ŠOLA IN BRANJE: Upad bralne pismenosti slovenskih mladostnikov in breme romantične dediščine

V mednarodni raziskavi OECD-PISA 2009, v kateri je sodelovalo 64 držav, so raziskovalci med drugim merili bralno pismenost dijakov, starih 15 let. Če primerjamo bralno pismenost slovenskih dijakov, izmerjeno v tej raziskavi, z bralno pismenostjo, izmerjeno v raziskavi PISA 2006, se pokaže negativni trend. Ogledali si bomo naloge, ki so jih v raziskavi reševali dijaki. Merile so predvsem sposobnost dijakov, da v interpretaciji besedil s sklepanji zapolnjujejo vrzeli v pomensko nepopolnih besedilih, prepoznavajo neprikrite ali prikrite komunikacijske namere avtorjev besedil in predpostavke, skrite v besedilih, uporabljajo naravno logiko in informacije, ki so v različnih ‘formatih’ shranjene v dolgoročnem spominu. Raziskovalce so očitno zanimale predvsem spoznavne sestavine bralne kompetence mladega bralca in kritična bralna pismenost. Koliko pa se ta usmeritev velike mednarodne raziskave sklada z napotki za razvijanje bralne kompetence učencev, ki jih slovenskim učiteljem dajejo učni načrti, denimo učni načrt za slovenščino? Nekateri od teh napotkov nesporno vodijo v razvoj spoznavnih sestavin bralne kompetence mladostnikov. Zapostavljen je razvoj kritične bralne pismenosti, ki omogoča bralcu, da prepozna manipulativno naravo nekaterih besedil. Največji del omenjenih napotkov pa sledi predstavam, ki jih je v zvezi z besedili in branjem uveljavljala romantična pedagogika. Močan poudarek je na razvoju bralčeve ‘sposobnosti’, da se prepusti neposrednemu učinkovanju besedila (istovetenjskemu, čustvenemu, estetskemu, prepričevalnemu, moralnemu, vrednostnemu učinkovanju). Poudarek je na neposrednem doživljanju besedil (v smislu ‘Erlebnispädagogik’, ki je bila kritična do posredovalne vloge znanja, razuma, kulture in družbe), čustvenem vživljanju v književne osebe, ‘ustvarjalni’ interpretaciji besedil, estetskem doživetju in vrednotenju, uživanju v slogovnih in drugih odlikah, izražanju občutij ob branju besedil, oblikovanju sodb o značajih književnih oseb (torej moralnih sodb in ne sodb o njihovi osebnosti, motivih in interesih), prepoznavanju pomena, ki ga imajo besedila za ohranitev naroda (torej ne pomena, ki ga imajo besedila za univerzalnost sporazumevanja) itd. Poudarek je na vlogi neposrednega porabnika (konzumenta) besedil in njihovih ‘imanentnih’ vrednosti, bistveno manj pa na vlogi kritičnega opazovalca, ki spoznava, kako besedila v družbenih situacijah, nasičenih z njihovimi sporočili, delujejo na pozornost, predstave in prepričanja naslovnikov.

Predaval ja dr. Janez Justin.