07. 10. 2025

V torek, 23. septembra 2025, smo v prostorih Pritličja izvedli dogodek ob Evropski noči raziskovalcev z naslovom »Prerokovati iz drobovine (naše) tehnologije: kakšen bo človek jutrišnjega dne?«. Sodelovali smo: dr. Igor Bijuklič (PI) kot moderator, dr. Nina Cvar (FF UL), dr. Aleš Mendiževec (FI ZRC SAZU) in dr. Valerija Vendramin (PI). Dogodek je temeljil tudi na izsledkih, nastalih kot rezultat raziskovalnega projekta »EDUCAT(H)UM: Izobraževanje na mejah človeškega: izziv novih tehnologij«, ki poteka na PI (povezava do projekta).

Naše izhodišče je bila teza, da je sodobna tehnološka realnost postala hkrati prevelika in premajhna za naše zaznave, njeni učinki pa pogosto presegajo naše predstavne zmožnosti. Tehnologija vse bolj postaja naša usoda, kar se morda danes kaže bolj kot kdaj koli prej v človeški zgodovini; naprave je treba videti kot nekaj, kar nas aktivno preoblikuje.

Svoje razmisleke smo vpeli v omrežje, sestavljeno iz filma, literature in splošnejših družbenih pojavov. Poskušali smo odkriti, kako vseprisotnost naprav in stvari v človeških življenjih preoblikuje našo realnost ter kako tem spremembam sledi naša imaginacija. Je sfera tehnološke realnosti še nekaj, ki jo človek, ki se trudi vstopiti na področje nečloveških dimenzij, lahko nadzira?

Na tovrstna vprašanja je mogoče odgovoriti z različnimi zgodbami, ki so nam dostopne skozi film in literaturo, ne glede na to, kakšna natanko je žanrska opredelitev teh del. Če – delno iz praktičnih razlogov – pristanemo, da gre za znanstveno fantastiko, ugotovimo, da je to žanr, ki nam omogoča misliti liminalnosti, presojne meje med človekom in strojem, prevpraševati znanost in družbo širše, pa tudi opazovati, kaj je človeško, kako je to »zamazano« z zgodovino ideje humanizma. Ali na tej meji stoji nov, drugačen človek, bodisi izboljšan s pomočjo biotehnologije bodisi nadgrajen s tehnologijo, je veliko vprašanje, ki stoji v senci drugega vprašanja, namreč: kako daleč lahko gremo in še ostanemo ljudje? Kaj nas dela človeške?

Izkaže se, da različne dopolnitve človeka še ne pomenijo nove človeške vrste in tu odkimamo rabi besede »evolucija«, v kateri se je – antropološko gledamo – človek razvijal skupaj s svojim orodjem in prav zaradi njega, kmalu pa bo nemara mogoče reči, da se je to njegovo orodje osamosvaja.

Zaključili smo z razpravo o resnosti in komičnosti tehnoloških, umetnointeligenčnih, utopičnih ali distopičnih svetov, o možnostih konca strojev in konca človeka.

dr. Valerija Vendramin in dr. Igor Bijuklič

 

Posnetek dogodka »Prerokovati iz drobovine (naše) tehnologije: kakšen bo človek jutrišnjega dne?« je objalvjen na povezavi

Dogodek je pripravil Pedagoški inštitut v sklopu Evropske noči raziskovalcev – Humanistika, to si ti!