PI pogovori: Digitalne tehnologije in svet simulakra proti seksu in edukaciji

Najprej ugotovimo, da digitalne tehnologije percipiramo v štirih razlikujočih se in križno nasprotujočih se modusih.

  1. tehnokratski apologetski odnos, ki zagovarja samo pozitivne učinke, zanika pa ali omalovažuje negativne kot so: simulakrizacija, dividualizacija, denaturacija seksualnosti, kontrola nad družbo
  2. negativistični odnos, ki digitalno tehnologijo in njene vplive  odklanja zaradi realnih in namišljenih nevarnosti
  3. pozitivistični, instrumentalistični in racionalistični odnos glede na ekonomske cilje, obrambne vizije in pragmatične izobraževalne cilje
  4. kompleksno ambivalentni odnos, ki sintetično osmišlja teoretske in praktične možnosti celovitejšega pristopa  do (človekove) narave in tehnologije v družbi in znotraj šole.

Te percepcije so vpisane v razmerja razlikovanj med digitalnimi domorodci in digitalnimi imigranti. Nova pismenost digitalnih domorodcev reflektira spremenjeno kodificiranost realnosti. Svet čutnega je v virtualni transpoziciji »denaturiran«, seksualnost se z virtualizacijo razsredišči glede na objektno determiniranost »naravne« seksualnosti.

Kaj ostane izobraževanju? Ali naj se omeji na pragmatično pozitivne vidike digitalnih tehnologij za izvajanje pouka ali naj se skuša soočiti s še vedno nejasnimi učinki virtualnosti na subjektivacijo posameznic in posameznikov, z učinki na nezavedno in nemara celo na fiziološke strukture perceptivnega aparata? Kaj v takem kontekstu pomeni izobraževanje za kritično mišljenje?

 

Sogovorniki:

  • dr. Bogomir Novak, Pedagoški inštitut
  • dr. Darko Štrajn, Pedagoški inštitut
  • dr. Maja Gutman, University of California, Los Angeles – UCLA, Electrical and Computer Engineering Department