Vprašanje tehnološkega razvoja in edukacija

Dr. Novak Bogomir

 

januar, 2018

Štiri teorije tehnološkega razvoja

Državni zbor je na seji dne 24. 5. 2011 sprejel Resolucijo o raziskovalni in
inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20). Resolucija predvideva v prihodnosti primat Azije pred drugimi kontinenti. Slovenija bo tehnološki razvoj z raziskovalno in inovativno dejavnostjo podpirala zaradi kvalitete življenja in boljšega izkoristka človeških virov.

Zaradi hitrega in že kar stihijskega razvoja informacijske tehnologije, je potreben temeljni razmislek o tem, kako usmerjati tehnološki razvoj, da bo primeren za človeka. Najprej ugotavljamo, da gojimo do novih tehnologij štiri tipične odnose. Ti so:
1. apologetski odnos, ki zagovarja samo pozitivne učinke, ne pa tudi negativnih.
2. negativistični odnos, ki tehnologijo odklanja zaradi nevarnosti, ki jo prinaša;
3. instrumentalistični racionalistični odnos glede na vrednotne cilje in
4. kompleksno ambivalentni odnos, ki osmišlja teoretske in praktične možnosti celovitejšega pristopa do (človekove) narave in tehnologije znotraj šole oz. edukacije.
Ti pomenijo različne poglede na antropološke posledice sedanjega stanja razvoja tehnologij.

Ad 1. Za apologete je značilen tehnološki determinizem. Razlikujemo naslednje tri ravni tega determinizma:
prva raven je zgodovinska. Zanjo je značilno, da pojasnjuje vzpon moderne civilizacije z razvojem tehnologije.
Druga raven je sociološka. Zanjo so sredstva za dosega nje gospodarskih, družbeno-ekonomskih, političnih, kulturnih in edukacijskih ciljev zgolj tehnološka.
Tretja raven zadeva tehnogarhični prodor tehnologije v vsakdanjo kulturo. Zaradi tega smo nezavedno z njo determinirani pri vsakem koraku. Primeri: član družine, ki kupi vsak nov tehnični aparat zaradi posodabljanja gospodinjstva ni nič manj determiniran kot politik, ki odobri vsako novo orožje, ki utegne odločiti zmago nad sovražnikom. Posodabljanje pouka v šoli poteka v smislu prilagajanja didaktike novi učni tehnologiji.

Tehnološki apologeti oz. advokati najpogosteje utemeljujejo razvoj tehnologije v preseganju človekovih pomanjkljivosti, ki jih ima človek v primerjavi z živalmi (Gehlen, 1961) in njegovem sovražnem odnosu do narave, ki ga ogroža. Gehlen ne vidi v tehniki/tehnologiji le vloge specializacije človekovih funkcij, ampak opredmeten način evolucijskega učlovečenja, saj se brez izuma orodij človek ne bi bil človek. Tehnologija je specifično človekov izum, ki upošteva določene zakonitosti za posebne cilje. Stalno vprašanje pa je, ali smo gospodarji izumov, ali pa smo ‘prometejsko osramočeni’ (Andersov izraz) kot njihovi objekti. Pogosto ostaja nereflektirano, kdaj se dobronamerni cilji razvoja tehnologije obrnejo v njihovo nasprotje. Prometejski zagnanosti tehnoznanosti sledi epitejska humanistika kot tista mehka veda, ki gleda nazaj in zaostaja. Varuje neuničljiv duh v uničljivi materiji z razpadanjem v pradelce.

Po eni strani ima tehnične naprave različne pozitivne funkcije, kot so nadomeščanje človeko vih organov s presajanjem, krepitev oslabelih funkcij in razbremenitev (nem. Entlastung) (Gehlen, 1961). Razbremenitev pomeni prenos fizičnih in psihičnih funkcij na tehnične naprave. S prometnimi sredstvi nadomešča noge, s kladivom podaljšuje roke, s stroji mišice, z računalnikom moč intelekta. Žal se razvoj dogaja v smeri prekomernega dela zaposlenih in brezposelnosti nekvalificiranih delavcev oz. tehnoloških presežkov. Šele postopno se učimo razlikovati, kdaj se pozitivni učinki tehnologijo prevesijo v negativne. Napačno je, da apologeti slednje zanemarjajo.

Ad 2. Zloraba tehničnih naprav izkazuje negativne in nezaželene rezultate, poškodbe, smrtne žrtve, onesnaževanje okolja. Po eksploziji prvih dveh atomskih bomb v Hirošimi in Nagasaki ju avgusta 1945 je jasno, da zloraba tehničnih naprav v vojaške namene preti z uničenjem življenja celega sveta. Soočeni smo že z delnimi tehničnimi destrukcijami (npr. nesreča v atomski elektrarni v Fukušimi 2011, bruhanje nafte na naftni ploščadi v Mehiškem zalivu 2010).

Ne gre pa le za naključne zlorabe, ampak za temeljne antropološke omejitve. Po Spenglerju pomeni pohlep po več moči neustavljiv tehnični konec naše civilizacije. V bistvu gre za njegovo iskreno priznanje nesposobnosti samoomejevanja. Spengler (1931, 2013) je opazil, da človekove potrebe niso nikoli zadovoljene, zato je instrumentalizacija nedokončan projekt v končni civilizaciji. Nič nenavadnega, saj sedem glavnih grehov z napuhom in pohlepom na čelu generira nenasitnost v kapitalistični neoliberalni težnji gospodovanja nad naravo.

Stremeti bi morali k sonaravnemu in sožitvenemu so-bivanju, ne pa k navidezni neodvisnosti, ki nas spravlja v še večjo odvisnost sebe od vseh razpoložljivih naprav in drugega kot sužnja, robota. Nastaja totalna instrumentalizacija vsega živega kot razpoložljivega. Spengler je fatalististično katastrofični mislec, ki je bil iskreno prepričan, da se tehničnega razvoja ne da ustaviti, čeprav drvimo v prepad.

Kako interpretirati Heideggrovo tezo, da v bistvu tehnike ni nič tehničnega? Kritika tehnike se omejuje na ontologijo tu-biti s samo implicitno etično-aksiološko ravnijo. Za Heideggerja je človek po eni strani skrbni pastir biti, po drugi strani pa je zaskrbljena tu-bit. Skrb za preživetje ni isto kot skrb za avtentično eksistenco. Manjka mu verovanje v moč preseganja nihilizma. To vodi do nemoči pred usodo in celo pred lastno vestjo. To vodi k raznim endizmom zaradi prevladujoče priročnosti, ki depersonalizira. Človek je še vedno zavezan funkcionalističnemu odnosu do tehnike, namesto da bi tvegal in poiskal moč sebi. Eksisten cialisti so postavili človeka pred absurdni zid njegove tesnobe in strahu. To pa ne more ostati zadnja razvojna instanca dobrih namenov. Videti je, da je človek tehniki izročen, po drugi strani pa je od nje odvisen. Po Finku je to eden izmed eksistencialnih modusov poleg dela, igre, vzgoje.

Ad 3. Nihilistični instrumentalizem podpira pozitivistična nevtralnost vrednot (nem. Wert freicheit). Ni pomembno, za kakšne namene in cilje tehnične naprave uporabljamo. Filozofija morale in bioetika pa morata vedeti, ali so nameni dobri ali zli, ker slednje odklanja. Obstaja sicer več vrst etike, a omenjeno razlikovanje je njihova skupna predpostavka.

Pozitivizem je značilen za instrumentalistično razumevanje. Habermas razlikuje med dvema vrstama racionalnosti kot sta 1. instrumentalno racionalnostjo s tehničnim znanjem in 2. smotrno racionalnostjo (nem. Zweckrationalitaet) z znanjem o osvobajanju človeka, skuša preseči tehnični racionalizem z dialogom o svetu življenja. Z osvobajajočim kompetenčnim znanjem presegamo tehnološki determinizem zgolj tehničnega znanja (Habermas, 1971). Res je, da se nosilci tehničnega in osvobajajočega znanja ne razumemo brez dialoga. Habermas (2001) se zavzema za prihod nost človeške narave v imenu svobode duha in smotrne racional nosti nasproti instrumentalni. Podobno pri M. Webru (1980) funkcionira odnos med formalno racionalnostjo, ki sloni na etiki prepričanja (nem. Gessinungsethick) in materialno racional nostjo, ki sloni na etiki odgovornega ravnanja (nem. Verantwortungsethick). Tedaj ne gre za to, da bi se človek razumske racionalnosti v celoti odpovedal, ampak da bi jo smiselno usmerjal. Priporočljiv je odprt in ne zaprt odnos do sveta.

Ad 4. Kompleksna celostna antropologija tehnologije vključuje vse vidike človeka in sveta. vanjo vključujemo tudi eksistencialistično filozofijo in filozofijo življenja. V medsebojni komunikaciji med protagonisti enostranskih vidikov pod ad 1, ad 2 in ad 3. Šele človek kot biopsihosocialno in duhovno bitje ve, kaj dejansko potrebuje in kaj je zanj ne le nepotrebno, ampak tudi škodljivo oz. smrtonosno. Zaradi razlikovanja med biofilijo in nekrofilijo, mora filozofija presojati med apologijo in kritiko tehnike/tehnologije. Najbolj ekstremni način našega bivanja v svetu je tehnocentričen, ker se človek v celoti identificira s tehnološkim delovanjem. Je pa tudi tehnokratski, ker se človek podreja tehnologiji, ki ima oblast nad njim. Takšnega človeka imenujemo tehnični človek (lat. homo technicus). filozofija, ki zagovarja gospodovalno vlogo tehnologije, postane služabnica tehnološke ideologije, ker bit sveta reducira na obstoječe stanje tehnološke produkcije. To stanje skuša korigirati bioetika s svojo kritično držo.

Z vidika kompleksnega razmišljanja ima tehnologija pozitivne in negativne vidike. Apologija tehnologije je po eni strani nujna, ker je sicer sploh ne bi bilo smiselne uporabe v civilizaciji, po drugi strani pa je zaslepljena, ker zanemarja njene negativne učinke. Apologetsko nekriti čen odnos do tehnologije reducira vse bivajoče tehno-logos, ki ga v smislu totalno institucio nalno-instrumentalistični inženiringa, kakor ga zastopa tudi Popper (1950) v družbenih vedah. Posledica je izguba smisla bivanja osebnosti posameznika.

Zaradi kompleksnosti najdemo proti-argument racionalni redukciji še v delni iracionalnosti odnosa med človekom in tehnologijo. Niti človek niti stroj nista popolna perpetuum mobile v smislu nesmrtnosti prvega in nenehne uporabnosti drugega, ki ne bi nikoli postal odpadek. Človek ne more biti nikoli popolnoma smotrno racionalen (Weber), da bi upošteval vse vidike delovanja s posledicami vred. Slabo pa je, da k temu ne teži in da se odpoveduje tako kritične analize družbe kot tudi sodelovanja po skupnem eko-socialnem načrtu. Iracionalnosti, nepredvidljivosti in prekarnosti svetovnega dogajanja ne pogojujejo le skrite napake posameznih tehničnih naprav, ampak tudi neobvladani destruktivni motivi izvajalcev. Kljub temu je predsodek o popolni racionalni kontroli popularno značilen za moderno.

Prometej je uvidel, da človek ni mogel preživeti v primarni divji naravi brez pomoči osnov nih orodij (posledic odkritja ognja), danes pa ne zna živeti brez komunikacijsko-informacij ske razvite tehnologije. Prometejska sramota pa je, da človek ne le, da nima živalskih instink tov, ampak so mu tudi naravna čutila zakrnela na račun podaljšanih čutil (očala, daljnogled, mikroskop, zobne proteze,…). Okoljevarstveniki zagovarjajo trajnostni razvoj, vendar pa človek brez vsaj nekaterih virtualnih aparatur ne zna več funkcionirati. Tehnologija v smislu svetovne nihilistične (spletkarske mahinacije po Urbančiču) proizvodnje mu ne more povedati, čemu naj kaj dela in zato rabi vzgojo za smisel.

Apologeti tehnologije razumejo človeka zgolj kot tehnično bitje, s celostno ekološkega in antropološko paradigmatskega vidika pa je človek duhovno presežno bitje in mu zato zgolj tehnično-gospodarski razvoj ne zadostuje, ampak ga, nasprotno, pohablja. S tem, ko človek spreminja sebe v surovino za trans-humani produkt, se odpira v brezno niča, ki je profani zacija, barbarizacija in terorizacija vsega obstoječega in je daleč stran od svetosti življenja.

Videli smo, da sta najbolj nevarni deterministična teorija, ki jo v praksi pogojujejo tehnogarhi in 2. indeterministično katastrofična teorija, ki jo zastopajo skrajni pesimisti. Tehnogarhi in libertarni tehnologi zastopajo tehnološki determinizem, redukcionizem in ekonomizem. Predpostavka je človek kot problematično ambivalentno bitje, ki izbira med dvema skrajnostima dobrega in zla, smiselnega in nesmiselnega. Vprašanje odnosa tehnologije in osebnega smisla je pluralno odprto že zato, ker sta oba pojma mnogoznačna.

Opredeljeni štirje tehnološki koncepti še ne dajo zanesljivih smerokazov za odločitve v konkretnih situacijah. Gre za celostno – duhovno, ekološko, ekonomsko politično in socialno psihološko vprašanje. Ne nazadnje ga kaže razumeti predvsem evolucijsko (npr. Lovelock), ki ni več zgolj biološka.

Četrta industrijska revolucija (industry 4.0) predvideva v razvitih državah izgubo 5 milijonov delavcev. Povezala naj bi poslovne informacijske sisteme IT po omrežjih in terminalih z vsemi stroji, procesi, predmeti, tablicami, pametnimi telefoni, internetom, oblakom. Že 30 let obstaja projekt CIM (computer integrated manufactoring), ki se, kar je manj znano, na ta način dopolnjuje. Gre za računalniško integracijo tovarne in pisarne v proizvodnih pisarnah. V l. 2016 je bila v Davosu konferenca Svetovnega gospodarskega foruma Obvladovati 4. industrijsko revolucijo. Novi izrazi so smart factory, big data, connectivity, industrial internet of things, … Nemci so odprli nova delovna mesta (arhitekt 4.0, svetovalec, ) in celo študijske smeri – razvojnik, tehnolog 4.0, itd. Med državami obstaja konkurenčni boj v razvitosti tehnologij. To pomeni, da bomo zaostajali za tisti, ki jih razvijajo, če jih mi ne bomo (Rakovec, Gorazd, 2015).

V dobi pospešene digitalizacije nekateri premišljujejo o izbrisu profilov na Googlu, Faceboo ku, You Tubu, LinkedInu in podobno. Spletni vandalizem, kraja informacij in neavtorizirano spreminjanje informacij danes ni nič nenavadnega. Naši (osebni) podatki so postali preveč dostopni in »Veliki brat« v smislu Orwellove zgodbe 1984 spremlja tudi vsak naš klik na internetu, saj večina spletnih strani sledi uporabnikom s t.i. piškotki. Izbris vseh uporabniških računov lahko predstavlja zmedo in po drugi strani tudi Shizifovo delo, saj je dostop do določenih vsebin poln preprek. Nevšečno situacijo sta raziskala švedska razvijalca Wille Dahlbo in Linus Unnebäck in lansirala internetno stran Deseat.me. Uporabnikom Google računa nova stran omogoča, da z enim klikom izbrišejo vse svoje sledi na svetovnem medmrežju.

Strokovnjaki so v ameriških medijih že predstavili 8 zanimivih tehnoloških stvaritev, ki bodo reševala Zemljo pred nadaljnjim uničenjem.

1. Vodik namesto naftnega goriva
Zaradi vedno bolj “nemirnega” stanja na trgu z nafto znanstveniki iščejo nova goriva, ki bi poganjala avtomobile. Nekateri rešitev vidijo v vodiku, ki bi ga črpali iz sončne energije, vsaka hiša pa bi imela svoje črpališče. Avstralski znanstveniki so že razvili prvo prototipno vozilo na vodikov pogon in dokazali, da ne gre za fantazijo.

2. Mreža senzorjev za klimatske spremembe
Mreža kot kovanec velikih senzorjev, ki bi nadzorovali zrak ali vodo in druge klimatske spremembe, bi zelo pomagala gospodarstvu. Podoben sistem je že vzpostavljen v ameriškem zalivu San Diego in v Benetkah, kjer senzorji že obveščajo o klimatskih spremembah in pomagajo ohranjati občutljiv ekosistem.

3. Drevesa, ki “jedo” nevarne odpadke
Drevesa in nizko grmičevje, ki lahko raste v bližini tovarn – onesnaževalk, naj bi zrak tudi prečiščevala. K temu bo pripomogla posebna bakterija, ki so jo že razvili na britanski univerzi v Yorku.

4. Nevtralizator jedrskih odpadkov
Jedrske odpadke (JE Krško) bo mogoče reciklirati. Znanstveniki ameriškega nacionalnega laboratorija Argonne v bližini Chicaga so z uporabo različnih kemijskih tehnologij že razvili metodo “nevtraliziranja jedrskih odpadkov”.

5. Oceanski roboti
Zadnje klimatske spremembe so prizadele tudi morja in oceane ter v njih živeče živali. Današnje ladje bodo nadomestili posebni roboti, ki so jih že razvili v Avstraliji. Ti se bodo lahko premikali po morskem dnu in od tam pošiljali podatke svojim bazam.

6. Prečiščevalci vode
Eden od današnjih problemov je tudi vedno večje pomanjkanje pitne vode, kar pa bodo znanstveniki rešili s posebno metodo prečiščevanja vode z ultarzvočnimi valovi. Ta tehnologija se že uporablja pri razbijanju kamenčkov v sečilih.

7. Iskalci ogroženih vrst.
Na Zemlji je trenutno 16.000 znanih rastlinskih in živalskih vrst, ki jim zaradi vedno večjega onesnaženja grozi izumrtje. Znanstveniki jim zato želijo vgraditi posebne nosilce, ki jih bodo obveščali o okoliščinah, v katerih se ogrožene vrste nahajajo, in o možnih nevarnostih, ki jim pretijo. Zaradi velikega števila ogroženih vrst bo ta postopek še nekaj časa potekal.

8. Interaktivno dovajanje energije
Kalifornijska družba za plin in električno energijo trenutno razvija posebno daljnovodno mrežo, ki bo podobna internetu in bo na preprost način vsa gospodinjstva oskrbovala s potrebno energijo.

Gržan (2017, 234) piše tudi o democidu kot načrtovanemu odstranjevanju odvečnežev. Papež se zavzema, da bi tehnološki napredek služil vsem. O duhovnem podjetništvu je pisala že Zoharjeva.

Že pred leti je napisal Holbeque roman Razpad delcev, ki je pokazatelj družbene in kulturne dezintegracije. Nedavno so grozili izstopi grexit, nexit in frexit, zgodil se je brexit. Kandidat ke za nove samostojne državne enote so še Katalonija, Škotska, Irska. Ko so zlo nacisti preoblikovali v družbeno normo, ni bilo več prepoznavno v dotedanji obliki.
Južna EU dežela prašičev (PIIGS).

Prehod iz 20. v 21. stoletje je zgodovinsko prelomen. To označujejo izrazi, kot so post moderna, postindustrujska družba, holistična paradigma itn. Tudi pri iskanju smisla naj bi pomagale nove tehnologije. Boj med mehanskim človekom in organskim smislom, med svetom življenja in svetom sistema še traja. Humanistični psihologi, kot so Maslow, Frankl, Fromm, Rogers, zastopajo pritrjevalno stališče do življenja, ki vključuje smisel.
Razvoj tehnologije zadnjih sto let je obeležen z izumi: elektrika, žarnica, radio, televizija, internet, telefon, sateliti, mobitel, avtomobili, ladje, letala, podmornice, elektrarne, nuklearke, kemikalije, cepiva, zdravila,…. Sledi še čipiranje živali in človeka zaradi boljše mreže nadzora in varnosti (Gržan, 284). Čip se vsadi pod kožo. Ljudje ga sprejemajo zaradi ugodja in poenostavljanje oz. olajšave.
Možne edukacijske alternative za totalizacijo tehnologije

Najboljša hoja je tista, ki umu omogoči, da sprosti domišljijo. Tako Frédéric Gros, francoski filozof, združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški aktivnosti. Gros bi našel somišlje nike pri peripatetikih, Nietzscheju, Rousseauju, Thoreauju in Wordsworthu, Kantu.
Čeprav ja hoja gibanje, pa je veliko bliže ustvarjanju kot športu. S športom pravzaprav nima nič skupnega. Hoja probleme, o katerih razmišljamo, naredi lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, iz kateri jih uzremo v povsem drugačni luči.
Frédéric Gros pravi: »Sam hojo opredeljujem predvsem kot duhovno vajo. Je tisto, kar nam omogoča graditi, utrjevati, črpati iz odnosa do samega sebe, ki se zatem preobrazi v odnos do drugih, do sveta in do svoje lastne preteklosti. Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postane mo navzoči sami po sebi.« Po Heideggerju je naloga mišljenja ta da razume prisotnost oz. navzočnost. Harmonična glasba je najboljša alternativa škodljivim tehnologijam. Ansambel Verduna goji posodobljen pra-zvok starih kultur in z njim zdravi različne težave.
Običajno ne pomislimo, da nespornost totalizacije kot nasilnega poenotenja pomeni spornost humanizacije. Grozi nevarnost tehnološke totalizacije, ker razvoj tehnologije lahko človeški svet popolnoma razčloveči, ko ga oropa življenjskega smisla. Ta se razvija v okviru antropo centrične, dualistične instrumentalistične mehanicistične paradigme, ki se še vedno premalo umika ekološki, holistični paradigmi. Človek se nerad zbudi iz razsvetljenskega dogmatskega dremeža. Adorno in Horkheimer sta opozorila na to, da ima razsvetljenstvo totalitarno napako. Zato ne zaživi pluralizem demokratičnih interesov. Enostransko oholi partikularizem se spozna tudi pri upravljanju z novimi interaktivno komunikacijskimi tehnologijami.

Odpornost do novih tehnologij predstavljajo alternativne pedagogike, ki pomagajo učencem najti smisel življenja po Franklu, Lukasovi, Krishnamurtiju in Finku. Spoznavne so po pedagoških smereh Reggio Emilia, pedagogike poslušanja, waldorfske in Montessori pedagogike, kakovostne šole po konceptu W. Glasserja. Znotraj vzgoje za smisel življenja je etično uporabljati nove tehnologijo v skladu s človeškimi potrebami in ne več po rastočih umetnih potrebah. Z razvojem dobrodelnih organizacij, lokalno socialno kooperativo, alternativnimi pedagoškimi metodami je mogoče najti nove poti humanizacije nasproti tehnološki totalizaciji.
Škobaljeva v Čuječnosti in vzgoji vsebuje uporabna življenjska izkustva, ki jih pripoveduje skozi zgodbe in modre misli. Čuječnosti oz. budnosti (ind. seti, ang. mindfulness) se je učila v Indiji in jo predstavlja na svoj način. Kot ‘sončno osebnost’ jo pri pouku španščine veseli, da lahko nenehno ustvarjalno eksperimentira z mladimi, pušča svoje probleme pred vrati učilnic in mlade vodi k novim uspehom. Čuječnost razširja na vsakdanje medsebojne odnose. Življenjske zgodbe so se pokazale kot izredno učinkovito sredstvo za motiviranje tako mladine, kot tudi vseh drugih. To je tudi eden izmed načinov, kako se izogniti škodljivim učinkom novih tehnologij.
Smo že v družbi simulakra
V družbi simulakra smo, ne pa (še) v družbi znanja. Človek je še vedno premalo vedoče bitje zlasti kar zadeva premišljenost glede posledic svojih dejanj. Ni trdnih meja med formalnim in neformalnim izobraževanjem, ker se pojavlja neformalno tudi znotraj formalnega. Ker smo bitja v situaciji, ki je za nas svet (eksistencialisti pravijo, da smo bitja v svetu), se večinoma učimo neformalno ali po sugestijah drugih.

Kapital je v prvi vrsti tehnološka kategorija. Zato je tudi jasno, da poudarja inovativnost, podjetnost, kompetenčno znanje in veščine, poslušnost trenutkom priložnosti za uspeh. Vendar pa življenje, od katerega skušamo samo nekaj imeti, dolgoročno izgubljamo. Po eni strani smo nesporno v družbi znanja, ker je čedalje več znanja v družbenem produktu. Količina akumuliranega znanja je največja doslej. Vendar pa je to znanje razdrobljeno, pretežno enostransko pozunanjeno, umerjeno na učinke in ne ponotranjeno in ga lahko izkorišča le peščica.

Družba znanja je precej diferenciran pojem glede na EU več hitrosti. Znano je, da se razisko vanje razvija premo sorazmerno z vloženimi finančnimi sredstvi. Države se razlikujejo po tem, koliko BDP dajejo za raziskovanje kot pridobivanje novega znanja. Slovenija je na repu EU. Več dajejo skandinavske države, Nemčija, Švica, Avstrija in celo Portugalska. Pri nas oblasti bolj verjamejo v prikazovanje in celo friziranje rezultatov v poročilih kot pa v samo proizvodnjo. Tako varčujejo. In če in ko se bodo ‘zadeve’ kam premaknile, bodo spet imele prednost naravoslovne znanosti pred družboslovnimi in humanističnimi, ker so si prej izposlovale prostor na soncu. Tako ima halo efekt prednost pred tehtnim premislekom. Pri raziskovanju kompleksnih učinkov tehnologij bi morala vsa tri področja interdisciplinarno sodelovati. Na ta način bi omilili učinke simulakrov oz. kopiranja. Naše razmišljanje je samo na ravni hipotez. Smiselni napredek novih tehnologij predpostavlja uveljavljanje različnih vrst učenja.

Neizogibno je, da mora vsak sam na način vseživljenjskega avtobiografskega učenja ugotoviti, kaj je v novih tehnologijah zanj primernega in kaj ni. Ta meja je premična, ker se tehnološke inovacije izboljšujejo in vsaj nekatere postajajo cenejše. Vedeti je treba, da ‘učinkov’ ne spoznavamo le sproti, ampak tudi naknadno in da je glede škodljivosti npr. nastajanja novih bolezni že prepozno. Previdnost glede reklam ni odveč. Res je, da smo zasuti s polresnicami kar pomeni, da nas ‘trgovci’ glede negativnih učinkov skoraj sploh ne sezna njajo. Ne poznam preizkusov, raziskav in evalvacij, ki bi pokazali, kaj je in kaj ni vredno. Nikakor ne bi smeli enostavno prevesti ali celo reducirati našega naravnega primarnega življenja na sekundarnega (second life).

Štaudoharjeva (2017) ima do nove komunikacijske oz. informacijske tehnologije v ambivalenten odnos, kar pomeni po eni strani pozitiven, po drugi negativen. Neizprosen tehnološki razvoj je prišel že tako daleč, da nas nadleguje noč in dan. Sociolog Niklas Luhman je ponavljal značilno stališče, da komunikacija sama komunicira. Na lastni koži občutimo, kaj to pomeni. Vsakokrat, ko odpremo računalnik, pametni telefon, …, smo zasuti z (dez)informacijami. Aktualizem je navidezna deviza zaprtega duha, je psevdokonkretnost. Lepimo se na razne olajšave (facilitations) in dostopnosti, ne da bi bili posebej pozorni skozi katero okno gledamo, kateri in kakšen vidik zastopamo.

Znotraj nihlističnega instrumentalizma smo nekritični zbiratelji in pozabljivci (dez)informacij, ne da bi jih utegnili transformirati. Pustimo se zasvojiti. Ne vemo več, čemu določena informacija služi. V avtobusu beremo informaciji, ker so nam že ponujene na displayu. Prav tako na postajah gledamo reklame, ker so nam že predstavljene in ne moremo mimo njih. To je že prava ikononomanija v duhu Baudrillarda. Družba simulakra deluje. Mlada dekleta vneto in zavzeto tipkajo po tablicah, kadar se vozijo z mestnimi avtobusi in tudi na postajah. Berkeley je imel prav: biti pomeni biti opažen (lat. esse est percipi). Na ta način so opaženi anonimni ‘komunikatorji’ in nominalni recepientke. Pametne naprave imajo boljši spomin kot navadni ljudje in si nas zapomnijo. Google že vnaprej ve, kakšne informacije pričakujemo od njega. Žal pa ne ponudi najbolj relevantnih.

Množično se pustimo zasvojiti bržkone zato, ker nepomembni želimo postati pomembni, nepriznani priznani. Na ta način se izenačujemo s strukturo virtualnega sveta. Namesto skozi okno vlaka gledamo skozi okna tehnologije v virtualni svet kopij, v katerem sta original in realnost izginila (Baudrillard). Zakaj smo postali Slovenci skoraj svetovni prvaki v piratskem kopiranju? Ne le zato, ker nimamo ustrezne zakonodaje kot npr. v Avstriji, ampak tudi zato, ker majhni po inferiornih občutkih hočemo postati veliki. Uganjujemo neoliberalne trende in jih do- oz. še pre-hitevamo, da bi postali umetno nesmrtni.

Nekateri tehnološki priseljenci se želijo čim bolje uvrstiti med mlajše milenijske digitalce, rojene okoli leta 2000. Dobro se je odpovedati tistih (dez)informacij, ki nas motijo. Motnje so znak, da nečesa ne rabimo in da v določene okvire ne sodimo. Selektivna nepozornost ne zadostuje, potrebna je tudi selektivna pozornost. Film Avatar nam pokaže, da duhovna senzibi lizacija pomaga pri premagovanju težav, ker pravočasno vemo, kaj nam preti. Nismo vsi enako senzibilizirani. Otopelost do ljudi zaradi stvari ni dobra. Galimbertijevi mladi skvoterji se počutijo odvečne, ker jih odrasli ne zaposlijo. Da si ne bi generirali duševne motnje zaradi ‘komunikacije, ki z nami komunicira’. Digitalna demenca postaja značilna že za otroke, ki jim ne postavimo meje do novih tehnologij.

Doslej nismo definirali problema, kdo koga prej (psihološko) prebere. Nezavedno gre za tekmovanje. Papirnate in virtualne misli bere bralec. Po navadi jih pišejo in pišemo tisti, ki s(m)o tudi sami ‘kaj primernega’ prebrali. Past je v tem, da ‘trgovci’ kupce prej psihološko preberejo kot pa ti spoznajo sami sebe. Pisci, ki prej preberejo težnje bralcev, kot se ti ozavestijo, postanejo aktualni. V ZDA so zaznali problem več napisanega kot prebranega. Več je razpoložljivih produktov kot je kupljenih in porabljenih. Bipolarizacija sveta je v tem, da smo na eni strani v preobilju (ne)materialnega po drugi strani pa še bolj v pomanjkanju obojega kot nekoč.

Človek se je zaradi (iz)rabe imenitnih tehnologij že antropološko spremenil. Postal je bolj površen, plitev (Carr), ne postavlja na prvo mesto neposrednih medsebojnih odnosov, ampak posredne in predmetne. Če bodo računalniki odčitavali naše misli, to ne bo nujno dobro. Pozitivno branje misli sodi k empatiji, negativno pa k zunanji kontroli. Kot piše g. Kučić v drugem članku »Ustanovitelji informacijskih podjetij so naftni baroni« v isti Sobotni prilogi, si družabna omrežja zapomnijo naše obraze. Na ta način nas poznajo bolje kot sami sebe, ali kot pravi ga. Štaudoharjeva, determinirajo tisto, kar mislimo.

Dejstvo, da nastajajo kibernetske vojne in svetovni vdori računalniških virusov, kaže, da t. im’ pravi akterji ne mislijo na dobro vseh, ampak obratno kamuflirajo razlikovanje med dobrim in slabim oz. zlim. To samozaslepljevanje glede vsega dovoljenega in navidezno dobrega je nevarno. Procesa zaslepljevanja in bolečega odpiranja oči tečeta simultano.

Ortega y Gasset (1983) je glede Janusovega pogleda na ambivalentnost časa poučno zapisal: »Ne gre za to, da bi sprejeli naš čas brez pridržkov. Ravno nasprotno, vsakršen ‘naš čas’ prinaša s seboj svoje zakonitosti in svojo nespamet, svoj pristni dekalog in svoje ponaredke. Natanko zato moramo nenehno kritično pretresati naš goli čas, ga vračati iz nenehnega ponarejanja k njegovi temeljni resnici, ga meriti z njim samim. Kolikor bolj resno bomo jemali svoj čas, toliko več strogosti bo vložene v izogibanje spogledovanju z njegovimi goljufijami«. Tedaj je produktivno plavati proti toku z dekalogom proti ponaredkom, s pristno iskrenostjo zoper množičnost osame, s poštenostjo zoper korupcijo in goljufije.

Branje misli lahko uporabimo, da povemo tisto, kar bi drugi rad slišal ali zlorabimo tako da ga determiniramo. To je umetnost hoje za nekom in pred nekom.

Do nedavna se je tehnologija razvijala znotraj kartezijanskega dualističnega modela, danes pa se znotraj interaktivno komunikacijskega. To je še bolj nevarno, ker so meje podrte in je kontrola aparatur slabša. Zlasti za naravoslovno znanost velja, da je tehnična in tehnika je znanstvena. Injterdisciplinaren pristop k proučevanju antropoloških, psihosocialnih in duhovnih posledic k razvoju tehnike je potreben zaradi večperspektivnega mišljenja, ki se večstransko opredeljuje do njenih pozitivnih in negativnih strani. Ekološko komponento bi bilo ključno upoštevati zaradi trajnostnega razvoja.

Vlagati je treba v človeka, ki je najšibkejši člen in šele potem v tehnologijo. HRM morda ni najboljši sistem tega vlaganja. Oglaševalci vedi več o nas kot mi o samem sebi. dijake bi mora li naučiti zavarovati svojo sposobnost pozornosti. Google, amazon, Microsoft,… Gre za tehnologijo povezljivosti.

Verjamemo, da bo vsaj za nekatere razvoj tehnologije še vedno šok. Številne industrije bodo naenkrat zastarele, odprle se bodo možnosti za nova vlaganja. Doživeli smo nesluten napredek na račun bodočih generacij. Sam na sebi je sodobni gospodarski sistem zelo uspešen, mnoge države so doživele gospodarski razcvet, čeprav neenakomeren. Varstvo okolja je postala nova industrija. Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo (Plut). Industrije v prihodnosti bodo proizvodnja turbin na veter, sončnih celic, plinifikacija biomase, proizvod nji geotermalne opreme, proizvodnji in skladiščenju vodika.

Majdič (2017) se postavlja v položaj nekritičnega apologeta novih tehnologij, ko zagovarja Kitajsko, ki v znanost vlaga izjemno visoka sredstva in vabi nazaj znanstvenike, ki so nekoč zbežali ‘na perspektivni Zahod’. Podcenjuje EU, ki piše vedno nove strategije. Kitajska klonira nekatere živali (npr. kašmirsko ovco), ne pa še človeka. Prvi so teleportirali foton v vesolje. Spominja na kultne besede iz znanstvenofantastičnega filma Zvezdne steze »Beam me up, Scotty« (»Prežarči me na ladjo, Scotty«), znanih iz. Ni pa nujno, da bi se v praksi ravnali po takšnih filmih. Fenomen prehitevanja zaradi zaostajanja, ki ga že poznamo iz socialnih in znanstveno-tehničnih revolucij, vodi vse bolj za globalni svet ogrožujočo oboroževalno tekmo, ki ji ni videti konca.

Literatura

– Kobal Edvard;  Žujo, Nedžad (1989). Raziskovanje je odkrivanje novega znanja. Ljubljana, DZS.
– Komar, Milan (2017). Človeški čas. Ljubljana, Družina.
Majdič, Gregor (2017). Kloniranje v Evropi je prepovedano. Torej bomo klonirali na Kitajskem. Delo, Sobotna priloga, 2. september, str. 12-13.
Ortega y Gasset (1983). Reves del almanaque, en Obras completas. Madrid, Alianza.
Škobalj Eva (2017) Čuječnost in vzgoja. Ljubljana, Ekološko-kulturno društvo za boljši svet.
Štaudohar Irena (2017). Kdo bere moje misli? Delo, Sobotna priloga, str. 32.

Vir

Novak, Bogomir (2012). Kakšna je tehno-humana šola?. http://www.gsoft.si/ novak_ bogomir/A125_tehno_humana.rtf. [COBISS.SI-ID 2387287] 124 strani.