraževanja. V tokratni kolumni pa ne meša le jabolk in hrušk, kakor se rado reče, temveč jabolka in sumljivo dehteč krompir.

Rezultati in interpretacije raziskave PISA, za katero je bila Mojca Štraus odgovorna v času, ko je bila tudi direktorica PI, namreč nikakor niso bile zgolj njene »osebne« interpretacije, temveč je šlo za interpretacije, ki so (bile) povzetek mednarodnega poročila, dodatne nacionalne interpretacije pa je vedno mogoče preveriti z uporabo javno objavljenih baz podatkov na spletu. Pa to nikakor ni vse: rezultati in interpretacije mednarodnih raziskav znanja (med katere spada tudi PISA) morajo biti opravljene skladno z mednarodno predpisano metodologijo in so vedno plod dela več raziskovalk (ne le M. Štraus), ki delujejo v skladu s predpisano znanstveno-raziskovalno etiko. V vseh letih, kar Pedagoški inštitut opravlja mednarodne raziskave znanja, teh let pa se je do danes nabralo že več kot 20, ni niti enkrat prišlo do najmanjšega dvoma, da bi bili rezultati in/ali interpretacije teh raziskav kakorkoli sporni.

Res je, da je Mojca Štraus kot direktorica PI podpisala tudi sporno pogodbo z multipraktičnim zdravilcem in ezoterikom (sam si raje pravi metafizik) Rubenom Papianom; zakaj, s kakšnimi nameni in cilji, mi kot enemu redkih, ki je imel, poleg kriminalistovm vpogled v celotno gradivo, ki zadeva PI, še vedno ni jasno. Dejstvo pa je, da je to sporno pogodbo podpisala v »politični« vlogi direktorice, in ne kot znanstveno-raziskovalna sodelavka, odgovorna za raziskavo PISA.

Pa se Ranka Ivelja pri tej povzem zgrešeni posplošitvi ne ustavi, ampak štiri odstavke naprej prestavi še v višje obrate abstraktnega moraliziranja. Takole nadaljuje: »Tisto, kar zbuja srh, je, da se ni našel en sam javni uslužbenec v omenjenih ustanovah, ki bi pristojne organe ali javnost opozoril, da ministrstvo plačuje neuporabne študije …« Tisto, kar resnično vzbuja srh, je prepričanje novinarke, da smo bili vsi na Pedagoškem inštitutu seznanjeni s to izmišljeno »študijo«, da smo jo brali in celo vedeli, da je ponarejena, da je plagiatna krpanka!

Naj vsem sodelavcem in prijateljem PI, bralkam in bralcem Dnevnika (pa tudi Ranki Ivelja) zagotovim, da je za Papianovo »študijo« vedela le podpisnica pogodbe, dr. Mojca Štraus, v času podpisa pogodbe, l. 2009, v. d. direktorice Pedagoškega inštituta. Vsi drugi smo zanjo izvedeli junija 2018, ko so Pedagoški inštitut prvič obiskali kriminalisti.

Prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor PI