PEDAGOŠKI INŠTITUTPOSEBNA IZJAVA PEDAGOŠKEGA INŠTITUTA, IZVAJALCA RAZISKAVE PISA, OB NAJNOVEJŠIH REZULTATIH BRALNE, MATEMATIČNE IN NARAVOSLOVNE PISMENOSTI PISA 2025
Kot je na skupni tiskovni konferenci z MIZM 8. 9. 2025 ob prvi predstavitvi rezultatov raziskave OECD PISA 2025 izpostavila nacionalna koordinatorica dr. Klaudija Šterman Ivančič, rezultati kažejo na najnižje dosežke na področju naravoslovne, matematične in bralne pismenosti od leta 2006, ko je Slovenija začela sodelovati v raziskavi.
V raziskavi je sodelujejo 15-letniki iz 91 držav, med njimi tudi reprezentativen vzorec 7.366 dijakov in dijakinj iz Slovenije. Povprečni dosežek dijakinj in dijakov v Sloveniji pri naravoslovni pismenosti (484 točk) je leta 2025 za 16 točk nižji kot tisti iz leta 2022 (500 točk) in za 29 točk nižji kot tisti iz leta 2015 (513 točk), ko je bilo naravoslovje prav tako poudarjeno področje merjenja v raziskavi. Tako se dosežek iz naravoslovja, ki je bil v preteklih zajemih podatkov za Slovenijo praviloma nad povprečjem držav OECD, tokrat prvič uvršča v povprečje držav OECD. Povprečni dosežek pri matematični pismenosti (460 točk) je leta 2025 za 25 točk nižji kot tisti iz leta 2022 (485 točk), ko je bila matematika poudarjeno področje merjenja v raziskavi. Pri matematični pismenosti se je dosežek tako prvič znižal pod povprečje držav OECD. Izmed vseh treh pismenosti pa slovenski dijaki in dijakinje dosegajo najnižje dosežke na področju bralne pismenosti. Povprečni dosežek je pri bralni pismenosti (445 točk) leta 2025 za 24 točk nižji kot tisti leta 2022 (469 točk) in za 50 točk nižji kot tisti iz leta 2018 (495 točk), ko je bila bralna pismenost nazadnje poudarjeno področje merjenja v raziskavi. Na vztrajno padanje bralne pismenosti Pedagoški inštitut šolske oblasti torej opozarja že skoraj 10 let, na žalost brez vidnejšega učinka …
Posebej zaskrbljujoče je zmanjšanje deležev dijakov in dijakinj, ki dosegajo temeljno raven vseh treh pismenosti, saj ti deleži ostajajo precej pod cilji nacionalnih in evropskih strateških dokumentov. V ciljih Evropskega strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2030) je navedeno, da naj bi 85 % slovenskih 15-letnikov v raziskavi PISA dosegalo vsaj temeljno raven bralne, matematične in naravoslovne pismenosti. Po zadnjih podatkih temeljno raven bralne pismenosti dosega le še 64 % 15-letnikov, temeljno raven matematične pismenosti 65 % 15-letnikov in temeljno raven naravoslovne pismenosti 76 % 15-letnikov. Pri tem Nacionalna strategija razvoja bralne pismenosti 2019-2030 postavlja še ambicioznejši cilj od evropskega okvira, saj naj bi do leta 2030 vsaj 90 % učenk in učencev doseglo temeljno raven bralne pismenosti in vsaj 10 % najvišje ravni bralne pismenosti (najvišje ravni bralne pismenosti po zadnjih podatkih dosegajo le 3 % slovenskih 15-letnikov), kar dosežene rezultate postavlja v še slabšo luč.
Raziskava pri tem kaže tudi na pomembne izzive na področju učenja in poučevanja. Slovenski dijaki in dijakinje v primerjavi z vrstniki iz držav OECD namreč poročajo o podpovprečnih ravneh veselja do naravoslovja, vedoželjnosti, vztrajnosti pri učenju, zaznane opore učiteljev naravoslovja in družine ter kritični presoji informacij in razumevanju pomena znanstvenih dokazov pri sprejemanju odločitev, med spodbudnejše ugotovitve raziskave pa nedvomno sodi izboljšanje občutka pripadnosti šoli..
Rezultati raziskave PISA 2025 torej jasno kažejo, da se Slovenija sooča z resnimi izzivi na področju bralne, matematične in naravoslovne pismenosti. Upad znanja in spretnosti na vseh treh področjih bi zato morali obravnavati kot eno ključnih razvojnih prioritet. Pri tem bi se šolske oblasti morale prednostno posvetiti bralni pismenosti kot osnovi vseh pismenosti ter ob krepitvi znanja na področju matematike in naravoslovja posebno pozornost nameniti ustvarjanju takšnega učnega okolja, ki spodbuja vedoželjnost, vztrajnost pri učenju, občutek podpore s strani učiteljev ter razvoj kritične presoje informacij in razumevanje pomena znanstvenih dokazov pri sprejemanju odločitev.
Ob vseh teh tegobah pa bi na Pedagoškem inštitutu želeli posebej opozoriti na še en pomemben dejavnik, namreč na vse bolj očiten vpliv zaslonov in družabnih medijev na vztrajno padanje bralne pismenosti, ki je temelj ne le vseh drugih pismenosti, temveč vsega izobraževanja sploh.
Raziskave v zadnjih tridesetih letih nedvoumno kažejo, da je branje (in, posledično, učenje) z zaslonov, v primerjavi z branjem (in učenjem) s papirja, bolj površinsko (ni globinskega branja), »diagonalno«, zmanjšuje koncentracijo, povečuje utrujenost, pomnenje in priklic prebranega (naučenega) pa sta slabša.
Že vsaj 15 let vemo tudi, da je »metakognitivna kalibracija« (po domače, samoocena, kako dobro nam gre pri izpolnjevanju neke naloge) pri delu z zasloni slabša oz. pomanjkljiva: sodelujoči v raziskavah so večinoma preoptimistično ocenjevali svoj uspeh, hitrost in učinkovitost svojega dela na zaslonih. Sodelujoči (večinoma mladi do 25 let) so menili, da bodo na zaslonu hitrejši in bolj učinkoviti kot na papirju, rezultati pa so večinoma pokazali nasprotno (zlasti, ko je šlo za časovno omejene naloge). Zakaj?
Tudi o tem že dolgo obstajajo raziskave (Journal of Experimental Psychology, Memory and Cognition …): zato, ker (predvsem) mladi zaslone očitno ocenjujejo kot »lažji« medij od papirja (tiska), kot medij, v katerem bodo hitrejši in uspešnejši. In zakaj? Zato ker (metakognitivno) zaslonske oz. elektronske medije izkušajo in razumejo kot primerne za enostavne, prostočasne in zabavne aktivnosti (Facebook, Instagram, YouTube, WhatsApp, Tik Tok …), medtem ko študijsko branje ponavadi še vedno poteka na papirju oz. s papirja. Takšne hevristične sodbe oz. sklepanja po analogiji pa ponavadi ne odražajo dejanske učinkovitosti, in prav to se je izkazalo tudi pri (metakognitivni) oceni branja z zaslonov.
Gre torej za že znane in večkrat potrjene ugotovitve, ki pa slovenskih šolskih oblasti v preteklih letih niso ustavile pri nebrzdanem digitaliziranju šolstva, šol in šolarjev. V zadnjih letih smo tako priča novemu koraku v digitalno močvirje, namreč (spontanemu, intuitivnemu, nezavednemu) prenosu »kognitivnega okvirja« iz digitalnega sveta (družabnih medijev) v analogni svet (branja in učenja). Nacionalno preverjanje znanja (NPZ) – precej obrekovana, a absolutno nujna raziskava – je namreč pričelo zaznavati konkretne znake začetka razkroja ne le bralne pismenosti, temveč tudi jezikovne oz. govorne zmožnosti, ki kažejo očitne znake vpliva »zaslonske kulture« oz. družabnih omrežij.
Ciljna analiza poročila o Nacionalnem preverjanju znanja pri slovenščini za leto 2025 (rezultati za l. 2026 pa niso nič nič boljši, prav nasprotno) namreč pokaže, da so bili učenci in učenke, tako v 3. kot v 6. in 9. razredu najbolj uspešni pri nalogah, ki so zahtevale le obkroževanje, podčrtovanje in povezovanje ene besede z drugo. Gre za naloge, ki zahtevajo najmanjši kognitivni napor, predvsem pa nikakršne aktivne rabe jezika, temveč le preproste grafične spretnosti.
Najmanj uspešni pa so bili učenci in učenke pri samostojnem tvorjenju celo le enostavčnih povedi, ali, v 9. razredu, pri preprostem združevanju dveh povedi v eno, pri čemer so bile besede oz. podatki, ki naj jih poved vsebuje, dani vnaprej. Gre za naloge, ki zahtevajo malce večji kognitivni napor (pa spet ne nekaj izrednega), predvsem pa aktivno rabo jezika, torej besed, sintaktičnih pravil, s tem pa tudi kratkoročnega in delovnega spomina. To zadnje je zatajilo, strukturirana verbalna komunikacija pa se je očitno tudi na papirju pričela umikati poenostavljenemu, vedno bolj grafičnemu in vizualnemu izražanju, tako kot na zaslonih in še posebej v družabnih mediji (analizirani primeri so več kot nazorni, a jih na tem mestu ne moremo navajati).
Naša tipajoča hipoteza, glede na podatke NPZ, namreč je, da se je ta simplifikacija in začetek razkroja komunikacijske zmožnosti v analogni svet (branja in učenja) prenesla, predvsem pa utrdila, prav iz vseobsegajočega in danes že brezmejnega digitalnega sveta družabnih omrežij in hitrih komunikacijskih kanalov. Obkroževanje, podčrtovanje in povezovanje v digitalnem svetu, na ekranu, odgovarjajo prav tapkanju in drsenju po zaslonu, dvema najpogostejšima gestama, ki jih uporabljamo pri “delu” na zaslonih, še posebej na vseprisotnih in neizogibnih pametnih telefonih. Seveda smo obkroževanje in podčrtovanje v šoli poznali že prej, vseprisotna, univerzalna in samoumevna raba tapkanja in drsenja po zaslonih pa ti preprosti gesti dodatno krepi in jima daje prednost tudi v analognem svetu. In kratke povedi? V komunikaciji na telefonih, zlasti med mladimi, se spreminjajo v okrajšave, kratice, pogosto brez glagolov, predlogov, skoraj vedno brez ločil. Kar nas niti ne bi smelo presenetiti, saj je ekonomizacija virov in energije znan in preizkušen evolucijski imperativ, bi pa morali v izobraževanju nanjo ustrezno odgovoriti, če ne želimo, da šola izgubi svoj ključni in res neizogibni temelj: bralno pismenost, branje in pisanje (pri čemer s pisanjem ne mislimo tapkanja ali tipkanja po različnih napravah, ampak uporabo lastne roke, ki jo vodijo različni možganski centri).
Rešitve, ki jih v zvezi s tem in v povezavi s pomanjkanjem učiteljev ponujata aktualni minister za izobraževanje, znanost in mladino in aktualni predsednik vlade so ne le zavajajoče, ampak celo škodljive in nevarne. Aktualni minister za izobraževanje je namreč 25. avgusta 2026 glede vprašanja pomanjkanja učiteljev dejal, da bo treba »poleg zaposlovanja novih kadrov« razmišljati o »novih pristopih k poučevanju ter možnostih, ki jih prinašajo nove tehnologije«. Kar je mogoče razumeti, kot da bi pomanjkanje učiteljev lahko nadomestile kar “nove tehnologije”. Da je takšno razumevanje pravilno, pokaže še veliko bolj radikalna izjava predsednika vlade na tiskovni konferenci 10. septembra, ob prvih stotih dneh vlade, da namreč ne razume potrebe po dodatnih učiteljih v času, »ko so na voljo umetna inteligenca, internet in oblak«.
UNESCO je svetovno javnost v svojem Global Education Monitoring poročilu 2023 izrecno opozoril, da je treba tehnologijo v razred uvajati samo takrat, ko verodostojno podpira učne izide, sicer lahko poveča neenakosti, razprši pozornost in odpre vprašanja zasebnosti. (Technology in Education: A Tool on Whose Terms, 2023). V istem obdobju so tudi OECD‑jevi podatki iz raziskave PISA 2022 pokazali močno negativno povezanost med prostočasno uporabo digitalnih naprav in dosežki (matematika), ter razširjenim motenjem pozornosti zaradi lastnih zaslonov in zaslonov vrstnikov (Students, digital devices and success, 2024). Po dveh obsežnih, na raziskavah in empiričnih podatkih temelječih študijah dveh ključnih mednarodnih organizacij, UNESCO in OECD, ki svetovno javnost opozarjata, naj digitalizacijo, predvsem pa zaslone, držita kolikor je le mogoče daleč od razredov, nam predsednik vlade RS očitno dopoveduje, da učiteljev pravzaprav sploh ne potrebujemo, saj so tu internet, oblak in umetna inteligenca. Učence in učenke bomo torej posadili vsakega pred svoj zaslon, ki je povezan z internetom, umetna inteligenca pa jih bo naučila vsega, kar je treba. Ne samo, da ne bo potrebe po učiteljih, tudi šola bo odveč: vsakdo se bo lahko doma sam pogovarjal s svojim zaslonom, šolske skupnosti ne bo več, družba se bo počasi razgradila, ostali bodo le atomizirani posamezniki z resnimi duševnimi težavami, ki pa bodo zaslonsko še bolj vodljivi …
No, verjetno si nihče ne želi distopičnega digitalnega dresiranja in je šlo pri obeh govorcih le za nerodni, nepremišljeni izjavi; vsi si seveda želimo dobre šole, z dobrimi programi, dobrimi rezultati in zadovoljnimi učenci. Takšno šolo pa lahko omogočijo le učitelji in učiteljice, iz mesa in krvi in z glavo na pravem mestu. Ne zasloni z umetno inteligenco.
Prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta
PRIJAVA