PEDAGOŠKI INŠTITUTV okviru projekta OUTPLAY razvijamo gradiva, s katerimi želimo pedagoškim delavcem olajšati načrtovanje in izvajanje naravoslovnih dejavnosti na prostem za otroke, stare od 3 do 10 let. Pri tem posebno pozornost namenjamo povezovanju naravoslovnega raziskovanja s socialnim in čustvenim učenjem. OUTPLAY je projekt Erasmus+, v katerem sodelujejo partnerji iz Hrvaške, Poljske, Slovaške in Slovenije.
Eno osrednjih gradiv projekta predstavljajo kartice z dejavnostmi OUTPLAY. Zbirka obsega 42 dejavnosti, razporejenih v sedem tematskih sklopov, ki otroke skozi igro na prostem spodbujajo k raziskovanju, eksperimentiranju, reševanju problemov in sodelovanju. Vsaka kartica vsebuje učne cilje, predloge potrebnih pripomočkov in navodila za izvedbo, dejavnosti pa je mogoče prilagoditi starosti, zmožnostim in interesom otrok. Na vsaki kartici z dejavnostmi OUTPLAY otroci srečajo dva lika: čebelo Beti in polža Ota. Že na prvi pogled lahko zaslutimo, da sta si precej različna.
Beti je radovedna, pogumna in vedno pripravljena na nove izzive. Najraje raziskuje tako, da preizkuša svoje zamisli. Otroke spodbuja z vprašanji, kot je: »Kaj misliš, da se bo zgodilo, če dodamo več vode? Preizkusi tri različne možnosti in ugotovi, katera se najbolje obnese.«
Oto je bolj umirjen in premišljen. Preden se loti raziskovanja, si rad vzame čas za opazovanje. Otroke spodbuja, naj bodo pozorni na podrobnosti, razmislijo o svojih izkušnjah in odnosih z drugimi: »Kaj opaziš, še preden začneš raziskovati? Kako ste danes sodelovali? Kaj vam je pri tem pomagalo?«
Toda Beti in Oto nista le simpatična lika, ki popestrita kartice. Vsak od njiju predstavlja pomemben vidik učenja, ki ju pristop OUTPLAY načrtno povezuje. Zato na karticah vedno nastopata skupaj.
Tudi njuna značaja in spol sta skrbno premišljena. Z njima želimo spodbuditi razmislek o ustaljenih predstavah o tem, kakšni naj bi bili dečki in deklice. Beti je deklica, ki je pogumna, odločna in pripravljena na akcijo, Oto pa deček, ki je previden, pozoren in razmišljujoč. S tem pokažeta, da radovednost, pogum, previdnost in premišljenost niso lastnosti, ki bi pripadale le enemu spolu.
Ko se naravoslovno in socialno-čustveno učenje prepletata
Naravoslovno in socialno-čustveno učenje pogosto obravnavamo ločeno. Pri naravoslovnih dejavnostih otroci merijo, preizkušajo, opazujejo in iščejo odgovore na vprašanja. Socialnim in čustvenim spretnostim pa se pogosto posvetimo šele takrat, ko se med otroki pojavi konflikt, ko kdo potrebuje pomoč pri obvladovanju čustev ali ko načrtujemo dejavnost o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.
Pristop OUTPLAY temelji na spoznanju, da sta ti področji učenja tesno povezani. Pri igri in raziskovanju na prostem se pogosto prepletata povsem spontano.
Predstavljajmo si deklico, ki ob potočku gradi majhen jez. Najprej razmisli, kako bi lahko zajezila vodo, nato preizkusi svojo zamisel. Ko ugotovi, da voda teče drugam, kot je pričakovala, poskusi drugače. Pri tem opazuje, sklepa, preizkuša in išče rešitve. Vse to so pomembni elementi naravoslovnega raziskovanja.
Toda med isto dejavnostjo se dogaja še marsikaj. Deklica mora počakati, da pride na vrsto, se dogovarjati z drugimi otroki, ob neuspehu obvladati razočaranje in se odločiti, ali bo vztrajala ali prosila za pomoč.
V eni sami dejavnosti tako razvija naravoslovne ter socialne in čustvene spretnosti. Ne da bi se tega posebej zavedala ali da bi moral odrasli eno dejavnost prekiniti in začeti drugo.
Prav na to povezanost nas opozarjata Beti in Oto. Njuna vprašanja na karticah pedagoške delavce spodbujajo, da pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju dejavnosti namenjajo pozornost obema področjema učenja.
Hitrost ni vedno prednost, počasnost pa ne slabost
Tudi izbira čebele in polža ni naključna. Beti je hitra, dejavna in rada preizkuša nove stvari. Oto je počasnejši, vendar zato nič manj radoveden. Rad se ustavi, opazuje in razmisli.
V vzgojno-izobraževalnem okolju pogosto hitreje opazimo in pohvalimo otroke, ki prvi odgovorijo na vprašanje, se takoj lotijo naloge ali hitro poiščejo rešitev. Otroci, ki potrebujejo več časa za opazovanje in premislek, pa lahko ostanejo manj opaženi.
Vendar je pri raziskovanju pomembno oboje.
Kdor hiti od enega poskusa k drugemu, ne da bi si vzel čas za opazovanje, lahko spregleda pomembne podrobnosti. Kdor samo opazuje, svojih zamisli pa nikoli ne preizkusi, prav tako ne more ugotoviti, kaj se zgodi, če nekaj spremeni.
Beti in Oto zato predstavljata dva različna, a enako dragocena načina raziskovanja. Otrokom sporočata, da ni pomembno, kdo je najhitrejši ali najglasnejši, temveč da vsak prispeva k skupnemu odkrivanju in učenju.
To sporočilo velja tudi za pedagoške delavce. Nekateri se novih izzivov lotevajo odločno in spontano, drugi raje najprej opazujejo, razmislijo in skrbno načrtujejo. Nobeden od teh pristopov ni sam po sebi boljši. Oba imata svoje prednosti in oba lahko pomembno prispevata h kakovostnemu učenju na prostem.
Tudi med pedagoškimi delavci so torej Beti in Oti. In potrebujemo oboje.
Kdo je lahko znanstvenik?
Beti in Oto imata še eno pomembno nalogo. Pomagata nam ozaveščati in presegati spolne stereotipe, ki lahko že v zgodnjem otroštvu vplivajo na to, kako otroci doživljajo naravoslovje ter lastne sposobnosti in zanimanja.
Predstave o tem, kaj je primerno za deklice in kaj za dečke, se namreč oblikujejo tudi skozi povsem vsakdanje, pogosto nenamerne odzive odraslih.
Pomislimo na ilustracije v otroških knjigah. Kdo je običajno prikazan kot znanstvenik ali izumitelj? Kdo uporablja raziskovalne pripomočke? Katerega otroka prosimo, naj prenese nekaj težkega, in katerega opozarjamo, naj bo previden?
Takšna drobna sporočila se sčasoma seštevajo in lahko vplivajo na otrokovo predstavo o tem, kaj zmore in katere dejavnosti so »zanj«.
Zato sta lika Beti in Ota zasnovana tako, da ne utrjujeta običajnih spolnih stereotipov. Beti je drzna in dejavna, Oto pa pozoren in premišljen. Pri tem nobeden ni pomembnejši od drugega. Beti ni vedno vodja, Oto pa ni njen pomočnik. Prav tako nobeden od njiju nima vseh odgovorov.
Vsak ima svoje prednosti in oba sta pri raziskovanju enako pomembna.
Na ta način otrokom sporočata, da lahko vsakdo raziskuje, odkriva in razmišlja kot znanstvenik. Za to ni treba biti najhitrejši, najpogumnejši ali najglasnejši. Pomembni so radovednost, vztrajnost, pozorno opazovanje, pripravljenost na preizkušanje in sodelovanje z drugimi.
Morda se zdi izbira dveh takšnih likov le drobna oblikovalska odločitev. Toda otroci so za takšna sporočila zelo dovzetni. Prav skozi navidezno nepomembne podrobnosti lahko postopoma širimo njihove predstave o tem, kdo so, kaj zmorejo in kaj vse lahko postanejo.
Več o projektu OUTPLAY ter dostop do gradiv in dejavnosti: https://issa.nl/outplay/home
OUTPLAY je projekt Erasmus+, ki ga sofinancira Evropska unija. Vodilni partner je Škola dokorán – Wide Open School, n. o. (Slovaška), v projektu pa sodelujejo še ICDI (Nizozemska), Fundacja Pro-Fil (Poljska), Pučko otvoreno učilište Korak po korak (Hrvaška), Pedagoški inštitut (Slovenija) in International Step by Step Association – ISSA (Nizozemska).
PRIJAVA