O branju, pisanju in rokoborbi: Konceptualiziranje pismenosti v digitalni dobi

Financer: ARIS J6-70236
Trajanje: 1. 3. 2026 – 28. 2. 2029
Vodja: dr. Janja Žmavc, Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut

---

Sodelujoči:

• Dr. Sabina Autor, Center za družboslovne in antropološke raziskave, Pedagoški inštitut
• Lucija Zala Bezlaj, Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut
• Dr. Igor Bijuklič, Center za družboslovne in antropološke raziskave, Pedagoški inštitut
• Dr. Valerija Vendramin, Center za družboslovne in antropološke raziskave, Pedagoški inštitut

 

Projektni partner:

• Dr. David Movrin, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

---

Opis projekta:

V projektu O branju, pisanju in rokoborbi: konceptualiziranje pismenosti v digitalni dobi izhajamo iz aktualnega protislovja, da v številnih državah OECD pismenost v zadnjem desetletju stagnira ali celo upada, čeprav jo izobraževalne politike postavljajo vse više na seznam pričakovanj. Zdi se, da so se prevladujoče funkcionalitične in utilitaristične opredelitve pismenosti, na katerih v glavnem temeljijo izobraževalne politike, znašle v slepi ulici. Hkrati se postavlja vprašanje, ali niso tovrstne opredelitve pismenosti in njeno razvijanje predvsem kot funkcionalne zmožnosti morda nezadostne? Pismenost namreč ne pomeni zgolj “znati brati, pisati in razumeti”. Če jo opredelimo le kot skupek merljivih spretnosti, spregledamo, da gre najprej za kulturno prakso, vselej vpeto v zgodovinske okoliščine, družbene odnose in tehnološka okolja – od peresa in papirja do zaslonov in umetne inteligence. Zato se zdi neizbežno, da pismenost kot enega temeljnih pojmov sodobne vzgoje in izobraževanja znova premislimo v okviru humanistične tradicije. Le tako bo mogoče natančneje razumeti njeno vlogo tudi v digitalni dobi in oblikovati ustreznejša izhodišča za njeno razvijanje. Pri tem izhajamo iz razumevanja pismenosti kot kompleksnega družbenega pojava: na eni strani kot prakse kulturnega in etičnega formiranja posameznika in na drugi strani kot ne le miselne, temveč tudi telesne prakse, ki se vzpostavlja skozi vzajemno razvijanje zmožnosti branja, pisanja in govora ter estetske in kulturne dimenzije.

Cilj projekta je tako zarisati konceptualni premik k celovitejšemu pojmovanju pismenosti, ki vznika iz dveh temeljnih vprašanj: kako telo vstopa v besedilo, denimo z glasom, z ritmičnim gibom roke pri pisanju in z materialnim stikom z medijem, ter kako besedilo vstopa v telo, kot praksa mišljenja, spomina in odzivanja.

Triletni projekt je zasnovan v štirih raziskovalni sklopih, in sicer kot kritična analiza prevladujočih pojmovanj pismenosti, historična analiza pismenosti kot telesne kulturne prakse, na rezultatih analiz oblikovana rekonceptualizacija pismenosti v kontekstu digitalne dobe ter sintezni premislek o na humanistični tradiciji utemeljeni pismenosti kot podlagi za sodobno vzgojo in izobraževanje.

Osrednji poudarek projekta je povezovanje historičnega raziskovanja kulturnih praks pismenosti v grško-rimski antiki z novejšimi teorijami in pojmovanji pismenosti. Projekt se pri tem naslanja na različne raziskovalne paradigme, od filozofskih, antropoloških in filoloških vprašanj o razmerju med telesom in umom, o vlogi tehnologije v človekovem razvoju ter mestu telesa v razmerjih družbene moči, pa vse do kognitivne znanosti in utelešene kognicije.

V projektu ima posebno mesto raziskovanje antičnih vzgojnih praks, v katerih sta bila urjenje telesa in urjenje v besedi oziroma pisanju neposredno povezana. V teh tradicijah je bila pismenost razumljena kot proces formiranja subjekta ter kot stičišče intelektualnega, telesnega in javnega delovanja. Prav ta vidik postaja danes znova posebej aktualen. Digitalno okolje namreč ne spreminja le materialnih nosilcev pismenosti, ko pisala zamenjujejo tipkovnice in papir zasloni, temveč preoblikuje same prakse branja, pisanja in govorjenja, njihovo družbeno vlogo ter tudi telo, ki s tem postaja nosilec novih gest, ritmov in rutin.

Na tej podlagi projekt razvija s humanistično tradicijo podprto pojmovanje pismenosti in odpira premislek o tem, kako naj v času pospešene digitalizacije sodobna vzgoja in izobraževanje razume ter razvija branje, pisanje in govor.