PEDAGOŠKI INŠTITUTPrvi problem je financiranje raziskav. Ne samo zaradi vladnih varčevalnih ukrepov, ampak tudi zato, ker se vsako leto močno povečuje število raziskovalcev in ustanov, ki kandidirajo za vedno bolj omejena finančna sredstva. Položaj je še hujši, ker gre za raziskovanje v okviru raziskovalnega polja »izobraževanje« in ne posamezne znanstvene discipline, katere predmet preučevanja sta vzgoja in izobraževanje. V nasprotju z raziskovanjem znotraj določene vede, kjer so meje določene znanstvene vede tudi meje financiranja, je raziskovalno polje odprt prostor, kjer različne vede, ki se sicer ne ukvarjajo z izobraževanjem, iščejo svoje niše. To ima včasih prednosti (preseganje fevdov), pogosto pa predvsem negativne posledice. Vsekakor pa to povzroča vedno huj& scaron;i boj za preživetje med posamezniki in ustanovami, ki postaja resna ovira za sodelovanje. Posledica je razdrobljenost raziskovalnega dela in odsotnost kakšnekoli skupne ali nacionalne strategije raziskovanja na tem področju. Kako torej ravnati v prihodnosti?
Drugi problem je način financiranja raziskav in metodologija, ki daje zelo veliko težo bibliometriji. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se objave in citati v uveljavljenih mednarodnih knjižnih publikacijah praktično ne štejejo, vidimo, da so raziskovalci in institucije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem izobraževanja, v veliko slabšem položaju od denimo kolegov naravoslovcev, kjer v glavnem objavljajo le v referenčnih revijah. Ni naključje, da nekateri že kalkulirajo in vključujejo v raziskovalne skupine čim več naravoslovcev z ustreznimi referencami, da s tem pridobijo večjo možnost financiranja. Toda, če se bo ta trend nadaljeval, bodo financirane le še raziskave, ki bodo povezane z naravoslovjem. To pa bo pogubno tako za razvoj disciplin, ki se ukvarjajo vzgojo in izobraževanjem, kakor tudi za samo šolsko prakso.
Udeleženci:
- dr. Zdenko Kodelja (PI),
- dr. Janez Slak (ARRS),
- dr. Igor Ž. Žagar (PI)
PRIJAVA