PEDAGOŠKI INŠTITUTPri učenju na prostem je pomembno razlikovati med nevarnostjo in tveganjem. Ko razumemo razliko, lažje presodimo, katere izzive otrokom omogočiti in kdaj je treba posredovati.
Nevarnost (angl. hazard) je nekaj, kar lahko povzroči poškodbo, na primer razbito steklo, oster kos kovine ali plezalo s počeno prečko. Takšne nevarnosti moramo pravočasno prepoznati in jih odstraniti oziroma ustrezno obvladovati.
Tveganje (angl. risk) pa je povezano z izzivi, ob katerih se otrok uči prepoznavati in presojati, kaj bi lahko šlo narobe, zakaj bi se to lahko zgodilo in kako naj ravna. Takšni izzivi so lahko plezanje, skakanje, lovljenje ravnotežja med hojo po deblu, prenašanje težjega predmeta skupaj s prijateljem ali uporaba pravega orodja z ostrim robom.
Bistvena razlika je torej v tem, da moramo nevarnosti prepoznati in ustrezno obvladovati, otrokom pa omogočiti, da se srečujejo s premišljeno izbranimi tveganji. Tako postopoma razvijajo sposobnost, da tveganja prepoznajo, presodijo in se nanje ustrezno odzovejo.
Česa se otrok pri tem pravzaprav uči?
Ko otrok pleza na drevo, ne vadi zgolj plezanja. Ves čas presoja svoje sposobnosti in jih primerja z izzivi, ki jih predstavlja okolje.
Ali bo veja zdržala njegovo težo? Ali se lahko nanjo opre, da doseže naslednjo? Ali si želi splezati še nekoliko višje?
Pri tem neposredno spoznava, kaj zmore in kje so njegove meje. Izkušnje, ki jih pridobiva, mu dajejo povratne informacije, ki jih odrasli pogosto ne morejo nadomestiti zgolj z besedami.
Ko se otrok odloči, da je splezal dovolj visoko, in začne sestopati, je naredil nekaj zelo pomembnega. Sam je presodil tveganje in sprejel odločitev. Ni se ustavil zato, ker mu je tako naročil odrasli, temveč zato, ker je ocenil, da je to zanj v danem trenutku najbolje.
Prav to je ključna spretnost, ki jo želimo razvijati: ne zgolj sposobnost plezanja, temveč sposobnost presoje.
Otrok, ki nikoli nima priložnosti, da bi sam presojal tveganja, zaradi tega ni nujno varnejši. Predvsem ima manj možnosti, da bi to spretnost razvijal.
S tveganji se bo namreč srečeval tudi pozneje, pri desetih, petnajstih ali dvajsetih letih. Če v otroštvu ni imel dovolj priložnosti za postopno pridobivanje izkušenj, bo morda takrat slabše pripravljen na samostojno odločanje.
Zato je pomembno, da otrokom že zgodaj omogočamo primerne izzive, pri katerih se lahko učijo presojati tveganja v razmeroma varnih okoliščinah, ko so morebitne posledice pogosto omejene na odrgnino ali opraskano koleno.
Varnost in svoboda se ne izključujeta
Prav zato pristop OUTPLAY ne poudarja zgolj zagotavljanja varnosti, temveč presojanje tveganj v povezavi s koristmi, ki jih določena dejavnost prinaša otrokovemu učenju in razvoju.
Izhaja iz spoznanja, da je določena mera tveganja ne le sprejemljiva, ampak tudi koristna in potrebna.
Pedagoškim delavcem so zato na voljo praktična orodja, ki jim pomagajo pri prepoznavanju nevarnosti, presoji tveganj in njihovih koristi ter načrtovanju ustreznih varnostnih ukrepov. Pri tem upoštevajo, kdo bi lahko bil izpostavljen tveganju, katere nevarnosti je mogoče zmanjšati ali odstraniti ter kako zagotoviti ustrezen nadzor in jasne meje. Pomemben del tega procesa so tudi redno preverjanje razmer, dokumentiranje in ponovna presoja tveganj.
OUTPLAY pa opozarja še na nekaj: v prepoznavanje nevarnosti in presojanje tveganj je pomembno vključevati tudi otroke.
Otrokom omogočimo, da sodelujejo pri pregledu prostora in pripravah na dejavnost. Spodbudimo jih, naj sami poiščejo morebitne nevarnosti, na primer razbito steklo, koprive ali jagode, za katere ne vedo, ali so užitne.
Pogovarjajmo se z njimi o tem, kaj se jim zdi varno, kaj bi lahko bilo nevarno in kako bi se lahko izognili poškodbam.
S takšnim vključevanjem otroci pridobivajo znanje in izkušnje, razvijajo samostojnost ter se učijo odgovornega ravnanja.
Postopoma postajajo vse bolj sposobni, da tudi sami prepoznajo nevarnosti, ocenijo okoliščine in sprejmejo ustrezne odločitve. To pa je še posebej dragoceno takrat, ko odraslih ni v njihovi neposredni bližini.
Igrišče ni muzej
Na enem od usposabljanj je udeleženec izrekel misel, h kateri se je skupina večkrat vrnila:
»Šolsko igrišče ne bi smelo postati muzej.«
Prostor, v katerem je vse brezhibno urejeno, kjer se ničesar ne sme premakniti in kjer se ne sme zgoditi nič nepredvidenega.
Toda igra in učenje na prostem nikoli ne moreta biti povsem brez tveganj. In tudi ni prav, da bi si za tem prizadevali za vsako ceno.
Naš cilj ni otrokom preprečiti vsako možnost poškodbe, temveč jim omogočiti, da se ob ustrezni podpori odraslih postopoma naučijo prepoznavati in presojati tveganja.
Da bodo znali pogledati drevo, oceniti svoje sposobnosti, razmisliti o okoliščinah in se samostojno odločiti, kako visoko lahko splezajo.
Kajti resnična varnost ne pomeni le odsotnosti tveganj, temveč tudi sposobnost, da jih znamo prepoznati in odgovorno presojati.
Več informacij o projektu OUTPLAY ter dostop do gradiv in dejavnosti: https://issa.nl/outplay/home
OUTPLAY je projekt programa Erasmus+, ki ga sofinancira Evropska unija. Vodilni partner je Škola dokorán – Wide Open School, n. o. (Slovaška), v projektu pa sodelujejo še ICDI (Nizozemska), Fundacja Pro-Fil (Poljska), Pučko otvoreno učilište Korak po korak (Hrvaška), Pedagoški inštitut (Slovenija) in International Step by Step Association – ISSA (Nizozemska).
PRIJAVA